Že 30 let proti

Pomurski Odpisani štejejo trideset in toliko svečk so upihnili z novim albumom, na katerem še zdaleč niso veseli. Pravzaprav so že trideset let jezni. Srd in bes zaradi anomalij sveta in človeštva jih držita pokonci in ženeta naprej; in glede na razvoj dogodkov jim tega dvojega še zlepa ne bo zmanjkalo. Že danes bi lahko rekli, da so več kot upravičeno še bolj besni kot tisti čas, ko so v drugi polovici prvega življenja zasedbe premogli tudi kakšno bolj veselo, hedonistično udarnico, denimo Lotmerk Underground ali Prleki v vesolji, s katerima so Lotmerk razglasili za center vesolja. Pred desetimi leti so po sedmih letih hibernacije objavili album Šah mat in na njem zaobjeli tedanje vstajniške hlape v silovit in vnetljiv koncentrat, kateremu je leta 2018 sledil minialbum Prva vrsta, s katerim se je poslovila izvorna prleška hardcore punk zasedba. Prav zato posebej izstopajo občasni bolj poletni pripevi, ki s svojo spevnostjo blažijo napadalni grleni vokal frontmana Daria Berga in hkrati podčrtajo melodične punkrockovske odklone, s katerimi osvežijo metalurško nabritost kitare Marka Blažeka. Odpisani se v dobršni meri držijo preverjene formule divjega drnca, ki z ritem sekcijo drobi vse pred sabo. Tudi po tridesetih letih ne povlečejo ročne, ampak drvijo, razbijajo, žagajo in se jezijo. Ne brez razloga.

V drugem življenju, ko se je staroborcema, bobnarju Sašu Dolgovu in basistu Jožetu Palu, pridružila mlada kri s sosednje Hrvaške, pevec Dario Berg, ki je zamenjal Boruta Horvata, in kitarist Marko Blažek, ki je zamenjal Petra Bezneca, so kleno prleško besedo, s katero so žlahtno razdirali domače kalvarije in slovensko realnost, zamenjali z linguo franco zadnjega stoletja. Prekrvavljenost kadrov so leta 2020 oznanili s singlom Raised Fist in s prvo ploščo nove zasedbe, Rebirth, leto kasneje. Z njo so si usodno odgriznili avtentični prleški žmoht za ceno prehoda k bolj generičnemu hardcore lomastenju ter postali (le) še eden od mnogih bendov aktualne internacionalne mreže srečanj in trkov stare in nove hardcore punk šole. Ta preskok ponazarjajo tudi ovitki plošč, ki jih odtlej odlikuje bolj vsakdanja hardcore estetika: namesto hudomušnih likov imamo zdaj več resnobne ikonografije in roteče metaforike. Da so na »hardcore worldwide« valovni dolžini, me je prepričalo poslušanje novega, zadnjega albuma na eni izmed pretočnih platform. Ta mi je namreč po izteku albuma Eternal Fight postregla z algoritmičnim miksom bendov tovrstne branže, znotraj katerega je stara postava Odpisanih odstopala od večine (razen nekaj španskih ali brazilskih bendov, ki so peli v maternem jeziku) postrežene global(izira)ne hardcore godbe, medtem ko nova postava Odpisanih ni kaj dosti izstopala. 

V to smer so se Odpisani napotili že konec prejšnjega desetletja z zadnjim minialbumom stare postave, Prva vrsta, za katerega je poskrbel uveljavljeni danski producent Tue Madsen, ki jih je s svojim preverjenim slogom prečiščene gromke hardcore produkcije katapultiral iz regionalnih okvirov v širšo orbito. Z reaktualiziranim pristopom Odpisani nadaljujejo tudi na jubilejnem Eternal Fightu, za produkcijo katerega je spet poskrbel Madsen in še bolj utrdil generično vihro Odpisanih, ki zadnja leta več nastopajo za mejo kot doma. Ob We Will Fight, He Is in A Better Tomorrow, ki jih poznamo že z lanskega split EP-ja Walkin' Free Towards A Better Tomorrow z italijanskimi HC veterani Toxic Youth, suvereno postrežejo s še petimi težkokategornimi komadi, ki ohranjajo nasršen gangovski naval udarnega hardcore punka s trasherskimi, metalskimi in crossover prebliski, katerim manjka ščepec razbremenilne duhovitosti, tako kot grafični podobi. Prav zato posebej izstopajo občasni bolj poletni pripevi, ki s svojo spevnostjo blažijo napadalni grleni vokal frontmana Daria Berga in hkrati podčrtajo melodične punkrockovske odklone, s katerimi osvežijo metalurško nabritost kitare Marka Blažeka. Odpisani se v dobršni meri držijo preverjene formule divjega drnca, ki z ritem sekcijo drobi vse pred sabo. Tudi po tridesetih letih ne povlečejo ročne, ampak drvijo, razbijajo, žagajo in se jezijo. Ne brez razloga.

Novi album Odpisanih tako ohranja rdečo nit svoje angažirane sporočilnosti, ki je usmerjena proti elitam, proti avtokraciji, proti svetovni predestinaciji, proti zaslepljenosti, proti nepravičnosti, hkrati pa kliče k nujnosti akcije za boljši svet. Vendar se tak bojevit in že kar preveč resnoben brezkompromisni apel Odpisanih razprši na vse strani v kaosu, kakofoniji in konfuziji današnjega sveta, ko smo zasuti z lažnimi novicami, teorijami zarot, številnimi viralnimi manipulacijami in indoktrinacijami, tako da ne vemo več, kaj je proaktivno in kaj regresivno, kaj je napredno in kaj nazadnjaško, da ne vemo več, ali nas vlečejo v levo ali v desno. Grmi v slogu »vsi proti vsem« in tako izzveni skoraj brezciljno. Ampak tako pač je to, ko se greš večni boj do zadnjega diha.