Brezkompromisno sledenje glasbi

Matic Nowak je razmeroma novo ime na slovenski glasbeni sceni, precizneje rečeno sceni improviziranih muzik. V zadnjem letu smo ga lahko zasledili kot angažiranega muzičista, na svojem YouTube kanalu je namreč objavljal obdelane posnetke protestov, podložene s svojimi muzikami. Zasledili smo ga tudi v sodelovanjih z bobnarjema/tolkalcema Urbanom Kušarjem in Bojanom Krhlankom. Dva njegova posnetka je objavila založba ŠOP na kompilaciji Sounds From Slovenian Bedrooms III. Slišano je klicalo po prvencu. To je očitno začutil Matic Nowak sam, in bruhnil. Njegov Bruh vsebuje osem improvizacij v skupni dolžini šolske ure. Imena skladb se skladajo z zvočno vsebino. Prebrana skupaj, po eni strani ponujajo pomensko celoto, po drugi strani pa predstavljajo neodvisne besede s samosvojim zvenom ter pomenom. Plošča ohranja politično angažiran podton glasbenika tako v naslovih kot v izboru improvizacijske zvočne forme za pripoved. V svetu, kjer vlada rutina, je improvizacija že v izhodišču subverzivna in nakazuje izstop. Z odmikom od splošno sprejetih form in načinov ter raziskovanjem govorice inštrumenta ponudi nove poti, ki nas lahko pripeljejo do novih spoznanj in drugačnih stanj. Treba je poudariti, da dobra improvizacija sledi glasbi, ki si je izvajalec ne skuša podrediti. In tu je Maticu Nowaku uspelo. 

Album uvede improvizacija Sonc, ki nakaže zvočnost improvizacij. V posluh nam da tako posamezne zvoke kitare kot povezane izbruhe, kjer roki po strunah vsaka po svoje sledita zvočnemu polju, ki se sproti razprostira pred muzičistom. Improvizacije se nato prelivajo druga v drugo brez tišin, mejo med njimi večinoma komajda zaznamo. Tako postane potovanje, na katero nas popelje Matic, še bolj enovito. Celota se odvije po strunah, v osnovi klasično kitarsko, a na izjemno enostaven ter samosvoj način. Najdaljša odigranka po številu črk v naslovu in času trajanja je šesta, Brezhrbteničarjeva. V njej se muzičist popolnoma preda glasbi. Včasih je daljša dolžina za improvizacijo koristna, saj vztrajanje v toku glasbe odpre polja, v katera je drugače težko prodreti. S tem pa se zgodi izstop iz lastnih vzorcev, ki se hočeš nočeš pojavijo pri vsakem muzičistu. Tako nas glasba popelje iz začetne nevihte v milozvočno preprostost posameznih tonov, med katere lahko zaplavamo in se jim prepustimo. Bruh se zaključi z lokom. Lavi je škripajoče intenzivna improvizacija, ki preizkuša našo toleranco do škripajočega, hkrati pa Matic še potrdi svojo brezkompromisno sledenje glasbi, ki se sproti razprostira pred njim. 

Plošča ohranja politično angažiran podton glasbenika tako v naslovih kot v izboru improvizacijske zvočne forme za pripoved. V svetu, kjer vlada rutina, je improvizacija že v izhodišču subverzivna in nakazuje izstop. Z odmikom od splošno sprejetih form in načinov ter raziskovanjem govorice inštrumenta ponudi nove poti, ki nas lahko pripeljejo do novih spoznanj in drugačnih stanj. Treba je poudariti, da dobra improvizacija sledi glasbi, ki si je izvajalec ne skuša podrediti. In tu je Maticu Nowaku uspelo. 

Kar gre še izpostaviti pri plošči, sta kakovost posnetka in produkcija. Posnetki so lepo ohranili zvočni prostor in ujeli potovanje zvoka po njem. Na trenutke ustvarijo občutek, da smo v votlem trupu kitare, neposredno pod strunami. Tako je poslušanje na stereo napravah še poseben užitek, saj budi domišljijo in ponuja izredno natančno ter igrivo zvočnost, zvočnost, ki smo je na koncertu težko deležni v tako natančni sliki. Ravno zato bo ob priložnosti Nowaka zelo zanimivo videti in slišati še v živo.