37. Festival Radovljica 2019

Tudi letošnja, že 37. sezona Festivala Radovljica je hkrati presenetila in navdušila z izvirnim sporedom, ki ga je že trinajsto leto zapored zasnoval Domen Marinčič. Postrežene so nam bile vrhunske izvedbe izbranega repertoarja, ki je segal od globoko v srednjem veku zasidrane tradicije bizantinskega korala do izvedb Schubertovih komornih del na avtentičnih glasbilih. Nemogoče bi bilo v eno sapo zajeti vtise kar desetih izjemnih glasbenih dogodkov, zato vsakemu izmed koncertov namenjamo nekaj vrstic. Presenečenja so vedno nova poglavja bogatega zgodovinskega repertoarja, novi vrhunski izvajalci, novi koncepti in pristopi k interpretiranju glasbe bližnje in daljne preteklosti.

Otvoritveni koncert 10. avgusta je privabil izjemno veliko obiskovalcev, njihovo število je skoraj za tretjino preseglo kapacitete glavnega festivalskega prizorišča, baročne dvorane radovljiške graščine. Razloga sta bila vsaj dva: spored, stkan iz del priljubljenih baročnih skladateljev, kot so Vivaldi, Corelli, Händel, Telemann in Leclair, pa tudi atraktivna zasedba, prvenstveno Dan Laurin na kljunastih flavtah in Ana Paradiso na čembalu, ki sta radovljiško občinstvo navdušila že v eni od preteklih sezon. Godalno zasedbo so sestavljali Aureliusz Goliński in Ana Vasić na violini, Zsuzsanna Czentnár na violi ter Domen Marinčič na violončelu. Navdušili so s pristno uigranostjo, elegantnimi in izvirnimi izvedbami ter brezhibno bravuroznimi solističnimi nastopi. V mislih imam predvsem Dana Laurina v Vivaldijevem Koncertu za kljunasto flavto in godala v C-duru, RV 443 ter Ano Paradiso, ki je interpretirala solistični part Koncerta za čembalo in godala v C-duru, ohranjenega kot del nekdanje zbirke grofov Attems z gradu Dornava; njegov avtor, podpisan kot Casteli, bi utegnil biti v Šoštanju rojeni in v Gradcu delujoči jezuit in glasbenik Jožef Kastelic. S tem je bil otvoritveni koncert na prav poseben način navezan na slovensko glasbeno zgodovino.

Sledil je večer izjemno intimnega, liričnega značaja: francoski baritonist Romain Bockler je s slovenskim virtuozom na lutnji, Borom Zuljanom, pripravil izbor motetov in šanson, torej sakralne in profane glasbe, ki izvirajo iz poznega 15. ter zgodnjega 16. stoletja. Prevladovala so dela Josquina Despreza, ki s svojo sproščeno in spevno melodičnostjo, vpeto v dosledno polifoni preplet glasov, ter izjemno navdihnjenostjo in izrazno močjo očarajo današnje poslušalce prav tako, kot so očarali Desprezove sodobnike – veljal je namreč za najboljšega skladatelja svojega časa. Bockler in Zuljan sta interpretirala dela, izvirno napisana za vokalne zasedbe, ki pa so, kot je zgodovinsko izpričano, pogosto doživljala izvedbe z enim samim pevcem ter strunskim glasbilom, ki je povzelo ostale vokalne parte v enotno spremljavo. Vrhunska solista sta se izražala naravno in usklajeno, vztrajala sta v globoki zbranosti in spoštljivi poglobljenosti v glasbeno in besedilno vsebino.

Zanimivo in pomembno poglavje iz zgodovine glasbe na Slovenskem je oživelo v zveneči podobi glasbe Isaaca Poscha, ki je kot skladatelj in izdelovalec orgel živel in deloval na Kranjskem v prvih desetletjih 17. stoletja. Motete iz njegove leta 1623 natisnjene zbirke Harmonia concertans je interpretiral ansambel musica cubicularis, slovenska zasedba, katere hrbtenica sta izvajalca na bassu continuu, Tomaž Sevšek in Domen Marinčič, preostali člani pa se prilagajajo glede na zahteve sporeda. Tokrat so se jima pridružile tri izvrstne sopranistke, Theresa Dlouhy, Clara Brunet Vila in Tanja Vogrin, ter basist Matthew Baker. Njihovi barvno in karakterno precej različni glasovi so se prijetno zlili v večglasnih motetih, solističnim pa dali zanimiv značaj in pričevalnost. Ta je bila predvsem rezultat skladnih, slogovno prepričljivih in muzikalno mikavnih interpretacij, ki so dokazale, da je na naših tleh že pred stoletji obstajala potreba po vrhunski glasbi. In danes imamo glasbenike, ki jo več kot zgledno negujejo.

