Zvočna Gverila

Festival Svetlobna gverila v vseh letih svojega delovanja skrbi ne le za vizualni (svetlobni) presežek, temveč tudi za zvočno vrhunskost, dokazujoč, da si razumevanja svetlobe v urbanem, naravnem in miselnem področju nemalokrat ne moremo zamisliti brez zvoka. Zvok tukaj ne nastopa kot glasbena aviza ali zgolj spremljevalec naše zaznave svetlobe, temveč kot integralni del njenega podoživljanja. To pa seveda ne pomeni, da kot poslušalci ne moremo procesirati zvočnih podob neodvisno od vizualnega dogodka. Dokaz je album Exhibitions series #1, ki ga podpisujeta Črt Trkman aka Terranigma in Tine Vrabič aka Nitz. Gre za prvo v nizu glasbenih knjižic, ki podaja zvočno izkušnjo mimo izvorno zasnovane avdio-vizualne prezentacije. V središče je postavljen ikozaeder, katerega površina postane neprekinjena celota, kamor se stakajo projekcije treh videastov, ki jih poganja glasbena zasnova zbranih avtorjev. V obeh primerih smo priča skladateljskemu in izvajalskemu dolgometražnemu zvočnemu navdihu, ki poslušalca dramaturško, čustveno in meditativno popelje v neraziskano območje, kjer si vsak lahko ustvari podobe in situacijsko okolje ter si poljubno pripoveduje zgodbo.

Mreža je bila v svoji premierni uprizoritvi del mapirane vizualne projekcije BEAM TEAM (5237 – Stella Ivšek in SMECH – Anja Romih), katere zvočna vsebina je projicirala različna stanja virtualne resničnosti, ki so se sprožala z gledalčevim gibanjem po mreži v prostoru. Platonova telesa je projekt, ki je bil ravno tako osmišljen kot avdio-vizualna instalacija za Svetlobno gverilo, da bi dobil svojo različico še v obliki performansa v industrijskem okolju Stare mestne elektrarne v Ljubljani. V središče je postavljen ikozaeder, katerega površina postane neprekinjena celota, kamor se stakajo projekcije treh videastov, ki jih poganja glasbena zasnova zbranih avtorjev. V obeh primerih smo priča skladateljskemu in izvajalskemu dolgometražnemu zvočnemu navdihu, ki poslušalca dramaturško, čustveno in meditativno popelje v neraziskano območje, kjer si vsak lahko ustvari podobe in situacijsko okolje ter si poljubno pripoveduje zgodbo. 

Četudi se zdi, da nam avtorja z naslovi svojih skladb Mreža in Platonova telesa ponujata okvir za čustveni razmislek, gre v obeh primerih za dosti več kot le zvočno ogrodje. Mreža nas že uvodoma zaobjame v vsej svoji kompleksnosti zvočne zasnove in zaznave. Zdi se, da se z vsakim zvočnim premikom razširja polje poslušalčeve dojemljivosti v prostoru in času, ki ni nujno stanje utesnjenosti, temveč gibljivi poligon osebne in družbene osvobojenosti. Kajti Terranigma poganja in osvobaja čustva, ki so nam ne glede na zunajtelesno izkušnjo vsem prirojena in znana. Platonova telesa, geometrijski vzorec konveksnega poliedra, katerega stranske ploskve so med sabo skladni pravilni mnogokotniki, pa projicira v razvejano sozvočje. V tem ambientalnem razodetju si pozorno uho lahko vizualizira oglišča, kjer se stikajo kompatibilne zvočne ploskve, ki se v primeru Nitza pretakajo po celotni slišni površini in se tako izogibajo temeljnim geometrijskim zakonom.