Wolfova duhovna glasba ob 160-letnici njegovega rojstva

Letos glasbena stroka več pozornosti namenja nekoliko manj znanemu skladatelju slovenskih korenin, Hugu Wolfu. Mineva namreč 160 let od njegovega rojstva v Slovenj Gradcu. V počastitev te obletnice sta slovenski umetnici, sopranistka Theresa Plut in orglavka Polona Gantar, pripravili nabor Wolfovih samospevov z duhovno tematiko, ki jih je – morda ravno zaradi njihove verske vsebine – za sopran in orgle priredil Wolfov sodobnik in občudovalec, veliki orgelski virtuoz in skladatelj Max Reger. Theresa Plut in Polona Gantar sta predstavili pomemben del vse premalo izvajanega opusa skladatelja, čigar s težavami in kontroverzami pretkana kratka življenjska pot se je zaključila na Dunaju v začetku minulega stoletja. Izbor Wolfovih duhovnih samospevov v Regerjevih priredbah sta letos ovekovečili tudi z zgoščenko, ki je izšla pri ZKP RTV Slovenija. Podobno sestavljen spored, obogaten z nekaj izvirnih Regerjevih orgelskih skladb, sta v sklopu festivala Imago Sloveniae/Podoba Slovenije predstavili s koncertom, ki smo mu prisluhnili v ponedeljek, 6. julija, v ljubljanski stolnici. Pred koncertom je z glasbenicama o sporedu ter njunem osebnem pogledu na izbrano glasbo ter sam projekt spregovorila muzikologinja Katarina Bogunović Hočevar. Izrazito narativne Wolfove uglasbitve pesmi iz t. i. Španske pesmarice ter poezij Eduarda Mörikeja so odete v s kromatiko nasičen poznoromantični glasbeni jezik, ki tako za pevko kot za organistko lahko predstavlja pošten tehnični izziv. Glasbenici sta se odzvali z izjemno poglobljenim pristopom h glasbeni materiji ter vse izbrane pesmi predstavili z žlahtnimi interpretacijami.

Izbor lokacije je bil izjemno posrečen, tako akustično kot vizualno okolje razkošne ljubljanske stolne cerkve je namreč dalo plemenito bivališče enako plemenitemu zvenu glasbe, ki smo je bili deležni. Mogočne Milavčeve orgle iz leta 1912 so s svojim širokim barvnim in dinamičnim razponom pod prsti Polone Gantar zvenele kot idealna spremljava zvonkemu, gibčnemu in nadvse ekspresivnemu sopranu Therese Plut. Izrazito narativne Wolfove uglasbitve pesmi iz t. i. Španske pesmarice ter poezij Eduarda Mörikeja so odete v s kromatiko nasičen poznoromantični glasbeni jezik, ki tako za pevko kot za organistko lahko predstavlja pošten tehnični izziv. Glasbenici sta se odzvali z izjemno poglobljenim pristopom h glasbeni materiji ter vse izbrane pesmi predstavili z žlahtnimi interpretacijami. V njih smo lahko prepoznali tako jasno, iz besedila izhajajočo strukturo in melodično-harmonsko inspiracijo samih del kot tudi poglobljenost obeh izvajalk v oblikovanje posameznih motivov ter predanost skupnemu izražanju skozi enotno in skladno vodenje fraz. Theresa Plut je navdušila že z naravno lepoto svojega glasu, ki ga nadzoruje do popolnosti in z brezhibno tehniko v vseh legah in dinamičnih ekstremih enakomerno oblikuje izpovednosti polne fraze. Le jasnost dikcije je akustika velike (in zaradi trenutnih omejitev obiskovanja kulturnih dogodkov) precej prazne cerkve nekoliko odela v sfumato, kar pa ni pokvarilo umetniškega vtisa oziroma izpovedne kvalitete slišane glasbe. Izbor Wolfovih pesmi je dopolnilo nekaj intermezzov. Da bi se izognila zahtevnim in obsežnim koncertantnim delom Maxa Regerja, je Polona Gantar raje izbrala nekaj njegovih preprostejših koralnih preludijev, ki so dali Wolfovim pesmim s svojo vsebino vzporednico, s svojim značajem pa prijeten kontrast.

Za nami je dogodek, ki je s svojo visoko umetniško ravnijo vsekakor več kot dostojno obeležil obletnico skladatelja, na katerega smo Slovenci ponosni, četudi ga, paradoksno, hkrati sami precej zanemarjamo. Obžalovati je le to, da koncert ni bil bolje obiskan, a to seveda lahko pripišemo predvsem trenutnim varnostnim ukrepom. Sam se sprašujem, ali morda ti ukrepi sami ne predstavljajo svojevrstne nevarnosti – predvsem umetnikom in kulturi.