Jubilejni 40. Festival Radovljica 2022

Danes je historično korektno izvajanje stare glasbe skoraj samoumevni standard, še pred nekaj desetletji pa je bilo slogovno ustrezno izvajanje glasbe izpred leta 1900 na avtentičnih glasbilih bolj kurioziteta kot pravilo. K uveljavitvi stare glasbe in pristopov, ki jih njeno obujanje zahteva, so v veliki meri prispevali specializirani festivali ter zagnani, visoko specializirani posamezniki – raziskovalci in poustvarjalci. V Sloveniji so že v šestdesetih letih minulega stoletja prve koraki na tem področju naredili Janez Höfler z ansamblom Schola Labacensis, Andrej Jarc in Marina Horak, v naslednjih desetletjih pa Maks Strmčnik, Tomaž Lorenz, Irena Baar, Klemen Ramovš, Milko Bizjak in drugi. Naslednji veliki korak, to je od posameznikov in ansamblov k dogajanju festivalskega formata in razsežnosti, je bil narejen na Glasbeni šoli Radovljica. Tam je poleti 1982 zaživela poletna šola za staro glasbo. Zaradi uspeha se je delavnica nadaljevala in leta 1985 je bilo ustanovljeno Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica in se zavezalo visoki umetniški ravni festivala, v katerega je poletna šola prerasla. Predsednica društva je zadnjih petindvajset let Marija Kolar, ki festival spremlja od samega začetka. Zanjo lahko rečemo, da je nenadomestljiva moč, ki deluje skromno, iz ozadja, a si brez nje organizacije festivala ne moremo predstavljati. Skoraj brez dvoma pa je bil zvezda letošnjega sporeda Aco Bišćević, ki je v grajski dvorani nastopil 19. avgusta. Slovenski tenorist, čembalist in pianist se je predstavil z izjemno prikupnim, a obsežnim in zahtevnim sporedom koncertnih in opernih arija Wolfganga Amadeusa Mozarta, Vincenza Bellinija in njegovega prijatelja, večinoma v Milanu delujočega Ljubljančana Francesca Pollinija, ki je slovel kot skladatelj in klavirski virtuoz. Bišćević je v zadnjih letih s trdim delom in obilo navdiha postal eden redkih klasičnih pevcev našega časa, ki se sami spremljajo na klavirju. S svojim izjemno občutljivim, dinamično in izrazno razvejanim glasom in prebiranjem tipk historičnega klavirja je ustvaril izjemno intimno, salonsko vzdušje.

Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica torej organizira Festival Radovljica, njegovo umetniško vodenje pa je vedno prepuščalo posameznikom, ki jim je bilo zaupano oblikovanje sporedov. Umetniški vodja Festivala Radovljica je bil od prvih začetkov do leta 1996 ustanovitelj manifestacije, blokflavtist Klemen Ramovš. Po odcepitvi od matičnega festivala je svojo dejavnost prestavil v Brežice, kjer še danes vodi Festival Seviqc Brežice. Med letoma 1997 in 2007 je umetniško vodstvo Festivala Radovljica prevzela novinarka in muzikologinja Tjaša Krajnc. V času njenega delovanja je festival razvil koncept, podoben današnjemu, s tematsko oblikovanimi koncertnimi sporedi, pogostimi radijskimi prenosi koncertov ter obsežnimi programskimi knjižicami. Koncerti so se sprva odvijali v avli radovljiške graščine (ki je sedež Glasbene šole Radovljica), leta 2006 pa je Občina Radovljica prenovila čudovito baročno grajsko dvorano, v kateri odtlej poteka večina koncertov. Leta 2007 je na mesto umetniškega vodje takratne 25. edicije Festivala stopil gambist in čembalist Domen Marinčič, ki je s svojim svežim pristopom ohranil visoko kakovost in prepoznavnost festivala ter ga obogatil z novimi koncepti. Domen Marinčič je v letih svojega umetniškega vodenja festivala pogosto opozarjal, da »stare glasbe« ni v imenu in da prireditev imenujejo preprosto »Festival Radovljica«. S tem poudarja vsebinsko fleksibilnost festivala in slogovno bogastvo sporedov, ki segajo od rekonstrukcij srednjeveške in celo antične glasbe do glasbe z začetka 20. stoletja.

