11.06.2014

ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO

V četrtek, 29. maja, smo v Galeriji Kapelica prisostvovali prvemu letošnjemu koncertu v sklopu serialke ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO, ki predstavlja z rezidenčnim programom zavoda Cona povezana projektna sodelovanja med domačimi in tujimi umetniki.

Žiga Pucelj

Cikel sodelovanj med domačimi in tujimi ustvarjalci eksperimentalne glasbe ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO sta začela Vasja Progar in Elisabeth Schimana. (Foto: Sunčan Stone)
Foto: Sunčan Stone

V četrtek, 29. maja, smo v Galeriji Kapelica prisostvovali prvemu letošnjemu koncertu v sklopu serialke ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO, posvečene zvočnim umetnostim. Iniciativa prihaja s strani Cone, zavoda za »procesiranje« sodobne umetnosti. Cona je platforma, skozi katero pobudnika Brane Zorman (tudi kurator serialke) in Irena Pivka poleg zaganjanja lastnih umetniških projektov že daljše obdobje aktivno angažirata domačo sceno eksperimentalnih glasbenikov in intermedijskih raziskovalcev. Doslej najbolj profiliran podvig Cone, če odmislimo kontinuirani in stalno prisotni radioCona,je bil zagotovo projekt ZVO.ČI.TI so.und.ing, zbirka podcastov sodelujočih slovenskih ustvarjalcev. ZVO.ČI.TI je uspel elegantno zaobjeti kvantiteto in razpon lokalnih mejnih zvočnih praks med performansom, eksperimentom, intermedijsko umetnostjo in internetom, kot je navedeno v uvodniku, oziroma se mu je posrečilo »fizično« (tako pod enotnim naslovom na spletu kot tudi koncertno) združiti zelo raznorodne zvrsti zvočnih raziskovanj, ki se tukaj vršijo, in ustvariti pogoje ter s tem potencial za preplet in komunikacijo med njimi.

Novejši projekt ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO, zagnan leta 2013, se že v imenu navezuje na to med leti 2009–2011/2012 uspešno izpeljano pobudo. Tokrat gre za z rezidenčnim programom zavoda Cona povezana projektna sodelovanja med domačimi in tujimi umetniki, sodelovanja, ki nadgrajujejo idejo izvornega ZVO.ČI.TI. Do septembra bo Cona (vključno s tukaj recenziranim) predstavila tri koncertne dogodke. Minuli majski dogodek v Galeriji Kapelica je zabeležil sodelovanje Vasje Progarja in Elisabeth Schimana, v juniju in septembru pa se nam obetata sodelovanji Mihe Ciglarja in Colina Blacka ter Bojane Šaljić Podešva in Marie Papadomanolaki. Oba prihajajoča koncerta bosta potekala v CUK Kino Šiška.

Tokrat smo, kot rečeno, prisluhnili mlajšemu domačemu kreativcu na področju elektronske glasbe Vasji Progarju ter avstrijski gostji Elisabeth Schimana, že trideset let aktivni skladateljici, performerki in akademičarki, sodelavki avstrijskega nacionalnega radia z dolgoletnimi izkušnjami raziskovanja relacij med telesom, prostorom in elektroniko. Progarja na domačem terenu poznamo predvsem kot umetnika, povezanega s projekti Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti IRZU ter zavoda Cona. Gre za zelo aktivnega umetnika z ozadjem v različnih (tudi tujih) akademskih sferah. Progar spada v mlajšo generacijo ustvarjalcev, ki počasi načenjajo mastadonta tradicionalno konzervativne srenje klasične glasbe pri nas.

Koncertno-performativni dogodki ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO so v osnovi konceptualno zastavljeni kot soočenje dveh umetnikov, v katerem vsak zase ločeno predstavita lastno predobstoječe zvočno delo, poleg tega pa predstavita tudi novo skupno delo kot plod sodelovanja s pomočjo sodobnih tehnologij komunikacije/stika. Trojni zalogaj se je tokrat razvil skozi eno kontinuirano zvočno seanso s tremi jasnimi rezi subjektov performativnega.

Koncert je uvedel Vasja Progar z delno strukturirano »RFI improvizacijo #1«, osnovano na predhodni kompoziciji. Progar se je oprl na distribucijo različnih izvorov zvoka, med katerimi gre izpostaviti predvsem dva doma izdelana kratkovalovna radijska sprejemnika ter analogni »monosynth«. Slednji mu je služil kot dinamični motor metričnega gibanja in izvor čistejših, tudi nižjih frekvenc. To je bila masivnejša podlaga zvočno relativno blažji igri slišnih signalov iz radijskih sprejemnikov, ki so se kazali v obliki šuma, piskajočih sinusnih signalov, kakor glissandov, disharmoničnih fraz ali kaotičnega naključnega poskakovanja, večkrat pa je v zvočno tkivo zašel tudi razločnejši vzorec glasbe ali govora, posredovanega preko radijskih frekvenc. Ti trenutki so se smiselno, previdno in spretno umeščali v zvočno celoto. Progar je svojo improvizacijo peljal skozi dinamično raznolika strukturna gibanja in morda je bila najmočnejša točka njegovega nastopa prav ta fluidnost prehajanja in vpeljevanja novih zvočnosti. V tok je namreč vključil (tudi dinamično vzročno) zankanje zvočnega zajema zunanjega elektromagnetnega sevanja raznolikih naprav, večinoma tistih, s katerimi je proizvajal glavnino zvokov, speljanih v mešalno mizo. Verjetno je ravno ta element Progarjevega nastopa zvočno dokaj običajno elektronsko oziroma hrupno improvizacijo zapeljal na strukturno nepredvidljiv in tehnično fascinanten teren, ki je bil presežek njegovega tokratnega nastopa, saj se je jasnost izvora nekaterih vzorcev maličenega hrupa izgubila in predstavila igro odmevov in podob, analogij in presežka povratne zanke.

