24.07.2022

Zrcalce, zrcalce!

Kako se Leopold I. z Dobro jütro uvršča na sceno, na katero ima Ezy-G ultimativni, legitimni, nostalgični in z YNGFirefly-em ultimativni (v)pogled.

Jaša Lorenčič

Dobro jütro/ Atamorgana

Leopold I. / Ezy-G & YNGFirefly

Dobro jütro/ Atamorgana

Wudisban / Gramofonetka
2022

Nekoliko neobičajno je recenzirati dve plošči skupaj. Ampak v tem primeru gre skupaj. Zelo. Neke vrste »nazaj v prihodnost« moment. Po svoje si Ezy-G in Leopold I. ne bi mogla biti bliže in obenem dlje. Pripadnika dveh generacij, produkcij in okolij. Nepošteno bi ju bilo primerjati. Ampak kaj, ko je tak kontekst dobrodošel. Morda do konca recenzije ugotovimo, da celo nujen. Leopold I. nikdar ne deluje prebrihtno, čeprav je premeten. In hkrati izrazit poet, ki zmore iz slovenščine, kakor se pokaže v produkcijsko redko tako močnem Prostem padu, narediti aktualne napeve, ne da bi jezik s tem kaj izgubil in bi materinščina postala plan b. Na nobeni točki prvenca, z izjemo skladbe Edino, ni Leopold I. povsem odločen iti v eno smer, kar bi glede na dokaj zajeten album (ducat komadov, pet skitov) pričakovali.

Matjaž Ezgeta – Ezy-G spada med domače praraperje, skupaj z Bigga J-jem, ko sta leta 1996 v Mariboru kot Dandrough daleč od medijskega očesa izdala še danes kultni album Ko pride Bog. Njun »dats how it is on the embisi strits« je (p)ostal v Mariboru grafit, njun organsko analogni pristop, ki je tedaj deloval digitalno, pa več kot le uspešen prevod ameriške scene na primarno mariborsko, dejansko pa širšo oskubljeno tranzicijsko realnost. Dandrough je postal urbani mit. In potem je tu Leopold I., ki je tudi prevajalec, prihaja iz Gornje Radgone, in to v času, ko je hip hop še kako legitimen žanr, do točke, ko mu manjka ostrine, sporočil, stika in zlasti uličarstva. Zato je Ezy-G storil, kar je že pred šestindvajsetimi leti. Uličarsko je vprašal: »Zrcalce, zrcalce na steni povej / kdo najboljši je emsi v deželi tej?« Že takrat si je odgovoril sam. Zastavil je vse, kar je vedel, bil in znal. Zato je vprašanje, ali Leopold I. zmore podobno.

No, na Dobro jütro je uvodoma potrkal skoraj v maniri nostalgično neprekosljivega albuma Leva scena (1994). Ampak na zelo drugačen, manj samonanašalni, bolj tipajoč način. Če je Ali En uletel na sceno tako, da jo je najprej sam sesul na prafaktorje, je Leopold I. vendarle previdnejši. »Objava dva komada / folk sen preseneta s stilom« in »Hoda sen s šihta v studijo / ponoči pisa tekste / za vikende prevaja, v petek prišo na proteste«, to je biografski moment, kakršnih ni veliko v tej maniri. Še manj na prvencih. »Pa pravijo mi, alo / majk, tvoj stil premalo street je / ti bi raba take beate / kak jih mata Drill in Nipke« in »Zaj si Wudisban član / ker se tišiš k Emkejevi riti / nemaš rim takak Doša / nemaš flowa takak Ghet / rabiš karizmo takak Mito / ka ti dal bon svoj respekt«. S tem je Leopold I. poosebil novodobno umestitev: ne, to ni disanje, če že, je permisivno naštevanje. Dobro jütro je albumski album. In to, čeprav ima kar štiri popevke tedna na Valu 202: Povej, Edino, Pleše po svoje, Kinderšpil. Zakaj? Zato, ker je produkcija sveža, mehka, nevsiljiva. Štajerska ekipa s producentom Vidom Turico na čelu je pokazala svetlejše odtenke, kakršne je dotlej izdehtel na klaviaturah in viskoznem vokalu že Žan Hauptman, Leopold I. pa na prvo žogo širi ta melos. Kajti takšen provizoriš komad je že Unikat, kjer je v ospredju zvočni tok, Leopold pa s stilom petja določi žanr. »Ti si lahko karkoli / ker vsaki človek je a edinstven« je primeren refren, v katerem je 50:50 kompromis med verzi in glasbo. Pri tretji skladbi Povej je album še bolj uperjen v flow in dinamiko. Glasbena podlaga je tista, ki naj bi nudila več kot le oporo. Šele ko je Leopold I. začutil dodelano in izpiljeno podlago, se je usedel s svojimi res tekočimi, pronicljivimi, osnovnimi, direktnimi rimami. Iz osnovnih špik tipa »in če mi imaš kaj povedati, povej / kaj nas čaka jutri, se ne ve« je sposoben ustvariti zapomnljive refrene. To glede na njegove zdrdrane, mestoma zahtevne verze ni majhna stvar. Po svoje celo nujna glede na celoto albuma. 