V štiridesetih letih delovanja se je v sklopu Festivala Radovljica predstavilo ogromno število izvajalcev. Na sporedih so se pojavljala imena, ki pričajo o kakovosti festivala, in jih obiskovalci poznajo s številnih nosilcev zvoka, radijskih programov in koncertnih sporedov festivalov v tujini. V njihovih nastopih smo obiskovalci Festivala Radovljica imeli čast in priložnost uživati v živo. Med znanimi vokalnimi ansambli je treba omeniti predvsem Gothic Voices, Die Singphoniker, Orlando di Lasso Ensemble, Singer pur, The Orlando Consort, Dialogus s Katarino Livljanić, La Compagnia del Madrigale, La Colombina, Trio Mediaeval, La Venexiana, Sequentia pod vodstvom Benjamina Bagbyja, The Harp Consort s plesalcem in kitaristom Stevenom Playerjem, Tasto solo z Guillermom Pérezom na portativu, Profetti della Quinta s skladateljem in čembalistom Elamom Rotemom ... Na festivalu so nastopili tudi številni inštrumentalni ansambli, kot so Camerata Köln, Concerto Palatino, Ensemble La Folia z organistom in čembalistom Bobom van Aspernom, consort viol da gamba Fretwork, Zefiro, Le concert français pod vodstvom čembalista Pierra Hantaïa, Capella della Torre, Sonatori della Gioiosa Marca, Ensamble Leones in drugi. Nepogrešljiv je ansambel Musica Cubicularis, spremenljiva mednarodna zasedba, katere stalnica je prav Domen Marinčič in ob njem Tomaž Sevšek. Na področju stare glasbe posebno mesto pripada glasbilom s tipkami, zato so bili med gosti festivala znani organisti, čembalisti in pianisti, kot so Pierre Hantaï, Nicolau de Figueiredo, Wolfgang Brunner, Edoardo Bellotti, Rudolf Lutz, Gunnar Idenstam, Anna Paradiso, Janusz Olejniczak, Edoardo Torbianelli, Mikayel Balyan, Rosalía Gomez Lasheras, Márton Borsány, Balász Szabó, Pavao Mašić, Aapo Häkinen, Léon Berben in Gustav Leonhardt, poleg teh pa tudi slovenska čembalista Egon Mihajović in Milko Lazar ter pianist Petar Milić.

Med svetovno znanimi solisti morda najbolj izstopajo pevske zvezde. Festival se ponaša z izjemnimi in nepozabnimi nastopi sopranistke Emme Kirkby in kontratenorista Jamesa Bowmana. V Radovljici so peli tudi Dominique Visse, Ian Honeyman, Pino De Vittorio, Arianna Saval, Maria Cristina Kiehr, Matthew Baker, najstarejšemu repertoarju pa so vdihnili novo življenje že omenjeni Benjamin Bagby pa Sabine Lutzenberger, Miriam Andersén, Hanna Marti in Mara Winter. Poleg njih je vsekakor treba omeniti še izvrstne slovenske vokalne soliste: Ireno Baar, Barbaro Tišler, Barbaro Kozelj, Marcosa Finka, Matjaža Robavsa, Tanjo Vogrin, Jasmino Črnčič, Aleksandra Acota Biščevića in nenazadnje slovensko vokalno skupino Ingenium Ensemble.

