Akuzmatični pogled preko meja

V Kinu Šiška v dvorani Komuna se je v organizaciji KUD-a Mreža 28. maja odvil večer z avdiovizualnim performansom in akuzmatično glasbo. Glavni pobudnik večera je bil francoski skladatelj François Donato, ki je skupaj z v Sloveniji živečim mehiškim skladateljem Mauriciom Valdésom San Emeteriom sestavil mednarodni sestav avtorjev akuzmatične glasbe. Prvi del večera je bil namenjen avdiovizualni predstavi Françoisa Donata in iranske vizualne umetnice Golnaz Behrouznia. Akuzmatična glasba je v Sloveniji bolj redko zastopana, za povezavo med sedežem te glasbe, francoskim GRM v Parizu, in Slovenijo je zaslužen starosta, skladatelj Janez Matičič. Pri nas se je z njo ukvarjal zlasti Bor Turel in v manjši meri nekateri drugi avtorji. Na koncertu v Kinu Šiška se je predstavila mlajša generacija skladateljev tovrstne glasbe, prisluhnili pa smo delom Bojane Šaljič Podešva in Nine Dragičević, Françoisa Donata, Hervéja Birolinija in Mauricia Valdésa San Emeteria. Izčrpni zvočni večer nam je dal globalni vpogled v sodobni akuzmatični svet in nam omogočil popolno konzumiranje zvočnih stvaritev. Zanimivo je bilo razmišljati o sorodnostih in razlikah med domačimi in tujimi deli ter o osebnostih posameznih avtorjev.

Avdiovizualni projekt Golnaz Behrouznia in Françoisa Donata z imenom ElectroAnima Experiment je zamišljen kot neke vrste izraz organskih oblik, dopolnjenih z domišljijskimi liki, ki se ob zvočnem pendantu zlivajo v svet svojevrstnih praorganizmov, ti pa se fluidno gibljejo v prostoru, tako da imamo občutek, da lebdijo v zraku. Na trenutke se razblinijo v mehurčke in nas asociirajo na potovanje po vesolju, medtem ko se zvok širi v prostor po principu zvočne kopeli in nas celostno obdaja. Tako se vživljamo v virtualni prikaz prapodobe sveta v domišljijski inačici. Organični in sinhroni preplet vidnega in zvoka v skupno formo je enovit in se pretanjeno dopolnjuje v skupno celoto. Tudi zvok prehaja iz abstraktnejše faze v organsko in nazaj ter s tem spodbuja našo percepcijo domišljijskih prabitij. Na trenutke zvočno dogajanje prerašča v samostojni dogodek, a ga že v naslednjem trenutku ujame vidna prezenca. Potopili smo se torej v ta imaginarni svet in se prepustili zvokom, da nas preplavijo kot neke vrste prvinski element. Oba umetnika sta pokazala neverjetno sinhrono sodelovanje v realnem času, tako da je predstavitev vseskozi delovala koherentno in je omogočala celostno doživetje.

Drugi del večera je minil brez vizualnega, v temi, tako da smo se lahko docela vživeli v zvočno porajanje. Prva je bila na vrsti skladba 1000 V (1000 Voltov) Bojane Šaljič Podešva, ki je delovala kot disperzna zvočna pripoved, čemur je botrovalo tudi dobro pretehtano oprostorjenje. Ritmizirani drobci s fragmentarno razporejenim zvočnim materialom so delovali sveže in asociativno. Sledilo je delo Struzz Françoisa Donata, elaborirano delo, ki je zvenelo kot nekakšna zvočna magma z dinamičnimi okruški in je fluidno izzvenevalo v prostor po premišljeni strategiji. Gibko pretakanje zvoka s pretehtano vstavljenimi drobnimi dogodki je delovalo zelo poenoteno, tako da smo lahko nemoteno uživali v homogenosti zvočne strukture. Welcome to the Dooshaland Bojane Šaljič Podešva za razliko od prvega dela vključuje tudi zvok človeškega glasu, ki obsega razpon od posameznega glasu pa vse do besede, tako da daje zvočni vsebini še semantični pomen. V smislu konkretnih zvokov nas vodijo asociacije v smeri šumenja vode ali bobnenja, seveda v poetičnem kontekstu sublimacije zvočnih dogodkov, ki jih bogatijo drugi zvoki. Hervé Birolini je ustvaril skladbo Ozone, ki sprva deluje kot mešanica melodičnega in abstraktnega, zajema pa tudi šume in poke. Delo sestavlja veliko različnih efektov, ki ga napajajo z izrazito dinamiko, ta pa je podrejena poetični viziji dela. Parallelax 2 Nine Dragičević spominja na fresko zvočnega plastenja dogodkov, ki so razporejeni »orkestrsko« in vključujejo konkretne, neobdelane zvoke, vpete v abstraktni in pregneteni kontekst, kot neke vrste pripoved. Ta sčasoma izzveni v zankasto ponavljanje, ki nas nekoliko oddalji od prvotnega koncepta. Tudi Nina Dragičević je ohranila vrednost človeškega glasu kot narativnega elementa, ki se izgublja v zvočni abstrakciji. Avtorica je celoto oblikovala v neke vrste zvočno popotovanje. Zadnji se je predstavil Mauricio Valdés San Emeterio, ki je v skladbi Santa Muerte izpovedal dogajanje pri sakralnem ritualu na navedeno temo. Ker ni šlo za dokumentarni pristop, je konkretno besedilo oziroma govor povezal z zvočnimi efekti, ki prerastejo v samostojno pripoved in se občasno spet umaknejo naraciji. Morda nas Valdésovo delo še najbolj spominja na zvočne pripovedi Luca Ferrarija, čeprav so v večji meri pregnetene s sokom same zvočnosti.

Izčrpni zvočni večer nam je dal globalni vpogled v sodobni akuzmatični svet in nam omogočil popolno konzumiranje zvočnih stvaritev. Zanimivo je bilo razmišljati o sorodnostih in razlikah med domačimi in tujimi deli ter o osebnostih posameznih avtorjev. Pri tem nam je bila v dragoceno pomoč pri orientaciji razlaga Françoisa Donata in ostalih skladateljev. Veselimo se novih priložnosti za srečanje z njimi.