Leopold I. nikdar ne deluje prebrihtno, čeprav je premeten. In hkrati izrazit poet, ki zmore iz slovenščine, kakor se pokaže v produkcijsko redko tako močnem Prostem padu, narediti aktualne napeve, ne da bi jezik s tem kaj izgubil in bi materinščina postala plan b. Na nobeni točki prvenca, z izjemo skladbe Edino, ni Leopold I. povsem odločen iti v eno smer, kar bi glede na dokaj zajeten album (ducat komadov, pet skitov) pričakovali. Plešem po svoje s Hauptmanom bi lahko bil r&b hit, nastavke za to zagotovo ima, ampak Leopold I. pesem raje izkoristi za tipanje v vokalnem registru. Nekaj, česar prvencu ne gre očitati. 

Kolaboracije so predstavljene na radoveden način: vsak dobi svoj voice memo uvod (Amo Socialec, Emkej, Mrigo, Arne) in skoraj vsak svojo podžanrsko izvedbo. Trapovsko sodelovanje z Emkejem v Zastonj je drzno, saj iz obeh iztisne dokaj neizstopajoč pristop: Emkej deluje v povsem drugačni, močnejši, globlji luči, Leopold I. pa tudi, kar pa gre na prvencu morda bolj v korist tistega, ki gostuje. Ampak nato Leopold I. razkaže svoj emsijevski talent. Zastonj napelje del albuma, kjer se pili aktualni politični kontekst. Album ostrino dobi v Nesen, kjer Leopold I. zakriči, da »nesen fašist, samo prvo bi rad poskrbeja za naše«, in nato, verz za verzom, nazorno razgali dvoličnost, licemerstvo in hipokrizijo, mojstrsko jih obdela in (iz)pove. Ja, to je mojstrstvo. Mito kot gost postreže s tistim, kar je krasilo že njegovo Bratstvo in estradstvo. Komad ni preprost, četudi vsebuje humor, v bistvu je tragičen in utesnjeno zatohel. Dušenje zadiha, ko pride zraven Eyeceeou, še ena mariborska legenda, ki je nudila več, kakor se zdi za nazaj. Očitek, da trojica s tem težko nagovori splošno urbano občinstvo, je na mestu, toda to ni prepričevanje prepričanih. Ne. Nesen je tisto, za kar se zdi, da je Leopold I. garal, ko je zbiral popevke tedna. In to lahko zdaj pove. Vključitev izjave Janeza Janše je pa ultimativni zeitgeist moment. Prvenec Dobro jütro se zadrži, da nikdar ne zavije predaleč, takšen pač je po zvoku in ideji, zato je Fküp obrat v podlagi, ne pa sporočilu, kar je dobrodošlo. Pokaže različne verzije kritike sistema, časa, družbe. Amo Socialec, Mrigo in Mirko Grozny gostujejo tudi zato, da Fküp res postane, no, fküp. 