Festival Radovljica je gostil tudi veliko število solistov na najrazličnejših glasbilih, od blokflavtistov Dana Laurina in Stefana Temmingha, flavtista Benedeka Scaloga, kornetista Dorona Sherwina ter Norberta Rodenkirchna in Iana Harrisona na raznih srednjeveških in renesančnih trobilih in piščalih do violinista Davida Plantierja, violončelista Marca Testorija, gambista Cristiana Contadina ter Fabia Accursa, Sama Chapmana in Slovenca Bora Zuljana na lutnji. Poleg naštetih je na festivalu nastopilo veliko slovenskih solistov, če jih naštejemo le nekaj: violinisti Božena Angelova, Žiga Faganel in Žiga Brank, violončelist Gregor Fele, klarinetisti Mate Bekavac, Boštjan Gombač in Blaž Šparovec, blokflavtistka Mateja Bajt idr.

40. Festival Radovljica 2022

Tudi letošnja, jubilejna edicija festivala je obsegala deset koncertnih sporedov. Otvoritveni koncert 5. avgusta je zbral številno občinstvo v cerkvi sv. Petra v Radovljici, kjer je nastopil ravno za to priložnost sestavljeni Festivalski baročni orkester. Glasbeniki so nastopili pod vodstvom umetniškega vodje festivala, Domna Marinčiča, ter predstavili izjemno posrečen, s slavnostnim tonom prežet spored koncertov in uvertur poznobaročnih angleških skladateljev Händla, Arneja, Greena in Boycea. Orkester, sestavljen iz slovenskih in tujih glasbenikov, je očaral s polnostjo zvena, ki ga je še potencirala posrečena akustika radovljiške cerkve, ter z uigranostjo in žlahtno slogovno podobo interpretacij. Večer za tem je v baročni dvorani radovljiške graščine nastopila ena izmed senzacij letošnje sezone, ameriška sopranistka Amanda Forsythe. Spored je bil spleten iz Händlovih kantat in sonat, ki so nastale v času njegovega bivanja v Italiji. Solistka je zablestela ob štirih priznanih italijanskih glasbenikih ter z izjemno koherenco in prepričljivostjo podala tehnično in vsebinsko izrazito zahteven repertoar. Povsem navdušeno občinstvo je z močnim aplavzom izprosilo več dodatkov. V ponedeljek, 8. avgusta, so v radovljiški cerkvi zvenela dela Antonia Tarsie, v koprski stolnici delujočega baročnega skladatelja, čigar opus takratno beneško provinco in današnje slovensko ozemlje uvršča skoraj v središče takratnih glasbenih tokov Italije in srednje Evrope. Dostojne, povedne in navdihnjene interpretacije njegovih motetov so podali Tanja Vogrin, Kamila Mazalová in Matthew Baker kot vokalni solisti, ob spremljavi ansambla Musica Cubicularis. Naslednji koncert je obiskovalce zopet zbral v grajski dvorani; nastopil je Kvartet Altemps, ki ga sestavljajo Stefano Barneschi in Fabio Ravasi na violini, Ernest Braucher na violi in Marco Testori na violončelu. V sporedu so ob Kvartet 'Rozamunda', D 804 Franza Schuberta postavili Kvartet v d-molu, op. 43, št. 3 njegovega danes manj znanega, a takrat cenjenega sodobnika Georgea Onslowa. Povsem drugačen zven godal je napolnil dvorano v četrtek, 11. avgusta, ko je na festivalu že četrtič nastopila znamenita britanska zasedba viol da gamba Fretwork, ki se že petintrideset let posveča izvajanju angleškega renesančnega in baročnega repertoarja. Tudi tokrat so glasbeniki postregli in očarali s klasiki: fantazijami Henryja Purcella, Matthewa Locka in Williama Younga. Naslednji spored je bil zaradi zahtevnosti in obsežnosti razdeljen na dva večera: hrvaški virtuoz Bojan Čičić je izvedel celotni Bachov ciklus treh sonat in treh partit za violino solo. Ta častitljivi podvig je izpeljal na visoki umetniški in povedni ravni. Prostor radovljiške cerkve so ponovno napolnili zvoki