Zapleši v bedi intelektual

Ko je Leonard Cohen avgusta 1967 izdal svoj glasbeni prvenec Songs Of Leonard Cohen, verjetno ni predvideval, da bo ta plošča (in Dylanov album John Wesley Harding, ki je izšel v istem času) potegnila za seboj celo generacijo pesnikov-glasbenikov intimistov, in sicer kot antipod psihedeliji, ki se je razbohotila v drugi polovici šestdesetih na čelu s Poročnikom Poprom, prvencem Pink Floydov in še nekaterimi drugimi ploščami.

Samo nekaj mesecev pozneje so The Byrds, ki so bili tedaj pod vplivom Grama Parsonsa – ta je že od srede šestdesetih spajal country z rockersko držo (no ja, če sem malce pikolovski, je to počel že Johnny Cash) v bendih, kot je bil denimo The International Submarine, in je nekje takrat pomembno vplival tudi na glasbo Rolling Stonesov – izdali ploščo Sweethearts Of The Rodeo; ta naj bi obveljala za paradigmatično ploščo country rocka, pomemben mejnik, ki se je pozneje zrcalil v delu glasbenikov, kot so James Taylor, Jackson Browne, The Eagles, Linda Ronstadt, Emmylou Harris pa tudi (morda odločilno) Neil Young. Younga bi sicer težko strpali zgolj v predalček country rocka; njegovi glasbi bi se dalo kvečjemu reči »glasba Neila Younga«, saj vsebuje prvine tako countryja, rokenrola in bluesa kot punka in poznejšega grungea. Seveda se tudi posameznih obdobij ne da tako zlahka razmejiti. Young je bil lahko enkrat čuten country-rocker, intimist, kot denimo na solističnem prvencu, plošči Harvest ali v zasedbi Crosby, Stills, Nash & Young, ali pa divji neukrotljivi rocker na številnih ploščah, ki jih je izdajal sam ali z zasedbo Crazy Horse.

Zasedba Hiša, ki se je z obetavnim prvencem pojavila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ni nikoli skrivala vplivov country rocka in nasploh westcoastovskega izročila sedemdesetih. To glasbeno obleko je znala okrasiti s prepričljivimi in nebanalnimi besedili, kar je je verjetno stalo širše medijske prepoznavnosti, a jo je zato ohranilo na ne preveč gosto poseljenem Parnasu slovenskih glasbenih zasedb, ki imajo še po dvajsetih letih kaj povedati. Na prvencu so poleg avtorskih pesmi objavili presežno uglasbitev pesmi Janeza Menarta Spoznal sem, kar samo po sebi pove dovolj.

Med nami je nova plošča zasedbe Hiša, Skoraj poletje, ki prinaša deset novih pesmi in DVD z izbranimi »živimi« posnetki zasedbe, predvsem z nastopa v Sobotni noči na nacionalni televiziji leta 1999. DVD kot retrospektiva ponuja pregled dela med leti 1991–2002, CD pa postreže z novim avtorskim poglavjem zasedbe. Njena diskografija je pestra, v njej je tudi »tribute« album glasbi Neila Younga, Illusion Anyway, ki je bil leta 1997 pravzaprav logična posledica delovanja Hiše in hkrati odkrit poklon njenim koreninam.

Na novi plošči je devet avtorskih pesmi gonilne sile zasedbe, Andreja Gučka, in »obligatorno« (če citiramo Dala Watsona) uglasbeno besedilo Uroša Zupana, trboveljskega rojaka, ki tudi naslavlja album. Vse od uvodne Dež do zaključne Položi roko Hiša ohranja svoj prepoznavni lirični pristop z manjšo, a pomembno deviacijo v angažirane vode s pesmijo Zeitgeist Blues, ki priča o tem, da z apriornim omejevanjem zasedbe na izročilo Crosbyja, Stillsa, Nasha in Younga, čeprav očitno, ne bomo zadeli čisto v sredico. Zeitgeist Blues je namreč nekaj, kar bi objavil Neil Young v svoji »jezni« fazi, morda na plošči Living With War. »Zeitgeist Zeitgeist Blues / kost je duh in duh je rock'n'roll«, poje Hiša in dodaja: »depresija travma nevronal / cogito preplavlja proletar / zapleši v bedi intelektual«, kar je precej daleč od poetičnih verzov v pesmi Sabina: »plesala sva v mesečini / po kamniti stezi do zvezd / naučila si me ljubiti / tiste čarobne noči«. Udarnost Zeitgeist Bluesa besedilno deloma napoveduje pesem Tistega dne, v kateri mora človek plačati za svoje grehe, ali pa uvodna balada Dež, ki pa se po »padaj dež / padaj kot obliž /(...) padaj na nesrečna strta srca / genialcev in bedakov« konča z besedami »padal boš še / milje dolgih let / a ne izpereš ran / besed«. Konec je tako dvosmeren: »besede« so namreč lahko trde, tiste iz glav genialcev in bedakov, ali pa nežne, ljubezenske ali refleksivne, ki jih odražajo nekatere intimnejše pesmi na albumu.

@http://www.youtube.com/watch?v=DwCbpbKNbOA@

Intima zasedbo na tekstni ravni ponekod tudi zanese; nekatere nove pesmi ne dosegajo pesmi s prvenca ali z nekaterih poznejših plošč, ko so bile, tudi v Menartovem kontekstu, že prav minattijevske in izčiščene; pesnika ponekod preveč zanese v »srednješolskost« poezije, v preveč že slišano ljubezensko izpoved, kar paradoksno izpričuje že, denimo, omenjena kitica iz pesmi Sabina. Ponekod je preprosto okorna, klišejska, recimo: »a če še kdaj mi roko podaš / vesel bom da me ne spoznaš« (Tišina) ali »pridi greva v najin zaliv / da ti povem kako rad te imam / težave odnese veter daleč stran«. Tudi angažiranost je včasih problem, denimo v podobi krčmarja in računa že omenjene pesmi Tistega dne, kar je pravzaprav najbolj izrabljena prispodoba nekoga, ki mora plačati za svoje grehe.

Kljub zgornjim pomislekom je izid nove plošče zasedbe Hiša v teh časih vesel dogodek, še posebej zato, ker pri nas ni veliko zasedb s takim stažem, ki bi ves čas vztrajale pri nacionalni založbi, pa tudi zato, ker ostaja Hiša prepričljivo zvesta svojim koreninam in ne išče za vsako ceno »novega sounda«, ki bi ji omogočil vstop v »mainstream«, kot ga poznamo danes. Hiša tega ne potrebuje. Avtorski naboj te zasedbe je dovolj močan, da pravzaprav ne potrebuje nujno niti nacionalne založbe. A je prav, da jo ima.