Na sporedih Festivala Radovljica se že nekaj sezon kot leitmotiv pojavljajo koncerti, posvečeni glasbi Franza Schuberta. Letos sta zveneli znana, ponavadi v priredbi za violončelo in klavir slišana Sonata v a-molu, D. 821, izvirno napisana za arpeggione oz. kitarski violončelo in klavir, ter mogočni, Beethovnovega duha obujajoči Klavirski trio št. 2 v Es-duru, D. 929. Glasbilo, katerega usoda mu je prinesla hkrati pozabo in slavo, je v rokah violončelista Aleksandra Rudina pelo z izjemno milino in prikupnim zvokom, četudi ne brez opaznih, a v kontekstu interpretacije dokaj zanemarljivih tehničnih spodrsljajev. Kitarski violončelo je bil namreč v glasbeni praksi prisoten le kakšno desetletje, do danes pa ga je v spominu (in precej redkeje na koncertnem odru) ohranila ravno Schubertova očarljiva sonata. Njen klavirski part je decentno, a dovolj izrazito odigral Aapo Häkkinen. Pri Klavirskemu triu se je glasbenikoma pridružila violinistka Zefira Valova. Izvedba je požela velikodušen aplavz, čeravno ni dosegla tehnične in estetske ravni, kot smo je sicer vajeni na koncertih Festivala Radovljica. Predvsem godalca bi morala pokazati bolj prefinjen pristop k oblikovanju tona ter k dialogu med frazami, medtem ko je pianist razkazal tako svojo spretnost kot tudi repertoarju primerno zvočnost zgodovinskega klavirja, na katerega je igral.

Podobno kot Schubertova nadaljevanka je tako v preteklih kot v letošnji sezoni festival obogatil tudi spored, posvečen sakralni glasbi renesanse in baroka, natančneje delom, ki so se ohranila v rokopisni zbirki, ki je bila v času protireformacije v lasti ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. Letos je bil predstavljen tisti del zbirke, ki zajema dvozborske večernice – uglasbitve psalmov, antifon in kantikov izpod peresa italijanskih poznorenesančnih/zgodnjebaročnih skladateljev. Dela Andrea Gabrielija, Bartolomea Spontona, Francesca Stivorija in Orlanda di Lassa so v izjemno akustični cerkvi sv. Petra v Radovljici pod vodstvom tenorista Giuseppeja Maletta izvedli člani ansambla Cantica Symphonia. Mogočno zvočnost desetčlanske vokalne zasedbe je dopolnil zvok orgel izpod prstov Lorenza Federja. Z izjemno dovršenimi interpretacijami so nam glasbeniki pričarali zvočno podobo slavnostnih večernic, kot so v začetku 17. stoletja zvenele v italijanskih cerkvah, kot je bazilika sv. Marka v Benetkah, ter cerkvah avstrijskih dežel, med drugim v graški, ljubljanski in gornjegrajski stolnici.

Prava posebnost letošnjega festivala je bil koncert »brez sporeda«: na orglah cerkve Marijinega oznanjenja v Velesovem se je predstavil Rudolf Lutz, izjemno cenjeni orglavec, ki slovi tudi kot eden najboljših improvizatorjev našega časa. Koncert je vendarle imel spored; sestavljen je bil namreč po zgledu preizkusov oziroma avdicij, kot so jih v 18. stoletju morali opraviti nemški orglavci, preden so jih sprejeli na odgovorno in visoko cenjeno delovno mesto organista. Tako je švicarski virtuoz moral predstaviti svojo spretnost pri sprotnem oblikovanju preludija, fuge, koralne partite in italijanskega koncerta, in sicer na dano melodijo oziroma zahtevano vzdušje ali čustvo, kot jih je predlagalo občinstvo (v funkciji žirije). Rudolf Lutz je preizkus opravil z lahkoto! Popolnoma so nas prevzele ne le njegova izjemna tehnična podkovanost, zbranost in neizčrpna moč invencije, temveč tudi prisrčna komunikativnost in karizma, kakršno premore le vrhunski umetnik.

