Zvočna goba

Po petih letih je zasedba Automassage objavila nov album dvomljivega naslova We Should Get Rid of Our Saxophone Player. Že ob uvodnem nabritem basu se našpičijo ušesa, vse ostalo pa je odvisno od naše odprtosti in domišljije, ki jo nova plošča vsekakor spodbudi. Že prvenec The Ambience Between Your Ears Is Noise (Nocords, 12rec in God Bless This Mess, 2007) je zažejal po ogledu koncerta skupine Automassage, ki deluje na transverzali čez slovensko-avstrijsko mejo, vendar se leta 2007 ali 2008 zaradi anemične postave njen trans ni zlil čez koncertni oder; pustil me je hladnega.

Nekaj podobnega sem občutil letos ob obisku junijskega koncerta skupine v Channel Zero s prekmurskim brutalnim dvojcem Hexenbrutal. Po takšni plošči, kot jo je skupina ravno izdala, ni preostalo drugega, kot da stvar preverim v živo še enkrat; vendar se je štorija ponovila. Čeprav so bili vsi člani posvečeni skupinskemu transu, se je razgibanost in pisanost njihovega ambientalnega rocka ujela v vodoravno zanko, zato se raje vrnimo k odličnemu drugemu albumu.

Prekrvavljena zasedba je prevetrila svojo zračnost in postala udarnejša, bolj frenetična in napadalna. Njen ambientalni rock se je z novo ploščo (spre)vrgel v urbani rock časa pred apokalipso. Če je bil prvenec pri eksperimentiranju zadržan, z drugim stopi na plano samozavest tega petčlanskega kolektiva, ki je postal drznejši. Ekshibicijo šumov, semplov, trušča, aparatov, govorov in ostalega odvečnega hrupa so fantje podmazali s tršo ritmiko in ostrejšim zvokom. Pravzaprav je ritem sekcija stopila korak in pol naprej v primerjavi s prvencem. Boben in bas sta prevzela motoriko tega gromkega buldožerja, ki melje vse pred seboj. Niso ujeli le sozvočja rezkega in masivnega rocka ter elektronske manipulacije, skupaj so zlili tripaški koktajl, ki zaobjema marsikaj iz nesmrtne zakladnice in dodaja še svoje bisere.

V času retromanije, ko se odvija tekmovanje, kdo se bo bolj približal svojemu idolu oziroma kdo bo uspešnejši pri sestavi svojega »rokenrola« iz lego kock, so na obrobju skupine, ki navdih predhodnih rodov z vso vnemo nadgrajujejo v nekaj svojega, izvirnega, avtentičnega ter zavestno ali nezavedno ohranjajo pri življenju svojstven duh. Po plošči We Should Get Rid of Our Saxophone Player lahko tudi Automassage prištejemo med tiste skupine, ki premikajo meje in gledajo naprej. V njenem glasbenem jeziku je prisotna kopica elementov iz različnih obdobji rocka in tistega, kar se je razvilo iz njega. Pri tem početju zna biti zasedba zelo tenkočutna in zaplavati v transgalaktične vode opojne psihedelije ali minimalistične elektronike. Skozi celotno ploščo razpoznavamo krautrockovska poglavja Can in Neu! Ne moremo se otresti skomin po pionirjih industrijskega rocka SPK in Throbbing Gristle pa Killing Joke, Einstürzende Neubauten, Head of David, My Bloody Valentine, Sonic Youth, Ministry, Nine Inch Nails, Portishead, Neurosis, Guided By Voices, Pavement ter marsičemu drugemu, kar se je na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta spredalčkalo v (kitarski) noise-rock. Automassage odlikuje pedantno in hkrati surovo prepletanje žanrov in podžanrov, vrhuncev in odklonov eksperimentalnih in radikalnih rockovskih pristopov, pri čemer daje uporaba elektronike zgoščeno atmosferiko celotnemu albumu. Zdi se, da Automassage poseže po vsem, kar ji pride prav; vendar se je v svojem snovanju vseeno odrekla marsičemu in tako izpilila svojo godbo. Večplastnost te glasbe je izpeljana dramatično, polna je stopnjevanj in repeticije, ki zna tudi odrezavo preskočiti v popolnoma drug, nasprotni film. Na trenutke ti kliki mejijo že na shizofreno tavanje in sprožajo nelagodje in tesnobo, ki ju vedno znova razbije krepak in odločen preklop. Poslušalčevo potovanje je zato nepredvidljivo, polno drobnih detajlov in pripetljajev, ki jih odkriva postopoma in ob vsakem poslušanju vsakič sproti.

Še vedno mi ni jasno, katerega saksofonista bi se fantje iz Automassage radi znebili. Morda lahko iščem odgovor v skladbi So … Yes, v zaključnem delu katere nastopi hip, ko se zazdi, da je saksofonist res med nami. Peterica v sestavi Samo Ismajlovič na basu, Kajkut za bobni, Krienzer na kitari ter Uhlmann in Vrbančič za sintetizatorji spada v sodobno generacijo skupin, ki ustvarjalno nadaljujejo tradicijo truščarskega avant-rocka. Vendar se od skupin, kot so Liturgy, Iceage ali Arabrot, loči po šibki koncertni prezenci. Takšen vtis so fantje pač pustili na omenjenem junijskem koncertu v Channel Zero, saj so bili preveč poglobljeni v svoje igranje in eksperimentiranje in niso izbruhali odločnosti, energije in bazičnosti, ki jih izkazujejo na svojem drugem albumu. Njihova živa zategnjenost se na njem namreč razbije v prafaktorje.