Album se nato obrne. Se mora. Iz trapa se približa dubiozovskemu pristopu, ki v Kinderšpilu pokaže, da je enakopravnost vrtcev utopija. Gre za (anti)radijski komad, naštudirano dejanje in obenem sporočilo. Čeprav deluje kot pristna popevka, na koncu to ni. Kdo ve, morda z razlogom. In podobno je z Edino, najspevnejšim komadom, prebojnim hitom, nečim, kar je iz Gornje Radgone naredilo hiphopovsko trdnjavo. Edino je po svoje nekoliko varljiv komad, saj je edinstven. Turica nikoli tako ne bluesira na albumu. Tudi Leopoldova dikcija ni nikoli tako sproščena, tako radgonska. Po svoje škoda, saj pokaže, da se lahko tudi v krajih daleč od centra ponudi top analiza stanja/sranja. Wabi-sabi je nato dinamično funky speven, s tem komadom se album podaljša, ne da bi deloval predolgo, saj tudi Amaya (Maja Keuc) omogoči več spevnosti. Je pa sklepna Jelda morda tista točka, ko se človek zamisli in vpraša, kaj Dobro jütro je? Je naredil, kar napove uvod? Večinoma ja. 

Potem pa je prišel kontekst. 

Ko je leta 1996 izšel album Ko pride Bog, se ni zgodil konec sveta. Sta se pa zgodila Dandrougha. In uvodoma (na)povedala: »Specializirano za gnile emsije kodirano (yo, tak, ko si rekel) / čas bo povedal vse / tu pa je trenutek, ko špricajo možgani, sin (e yo, eni čehi sploh ne vejo?) / toti šit je treba dvignit na višji level od najvišjega / (točno tak, dovolj mam onih wannabe reperjev / da gor baggy hlače, t-shirt s kako rap grupo, doma ma Wu-Tang cede, pa misli, da je to to) / e, ne gre to čez noč, sin / treba je spremljat stvar od tam, ko se je začela / glavo je treba držat proti soncu in aktivirat toti shit / e, yo, predolgo smo čakali, ampak zdaj je tu: končno!« 

Tako sta se Ezy-G (Matjaž Ezgeta) in Bigga J (Aleš Jaunik) kot Dandrough podala v prost, nedefiniran, svobodni teritorij slovenskega rapa. Kot najstnika, leto pred maturo. Bila sta spredaj in zadaj hkrati, pristala nekje ob kasneje dragocenem robu domačega rap panteona in tudi v dokumentarcu Veš poet svoj dolg (2011). Drugi album dvojca ni nikoli prišel, zato se je prvenec medil zlasti v lokalnem okolju. Dandrough je z leti postajal nekaj drugega, kar je v osnovi najbrž bil. Ne več krik in ocena, temveč dragocen spomin in nostalgija. Kar je prišlo, je bil Pieces of M.E. (2004), kjer je Ezgeta pokazal in dokazal, da Ko pride Bog ni bil le preblisk in prezgodnja nostalgija. Ravno takrat, ko se je krepil Tekochee Kru in s tremi albumi (Štala v glavi, Adijo stari kaki scenarij in Sabljasti tiger) dokončno obudil, definiral in sestavil mariborsko verzijo rapa. Ves čas je bil Ezgeta, sicer profesor angleščine, tako ali drugače prisoten na sceni. V Mariboru smo ga videli marsikje. Zlasti tam, kjer ni bilo mase. Dojemljiv za novosti in kljub temu, da je dvojec Dandrough doletela čast, da ima refren njune pesmi Dobrodošli v Maribor – kombinacija eseja, realizma in ameriškega ghetto pristopa, prevedenega v trpka mariborska devetdeseta – velik grafitni odtis na obvoznici, je Ezgeta raje gledal naprej. In tako je naletel na ime YNGFirefly (Urban Senekovič), ki je predstavnik nove, neobremenjene, digitalne, avtorske, žanrsko kalejdoskopske generacije producentov. 

