06.06.2013

Vsestransko odzivanje APZ Tone Tomšič

Tokratni letni koncert AKZ Tone Tomšič je bil naslovljen abstraktno z besedami, prevzetimi po naslovu ene izmed izvedenih skladb, Skica na koncertu, konkretno pa je bila vezna nit predstavitev zelo različnih in kontrastnih glasbenih jezikov in izrazov.

Urša Šivic

Vsestransko odzivanje APZ Tone Tomšič

Vsestransko odzivanje APZ Tone Tomšič

Tokratni letni koncert Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič je bil naslovljen abstraktno z besedami, prevzetimi po naslovu ene izmed izvedenih skladb, Skica na koncertu, konkretno pa je bila vezna nit predstavitev zelo različnih in kontrastnih glasbenih jezikov in izrazov. Medtem ko se večina zborovskih koncertnih sporedov začenja z renesančnimi deli, pa dirigent Sebastjan Vrhovnik v svojih izborih rad poseže po ustvarjalnosti baroka, ki je tako vedno manjkrat spregledan. Koncert se je začel umirjeno s skladbo Music for a While Henryja Purcella v priredbi Gunnarja Erikssona za zbor in sopranski solo. Kristina Kastelic je solistično vlogo izvedla ponotranjeno, mirno in se s spremljajočim zborom zlila kot z njegovim izvzetim delom. Razgibanost je prinesel motet Unsere Trübsal Johanna Ludwiga Bacha; gre za tehnično in muzikalno zahtevno delo, ki ga je zbor izvedel gibko in z lahkotnim metričnim gibanjem. Nasprotno Verdijev Pater noster ne zahteva tolikšne tehnične usposobljenosti, kot zahteva skrajno mero koncentracije za izpeljevanje fraz in vzdržljivost za doseganje skrajnih dinamičnih stopenj. Tudi v tem se je APZ Tone Tomšič izkazal kot ansambel, dorasel takšni partituri, sploh pa je prišla do izraza moč mladih pevcev, s katero se vzdržuje glasovna konsistenca v frazah, ki jim je Verdi namenil spreminjajoče se dinamične stopnje, obsežno trajanje in širok glasovni obseg.

Če je začetek koncerta še obetal umirjeni potek, pa se je po Verdiju program začel odvijati zelo hitro in dramatično. Rytmus Ivana Hrušovskega je zamišljen kot etida, ki pred izvajalca postavlja predvsem nalogo dosledne tehnične izvedbe, popoln kontrast pa je sledil z Mahlerjevo Liebst du um Schönheit v transkripciji za zbor, ki jo je napisala Nana Forte. Očitno je transkripcija (oziroma že izvirnik) zahtevna naloga, saj zbor nekaterih prehodov ni zmogel premostiti in linij povezati v muzikalno in dinamično logične enote. The Tyger Emila Råberga sloni na eksaktnosti dikcije in močnih dinamičnih odsekih, ki jih je zbor izvedel močno in impulzivno; med solističnimi deli so tenorji še posebej opozorili na svojo navzočnost. The Slow Spring Johna Høybyeja izraža recitativnost, ritmično raznovrstnost, harmonski pejsaž, vse to pa združuje z odseki solističnega seksteta, ki prinaša staro usedlino s pomočjo preoblikovanega citiranja znanega Morleyjevega madrigala Now is the Month of May.

Pevski ansambel APZ Tone Tomšič je z dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom pokazal, da zmore poseči v zelo različne glasbene prostore in da se v vseh dobro in samozavestno počuti.

Središčna skladba koncerta je bila Curse upon Iron/Raua needmine – ne le po dolžini trajanja, ampak tudi izvedbeno. Solista Miha Jejčič (tenor) in Graden Kjuder (bas) sta opravila izvrstni recitatorski vlogi, s trdim, neizprosnim nastavkom. Zaradi izpostavljene tenorske lege je Jejčič še dodatno blestel in vzbujal vprašanje, ali ni morda ta solo napisan prav zanj … Skladba od začetka do konca ritmično in deklamatorsko drvi skozi bojevito, surovo in obredno ozračje. Kar je terjalo neusmiljeni napor od dirigenta in zbora, je bil popoln užitek za poslušalce! Slogovno soroden Tormisu, a izrazno olajšan je bil zaključek prvega dela koncerta s skladbo Fortuna Tadeje Vulc z izrazitim govorjenim in repetitivnim principom.