S podobnimi besedami bi lahko opisali še enega velikega virtuoza črno-belih tipk našega časa, čembalista Pierra Hantaïa. V (prepolni) baročni dvorani Radovljiške graščine je nastopil v torek, 20 avgusta. Kljub temu da so Hantaï, Bach in Goldberg v svetu glasbe imena, ki zvenijo zares mogočno, je francoski virtuoz ustvaril izjemno intimno vzdušje. Prisotne je nagovarjal ter sproti napovedoval in pojasnjeval dela, ki jih je uvrstil na spored. Znamenite Goldbergove variacije so bile namreč le steblo sporeda, na katerem je zacvetelo še lepo število bolj ali manj znanih del Johanna Sebastiana Bacha. Arija z različnimi variacijami za čembalo z dvema manualoma, BWV 988 je za vsakega čembalista izjemen tehnični in izrazni izziv ter hkrati neusahljivi izvir navdiha pri snovanju interpretacije. Hantaï nas je po ekspresivni in občudovanja vredni izvedbi Goldbergovih variacij nagradil še z obsežnim dodatkom, priredbo Ciaccone iz Partite št. 2 za violino solo, BWV 1004. Skozi celotni nastop je bil izjemno zbran, zavidljivo zanesljiv v svoji filigranski prstni tehniki ter prikupno in avtentično spontan pri izražanju. Prav tako ni bilo mogoče spregledati glasbenikove globoke osebne predanosti in ljubezni do glasbe, ki nam jo je predstavil.

Sledila sta koncerta, s katerima je umetniški vodja festivala, Domen Marinčič, pokazal svoje široko dojemanje koncepta »zgodovinske interpretacije« oziroma avtentičnega izvajanja glasbe, s katerim ni nujno zajeta le klasična evropska glasba med srednjim vekom in 19. stoletjem, temveč tudi sodobnejši klasični repertoar. V tem primeru je bila to ljudska glasbena dediščina. V četrtek, 22. avgusta, so v dvorani radovljiške graščine zveneli glasovi Lidije Bošković, Anje Zelenike, Andree Kožul in Jureta Miloša, ki so predstavili bogato in raznovrstno glasbeno podobo zahodne Hercegovine, v kateri se mešajo vplivi glasb dalmatinske, srbske in turške tradicije. Poleg večglasnih pesmi, ki so jih v prepričljivo avtentični podobi predstavile prikupno temperamentne pevke, so zvenele tudi epske pesmi, ki jih je zapel Miloš, spremljajoč se na guslah. Poleg tega se je predstavil še kot pravi virtuoz na lijerici, sviralah in diplah ter očaral z enkratno zvočnostjo danes redko slišanih glasbil, katerih korenine najverjetneje segajo še v prazgodovinske čase.

V soboto, 24. avgusta, so radovljiško cerkev napolnili zvoki bizantinskega korala romunske pravoslavne cerkve. Starodavno tradicijo duhovne glasbe pravoslavne cerkve na izjemno visoki umetniški ravni neguje zbor Byzantion iz Romunije, ki ga vodi Adrian Sîrbu. Iz svoje bogate zakladnice liturgične glasbe so tokrat izbrali dela, katerih izvirni kontekst je vstajenjsko bogoslužje. Glasbo, ki jo odlikujeta posebna eterična kvaliteta in kontemplativni značaj, so izvedli v poltemi cerkvene dvorane, pri čemur so izkoristili danosti prostora in se pri nekaterih skladbah postavili ne le med občinstvom in glavnim oltarjem, temveč tudi na prižnico, pevski kor ... Homogenost in lepota zvena zbora sta očarali že s svojo površinsko lepoto, za katero pa smo začutili tudi nepogrešljivo globoko duhovno moč glasbe. Izbrani repertoar v predstavljeni podobi sicer izvira iz 18. in 19. stoletja, vendar v sebi hrani spomin še na čase Vzhodnega rimskega cesarstva.

Letošnji Festival Radovljica so kot blesteča zvočna krona sklenili zvoki renesančnih trobil in pihal – cinki, pozavni in orgle so doneli v dvorani radovljiške graščine v nedeljo, 25. avgusta. The English Cornett & Sackbut Ensemble je pripravil izbor del skladateljev Claudia Merula, Daria Castella, Adriana Willaerta, Giovannija Gabrielija, Claudija Monteverdija iz časa pozne renesanse in zgodnjega baroka. Večina teh del je izvirno zvenela v beneški cerkvi sv. Marka, zato s svojo strukturo odsevajo značilnosti tamkajšnje arhitekture in akustike. V sijajnih, v detajlih dodelanih, zvočno impozantnih in slogovno žlahtnih interpretacijah je izbrani repertoar deloval kot primeren slavnostni zaključek letošnje edicije festivala.

Ta vsako leto preseneti s pričakovanim. Presenečenja so vedno nova poglavja bogatega zgodovinskega repertoarja, novi vrhunski izvajalci, novi koncepti in pristopi k interpretiranju glasbe bližnje in daljne preteklosti. Pričakovanja, predvsem vezana na kvaliteto dogodkov, pa so pri občinstvu vselej upravičena zaradi izjemno sposobne organizacijske zasedbe Festivala Radovljica: umetniškega vodje Domna Marinčiča, predsednice Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica Marije Kolar in neštetih prostovoljcev, ki vsako leto skupaj poskrbijo za vrhunske glasbene dogodke in prijetno počutje navzočih.