adonij – žalne glasbe za Adonisa, boga lepote. Ta zanimivi spored, nekakšno rekonstrukcijo antičnega obreda oziroma njegove glasbene podobe, so oblikovali člani ansambla Phaedrus: Charlotte Schneider, Darina Ablogina, Johanna Bartz in Mara Winter na renesančnih prečnih flavtah, pevka in tolkalka Miriam Trevisan, tolkalka Clara de Asis ter Bor Zuljan na lutnji. Posegli so prvenstveno po gradivih iz rokopisa MS Modena a.F.9.9, ki je nastal ob koncu 15. stoletja v Padovi, ter po zgodnjih tiskih z deli Bartolomea Tromboncina, Giorgia Mainerija in Cipriana de Roreja. Skoraj brez dvoma pa je bil zvezda letošnjega sporeda Aco Bišćević, ki je v grajski dvorani nastopil 19. avgusta. Slovenski tenorist, čembalist in pianist se je predstavil z izjemno prikupnim, a obsežnim in zahtevnim sporedom koncertnih in opernih arija Wolfganga Amadeusa Mozarta, Vincenza Bellinija in njegovega prijatelja, večinoma v Milanu delujočega Ljubljančana Francesca Pollinija, ki je slovel kot skladatelj in klavirski virtuoz. Bišćević je v zadnjih letih s trdim delom in obilo navdiha postal eden redkih klasičnih pevcev našega časa, ki se sami spremljajo na klavirju. S svojim izjemno občutljivim, dinamično in izrazno razvejanim glasom in prebiranjem tipk historičnega klavirja (replike izvirnika iz okrog l. 1820) je ustvaril izjemno intimno, salonsko vzdušje. Občinstvo se kljub več dodatkom kar ni moglo naveličati njegovega muziciranja. Kot je že poldrugo desetletje v navadi, je tudi tokrat eden izmed koncertov zvenel v Marijini cerkvi v Velesovem, ki se ponaša z izjemnimi orglami Orglarstva Močnik. Na njih je nastopil madžarski orglavec Márton Borsány, ki je skupaj z Vokalnim ansamblom Istvánffy sestavil spored v obliki protestantskih večernic, v katerih se orgelski koralni preludiji izmenjujejo s koralnimi moteti a cappella ter s petjem ljudstva ob orgelski spremljavi. Z navdihnjenimi, tehnično dovršenimi interpretacijami so glasbi Heinricha Scheidemanna, Samuela Scheidta in Hieronimusa Praetoriusa vdihnili pričevalnost znotraj izvirnega konteksta. Festival je sklenil nastop ugledne vokalne zasedbe Die Singphoniker, ki tako kot Festival Radovljica letos praznuje svoj štirideseti jubilej. Johannes Euler, Daniel Schreiber, Hennig Jansen, Marlo Honselmann in Florian Drexel so nastopili ob klavirski spremljavi Berna Scharpfa. Predstavili so se z izjemno pestrim in učinkovitim sporedom, prepletom del Carla Orffa ter šlagerjev, ki so tvorili repertoar v medvojni Nemčiji priljubljene zasedbe Comedian Harmonists. Preplet Orffovih, s srednjeveškimi in antičnimi hudomušnimi pripombami prežetih del ter humorističnih pesmi iz dvajsetih in tridesetih let minulega stoletja je razveselil poslušalce, hkrati pa je ansambel postregel z glasbo na najvišji ravni, primerno tako uglednemu festivalu, kot je radovljiški.

Če sklenem, kakor sem ugotavljal že pred desetletjem, ko sem pisal o 30. obletnici festivala, z veseljem lahko ponovim tudi sedaj: Festival Radovljica je dopolnil štiri desetletja svojega delovanja (sam ga aktivno spremljam od leta 2006) in po vseh teh letih ne kaže nobenih znakov staranja. Ravno nasprotno, samozavestno in optimistično stopa naprej, in sicer predvsem zahvaljujoč organizacijski podpori Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica s predsednico Marijo Kolar in umetniškemu vodstvu Domna Marinčiča, ob podpori Občine Radovljica in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Ljubitelji kakovostne glasbe snovalcem festivala želimo še mnogo uspešnih sezon!