V Galeriji Kapelica smo doživeli konceptualno zaokrožen dogodek z očitnimi vrhunci, ki so poleg tehničnega momenta izzveneli tudi skozi dovršene estetizacije. Morda edina pripomba bi lahko letela na nekoliko bežen centralni del skupnega nastopa obeh protagonistov večera, v katerem se je pojavil občutek prehitevanja, medle improvizacije in šibkega poslušanja »drugega« (kot je bilo navedeno v napovednem besedilu) ter konceptualne navlake kot krinke za odsotnost prave vsebine.

Jasna Progarjeva gesta je nato uvedla drugi del koncerta, Etherwaves, najverjetneje spet deloma strukturirano improvizacijo, katere konceptualno ogrodje se je naslonilo na hipotetično substanco »etra«, usmerjeno na eni strani skozi Progarjevo manipulacijo sprejemnikov radijskih »eteričnih« valov, na drugi strani pa skozi »etrofon« Elisabeth Schimana. Glasbena struktura tega dela se je oprla na bazo piskajočih zvokov theremina, ki jih je Schimana dodatno obdelovala skozi računalniško digitalno procesiranje. Dominirala je igra neintoniranih tonov in glissandov, spuščena skozi dinamiko nasnetega odmeva ter morda tudi vzporednih računalniško sintetiziranih ali pa le znotraj programskega okolja reproduciranih piskov. Progar je v delo vstopal izredno previdno in relativno zredčeno, bolj s frekvenco kot pa kontinuirano (kot je bilo sicer značilno za njegov samostojni nastop), s čimer je nakazoval antitetično dinamiko hrupnega vstopa in izstopa. Njegova igra je bila v poslušanju in soočanju z Elisabeth Schimana, medtem ko je ta posvečala bistveno več pozornosti telesni interakciji s svojim inštrumentom in njegovim praznim prostorom.

Sledil je silovit basovski udarec in odmev. To je bil zasuk, ki smo ga lahko predvideli že po Avstrijkini predhodni spremembi v telesni gestikulaciji. Ta udarec je bil signal za začetek tretjega dela koncerta, zvočnega dela Membrane Elisabeth Schimana, osnovanega na živih, »fizičnih« računalniških modelih membran, ki jih avtorica uporablja za sintezo zvoka. To je bil najbolj ritmičen ali vsaj najbolj pulziven del koncerta. Daljši lok se je izrisal skozi zaporedje dveh glavnih kompozicijskih posegov, vezanih predvsem na gostoto pulza. Membrane je uvedla in zaključila z zelo zredčeno frekvenco udarca, le na vsake toliko sekund, vendar ravno dovolj pogosto, da je poslušalec še lahko zaznal jasen pulz. V srednjem delu je osnovnemu udarcu dodala več sprožilcev in s tem večjo gostoto, ki je iz računalniškega modeliranja izhajajoče spremembe v parametrih vsakega impulza pretvarjala v perkusivno dinamično in pogojno tudi že ritmično gibanje. Nastop je lepo zaokrožila zaključna ponovitev uvodnega razredčenega dela. Lok je bil jedrnat in funkcionalen ter kompozicijsko izredno učinkovit in elegantno izpeljan. Seveda je tako nastopil tudi trenutek uravnoteženosti, brez nepotrebnega zavlačevanja s figurami ali ponavljanja motivov. Nastopa Elisabeth Schimana je bilo konec v ravno pravem trenutku.

V Galeriji Kapelica smo doživeli konceptualno zaokrožen dogodek z očitnimi vrhunci, ki so poleg tehničnega momenta izzveneli tudi skozi dovršene estetizacije. Morda edina pripomba bi lahko letela na nekoliko bežen centralni del skupnega nastopa obeh protagonistov večera, v katerem se je pojavil občutek prehitevanja, medle improvizacije in šibkega poslušanja »drugega« (kot je bilo navedeno v napovednem besedilu) ter konceptualne navlake kot krinke za odsotnost prave vsebine. Vendar pa je za vtis celotnega večera bolj kot ta pripomba odločilna naslednja trditev: slišali smo dovolj ustrezno kombinacijo umetnikov in prav toliko dovršeno izvajanje. Zato se že veselimo prihajajočih koncertov cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO v CUK Kino Šiška.