Na prvi pogled, primerjava je velikopotezna, bi šlo v primeru njunega sodelovanja za nekaj podobnega, kot je bila vez med Bojanom Adamičem in Markom Brecljem na kultnem Cocktailu (1974). Ampak ne zaradi žanrsko-umetniških preskokov, temveč zavoljo (ozko lokalnega) načina pristopanja h komadom. Ko sem se pogovarjal z YNGFireflyjem, je osuplo razlagal, da je Ezgeta, ko sta snemala, znal vse v šusu. Iz prve. Nobenih kopiranj, premolkov, lepljenj. Old-school. Ampak podobno je najbrž tudi Ezy-G dojemal mladega producenta s povsem novo tehniko. Če pri snemanju albuma Ko pride Bog tistega bizarnega leta 1996 nihče ni vedel, kaj točno počne, je YNGFirefly točno vedel, kako se snema album. Česar pa ni vedel, je to, kako se dela old-school album. 

»Eni bi bosi pretekli polja žiletk / in preplavali oceane risalnih žebljičkov / samo da bi jih oplazila senca te ekselence / a on je izbral tebe«, takšen je tokratni uvod. Ezy-G že takoj v Privilegiju album zastavi visokopotezno. Kot izbranec. Saj gre navsezadnje za tipa, ki je pred šestindvajsetimi leti spraskal refren v pesmi Zrcalce, zrcalce: »Nikoli ne spi / tako je on znan kot Ezy-G / najboljši v Sloveniji emsi / prisluhnite dobro na peclje si vrzite oči / najboljši v Sloveniji emsi«. Še Klemen Klemen v komadu Moj Svet s Trnow Stajla (2000) ni mogel mimo tega, zarepal je isti verz in pohvalil, da »you are the biggest nigger rap on the majk iz Štajerske« ter mu s tem izkazal respekt. Atamorgana že z naslovom razkrije, uperi bistvo albuma. Privid atejev. Zaveda se predrugačenega časa, kjer »didžeji ne skrečajo in tu ni več prask« in kjer »metalci ne čupirajo, ker tu ni več las«. Beati so najprej povsem umaknjeni, neo-organski, v ospredju je vokal, brez tega ne gre. Kot da je album trdno, ampak netekmovalno spoznavanje nove in stare šole. YNGFirefly je bistvo tistega, kar se je delalo pri Dandrough, našel zlasti v bobnih. S tem je na najboljši način pokazal, kje bi lahko nastala druga plošča in zakaj je bilo bolje, da nikdar ni. Kajti bobni niso povsem golo organski, gotovo pa tako delujejo v Babel, kjer Ezy-G začne opisovati svoje videnje današnjega žuriranja, pecanja. V tem nadgradi samega sebe iz časa Ko pride Bog: ne kopira modele, ampak ustvari nov princip. Babel je refrenski komad in težko se zgreši, zakaj je Ezy-G potreboval novejši, sveži, moderni zvok. Ko pride Bog pač ni bil idealno posnet album, daleč od tega. Atamorgana pa je. Himnični komad Prhljaj že z naslovom vse pove: geneza, kako je nastal Dandrough. Komad komadov za mariborsko okolje. Ezy-G s kratko zgodbo o tem, kar Prhljaj je, obudi in uči hkrati. In ni zaman YNGFirefly refren za sample našel v Dobrodošli v Maribor. Poklon Bigga J-ju je več kot ustrezen, modulacija originalne podlage Ko pride Bog pa sila dobrodošla. V tem komadu so bobni svojevrsten orkester. 