Dve skladbi je S. Vrhovnik prepustil svojima asistentoma Ani Erčulj in Petru Smoliču. Prva je dirigirala Bogoróditse Djévo Arva Pärta; njena izvedba je bila polnozvočna in na recitativnih mestih eksaktna, v celoti pa izjemno energična. Povsem nasprotno nalogo je imel Peter Smolič s ponotranjeno Ukmarjevo Skico na koncertu, ki jo je izvedel z mirnostjo in muzikalno neprisiljeno.

Drugi del koncerta je prinesel marsikaj, in prav ta beseda odpira pomisleke. Po Ukmarjevi Opolnoči (s polnim in zaokroženim basovskim zaključkom!) je sledila Križemkraž Nane Forte – skladba domiselnih in igrivih spletanj melodičnosti in recitativnosti, mešanih ritmičnih in metričnih vzorcev. Sledilo je pet skladb: Pesem Barbare Maurer, Paisaje in Čez tri gore Andreja Makorja, Kaj ti je deklica Nataše Kocjančič in Kak žalosno Katarine Pustinek Rakar. Večinoma gre za jasne skladateljske rešitve, priredbe ljudskih motivov, bogat harmonski stavek ipd., pri čemer pa ni mogoče spregledati gostobesednosti, eklektičnosti. A navsezadnje gre za ustvarjalce, ki so še v procesu oblikovanja lastnega sloga, zato je vse to pričakovano. Teh pet skladb je dal APZ v presojo poslušalcem in nagradil izbrano skladbo (N. Kocjančič Kaj ti je deklica). O ljudskem glasovanju, njegovi strokovni in estetski kompetentnosti (čeprav naj bi šlo za glasbeno zahtevno poslušalstvo) nima pomena razpravljati, je pa umestno vprašanje, kaj želi vrhunski izvajalec, kot je APZ Tone Tomšič, in sicer na svojem najvidnejšem letnem dogodku, pokazati z izvedbo takšnih skladb. »Nastajajoči« skladatelji nedvomno potrebujejo izvedbe svojih del, saj lahko le na tak način vzpostavijo realen odnos do svoje ustvarjalnosti, a vendar naj bi bil letni koncert APZ-ja dogodek s pretehtanimi deli in ne prostor za njihovo preverjanje ali diskreditacijo drugih izvedenih del … Razdelek »študentskih« skladb je zaključila priredba Kak žalosno Katarine Pustinek Rakar, ki je prepustila priredbo ljudskemu jeziku in mu s svojim poznavalskim občutkom v niansah dodala plasti pevskega ansambla. Ne nazadnje je APZ postavil piko na i svojemu letošnjemu koncertu s priljubljeno polnozvočno Lebičevo priredbo ljudske Zmiərom moram bondrati.

Pevski ansambel APZ Tone Tomšič je z dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom pokazal, da zmore poseči v zelo različne glasbene prostore in da se v vseh dobro in samozavestno počuti. Zbor zveni polno, in čeprav mu lahko pripišemo glasovno celovitost, smemo izpostaviti soprane kot njegov steber: ti so (dovolj) šolani, da so kos vsem izbranim partituram, in hkrati (mladostno) lahkotni, tako da jih slišimo kot zborovski korpus in ne kot korpus solističnih glasov. Seveda pa je izpostavljeni sopranski glas le del celote, v kateri vsak od glasov izpolnjuje svojo vlogo in kjer se sem in tja z užitkom predamo posameznim izvzetim linijam basovskega pa tudi tenorskega glasu. To dejstvo smemo pripisati načinu dela s posameznimi glasovi in dirigiranju Sebastjana Vrhovnika, ki iz glasov izvablja neprisiljenost, mehkobo in polnost.