Zlati zvoki trobent v posvetilo prof. Tonetu Grčarju

Trobenta je bila od pradavnine kraljevski inštrument. Dvorni blesk je posredovala vsaki glasbeni obliki, od baročne sonate do stvaritev, ki so plod sodobnih iskanj v najrazličnejših stilnih smereh in žanrih. Bleščečo demonstracijo vsestranskih zvočnih in izraznih možnosti inštrumenta smo doživeli na koncertu Zlati zvoki trobente, ki je bil posvečen življenjski obletnici prof. Antonu Grčarja. V praznično razsvetljeni Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije se je zvrstil zelo raznolik izbor del, ki so se osrediščila okrog dveh polov: na eni strani so bila bleščeča dela glasbenega baroka in na drugi dve deli 20. stoletja.

Koncert je primerno uvedla Intrada za trobento in klavir Arthurja Honeggerja, ki v izraznih okvirih 20. stoletja obnavlja široko izrazno gesto baročnih tokat in preludijev. Izvedba trobentača Franca Kosma in pianistke Francoise de Classey je lepo poudarila tiste prvine Honeggerjeve partiture, ki so postale nekakšna rdeča nit večera: zvočno barvitost in ritmično radoživost.

Nadaljevanje koncerta je bilo posvečeno velikim mojstrom baročnega koncerta. V Koncertu za trobento in orkester v D-duru, D. 53 Giuseppeja Tartinija je solist Anžej Remšak s suvereno lahkotnostjo prenesel na svoj inštrument prvotno violinsko idiomatiko tega koncerta. Enako prepričljivo so zaživele tako lahkotne teme prvega stavka, ki so nihale med poljudno ljudskostjo in vzvišenim veličastjem, kot kantabilnost počasnega ter plesna poskočnost sklepnega stavka.

Z mediteransko svetlobo in odbleskom baročne serenissime je dvorano napolnil Koncert za dve trobenti in orkester v C-duru, RV 537. Koncertantni odnos se v tej partituri spleta med kar tremi tekmovalci; solista Tibor Kerekeš in Franc Kosem ter spremljevalni ansambel so s pretanjenim okusom in zaletom izvedli delo, ki glasbenega gradiva ne razpleta na poglobljen način, pač pa skladno z okusom baročnega časa gradi predvsem na zvočni učinkovitosti kontrasta med solističnima inštrumentoma in godali spremljevalnega ansambla. Žal pa zaradi neposrečene razporeditve inštrumentalnih skupin na odru zvok ni prišel povsod do svojega polnega izraza. Namestitev drugih violin na desno stran odra in bassa continua na sredino bi ustvarila boljšo komunikacijo med sodelujočimi in tako olajšala spremljanje očitno antifonične zasnove glasbenega stavka.

Število solistov se je v naslednji točki večera povzpelo na štiri. Trobentači Stanko Arnold, Tibor Kerekeš in Franc Kosem ter timpanist Matevž Bajde so z razširjenim ansamblom izvedli Koncert za tri trobente in timpane v D-duru, TWV 54: D4 Georga Philippa Telemanna. Enako prepričljivo kot prej sijaj in jasna izklesanost italijanskih mojstrov je tu zdaj zazvenela enciklopedična mešanica slogov poznega baroka onkraj Alp: veličastni prvi stavek je bil oblikovan po francoskih zgledih, drugi je bil po nemško kompozicijsko temeljit, tretji občuteno ekspresiven in končno zadnji stavek zopet francosko galanten, plesno občuten.

Predzadnja točka večera nas je popeljala nazaj v 20. stoletje. Glasba iz filma Bugsy Ennia Moriconeja je bila le na videz močan kontrast prejšnjim skladbam. Virtuozni nastop Maura Maura in pianistke Francoise de Classey je opozoril na mnoge vzporednice: zvočno barvitost, ritmično motoriko in imanentno koncertantni značaj, ki kažejo na globoke sorodnosti dveh na videz povsem tujih svetov.

Spored je zaključila Sonata sv. Polikarpa za osem trobent, timpane in basso continuo Heinricha Ignaza Franza von Bibra, pri izvedbi katere so se dotedanjim solistom pridružili trobentači Dejan Glamočak, Jan Grčar in Janez Kopše ter organist Tomaž Sevšek Šramel. Monumentalna zvočnost te izvorno sakralne skladbe je bila domiseln magistrale večera, ki je bil hkrati praznik trobente in prof. Toneta Grčarja, ki je s svojim umetniškim in pedagoškim delom odločilno prispeval k visoki ravni glasbenega poustvarjanja na tem inštrumentu v Sloveniji.