Da je YNGFirefly sposoben temu slediti, se pokaže v hard-core razpaljotki Radenci. »Ti bi nekaj pel, ne? Na auto-tune, ne? Iji v Radence, boš vijo!« je sporočilo, da šteje zgolj in samo teren. Radenci so simbol za dokazovanje, spoštovanje, ustvarjanje. Prvi (vsebinski) del albuma zaključi Špeglar, kjer Ezy-G mojstrsko pokaže, da je iz ene mini izkušnje, kot je nošenje očal v šoli, zmožen analizirati družbo. Ves ta čas pa to počne lagodno, tekoče, brezskrbno, kar potrjuje njegovo mojstrstvo v rimanju in emsijanju. Še ko zdrdra direktne verze, ti izpadejo kot del konteksta. Ki pa ni nujen. Zanj je rap platno, širina, neskončna možnost. To se pokaže, ko sodeluje z Mitom, ki se še bolj kot na albumu Leopolda I. najde v trapovski podlagi komada SMRAD. Mito deluje, kot da je čakal na točno nekaj takega. Čuti se, da je ganjen, ker je v taki družbi, vselej z varne distance. Kot edini gost, ki se vrne še za C**T DOWN, kjer mitraljez verzov zadene v vse tarče, prinese pa inovativno odštevanje in eno bolj izvirnih fint, kako še enkrat poslušati komad, ki odšteva od 21. »Za ovi lirik si oš mogo malo cajt vzet / kak je Mito dobro štel od 1 pa do 20 / kul je blo, Mito, samo 13 si pozabo!« 

Zlasti drugi del Atamorgane pripade letu 2022 in sodobnim postulatom. Pa naj gre za Džunglo, Flipam verse, Realist ali Tik Tok – vse komadi, kjer filozofija sreča ulico: »Vseh talentov ne bom nikol izkoristo / bistvo vedno najdo ne da bi ga isko«. In kjer še vedno Ezy-G v raperski old-school maniri najprej sebe vrže naprej: »Povej mi boljšega emsija od mene / bom počako«. In počaka. In nato ponudi izkušnjo, ki je nasvet, nikakor pokroviteljstvo: »Samo nea blefiraj, to moraš met v krvi«. Ezy-G deluje kot nekdo, ki je čakal, da bo spet pokazal, kar zna. Toda to ni Pokaži kaj znaš. Zmore rimati na -is (hepatitis, artritis) ali zbobnati aktualno biografijo (»mam 43 let, 0 bratov / stanovanje 72 kvadratov / plus klet, balkon je že vštet / ne bi mogo kupit brez starih ezget«) v Realistu. Samoanaliza, v kateri se skozi lastno izkušnjo zrima nevarnost družbe, kakršno imamo danes, kjer »poznam pedofila / poznam morilca« in kjer Ezy-G z uporabo ženskega vokala obrne še medijsko percepcijo: »Ker to je vse res!« Obenem Ezy-G bolj kot številni drugi zmore tehnološke inovacije prenesti v svoj register, in to tako, da ga silovito in lucidno posodobi: nastane Tik Tok, ki se zateče k brezizhodnosti, a obenem izpade kot bumerang zgodba, kakršno preferira prav Tik Tok. Ja, Ezy-G še kako razume sodobne tehnologije. In jih uporabi za svojo realnost: »Vnuki. Ločitev. Penzija. Smrt.«

Sklepni del albuma je dokončni dokaz, kako zelo takšno analizo, esejistiko, pogled potrebuje slovenska glasba, ne le rap. Šved je zapuščina, kjer nikomur ni prihranjeno, ne ušesom, ne sinu, ne Pintariču, ne Klemnu, ne ... In to v že progresivni trap maniri. Že Šved je torej zalogaj, a zgolj božanje v primerjavi s sklepno skladbo Morgana. Konec je (nad)geneza celotnega albuma in obenem vesoljsko srečanje avtorja in producenta. Indijanski vzklik na koncu je (f)atamorgana. Kaj vidimo? Kje smo? Kaj je oaza? Psihedelično prenasneto finiširanje je obenem celo vprašanje, ali bo Ezy-G še kdaj nazaj. 

Zato ta dva albuma. Drug ob drugem in v kolažu trenutka. Severovzhodna dupla doza je taka: blizu sredini, a daleč. Ko pa špricne, takrat to naredi vsebinsko.