Za dve prečni flavti. Že tradicionalno, a vedno sveže

Koncertni cikel Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu je s četrtkovim koncertom vstopil v novo, že sedmo sezono. Atrij ZRC je 9. februarja znova napolnilo občinstvo, vajeno kvalitetnih koncertov z izbranim, pogosto zelo specifičnim sporedom, ki nam postreže z izvedbami na visoki tehnični in umetniški ravni. Nosilec sporeda je (kot vedno) ansambel musica cubicularis, prilagodljiva in spremenljiva zasedba, katere stalnica ter idejno in organizacijsko jedro sta Domen Marinčič in Tomaž Sevšek.

Koncertni cikel Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu v novi sezoni očitno ostaja na tirnicah svojega poslanstva: streže nam z izvrstnimi interpretacijami z repertoarja večinoma baročne komorne glasbe, katere zakladnice še dolgo ne bomo izčrpali.

Za otvoritev nove sezone sta k sodelovanju povabila izjemni flavtistki ter strokovnjakinji za interpretacijo baročne glasbe na izvirnih glasbilih Anne Freitag in Keiko Kinošita. Njuna igra je odsevala skoraj enak pristop k izbranemu repertoarju, rezultat pa so bile izjemno koherentne in prepričljive interpretacije. Solistki sta dihali usklajeno ne le druga z drugo, temveč tudi z obema izvajalcema continua. Ansambel je deloval uigrano in sproščeno, v ospredju je vsekakor bila očarljiva lepota glasbe in njena izjemna komunikacijska moč.

Kot v preteklih sezonah je bil spored tudi tokrat oblikovan kot zgodba, ki teče naravno in deluje ne samo prijetno, temveč poučno, hkrati pa tudi kot antologija, prerez skozi določen glasbeni žanr, obdobje oziroma repertoar. K temu v veliki meri pripomore spremno besedilo izpod peresa umetniškega vodje Domna Marinčiča, ki je z besedami enako spreten kot z lokom ali s tipkami.

Tokratni spored je v središče postavil baročno prečno flavto – glasbilo, ki je ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja doseglo tehnično raven, ki je ne samo omogočala, temveč tudi spodbujala razvoj glasbene retorike in stilizacijo glasbenega jezika visokega baroka. Zmagoslavni pohod prečne flavte je časovno in slogovno sovpadal z razvojem oblike, imenovane trio sonata. Tega tipa sta bili slogovno in izrazno izjemno prepričljivo podani deli Marina Maraisa (suita Piéces en tiro v B-duru) in Michela de La Barreja (Prva sonata v G-duru). Proti sredini 18. stoletja sta tako prečna flavta kot viola da gamba našli solistično vlogo v delih, kjer jih ne spremlja basso continuo, temveč nastopata v enakopravnem dialogu z obligatnim čembalskim partom. Marinčič in Sevšek sta kot solista zablestela v tovrstni skladbi Johanna Matthiasa Lefflotha (Concerto à cembalo solo con viola di gambe v C-duru), celotni ansambel pa je predstavil še Bachovo Sonato v G-duru (BWV 1039) za dve flavti in continuo, ki sicer obstaja tudi v različici za violo da gamba in obligatni čembalo (BWV 1027). Posebnost, lahko bi rekli kar poslastica, tokratnega sporeda je bila Blavetova priredba Couperinove čembalske skladbe Les bergeries za dve flavti. Spretna priredba je zadihala v naravno zveneči, čustveno ter pripovedno prodorni interpretaciji. Celotna zasedba je morda še najgloblje prodrla v poetično bistvo Telemannovega Kvarteta v e-molu, TWV 43: e3, s katero so glasbeniki zaključili koncert ter sklenili naše nepozabno glasbeno doživetje.

Koncertni cikel Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu v novi sezoni očitno ostaja na tirnicah svojega poslanstva: streže nam z izvrstnimi interpretacijami z repertoarja večinoma baročne komorne glasbe, katere zakladnice še dolgo ne bomo izčrpali.