Izbruhi naključij

Bora je album s posnetkom živega nastopa v klubu Štala v vasi Lokavec blizu Ajdovščine. Prostor je preurejeni hlev, ki je postal stičišče različnih kulturnih dogodkov. Za program kluba skrbi Gal Furlan, ki ga poznamo iz zasedb, kot so Kombo, Nesesari Kakalulu, Perkašns, in mnogih sodelovanj v ad hoc zasedbah improviziranih godb. Album je lep primerek, kako se lahko glasbeniki, ki prej še niso igrali skupaj, z odprtostjo in poslušanjem v okviru enega koncerta počasi spoznavajo in vstopajo v vedno nove zvočne prostore, pri čemer pa ohranjajo zvočno rdečo nit nastopa.

Posnetek na albumu Bora: Blasts of chance je nastal 3. januarja letos ob nastopu tria, v katerem so sodelovali v Italiji živeči brazilski saksofonist Alípio Carvalho Neto, Zlatko Kaučič s citrami, piščaljo in tolkali ter Gal Furlan z bobni in tolkali. Bora, kakor je sklepati iz podnaslova Blasts of chance (Izbruhi naključij) ter iz same glasbe, predstavlja burjo. Tako se posnetek tudi začne. Trio se z dronovskim zvokom, zvoki činel in tolkal pritihotapi med še klepetajoče občinstvo in ga pritegne. Napetost se stopnjuje in Neto potrpežljivo čaka, da se atmosfera izostri, nato se ji plazeče priključi. Sledi slaba ura odlične improvizacije trojke, ki se ji poznajo izkušnje. Prav slišimo lahko, kako si glasbeniki prisluškujejo, da bi se dopolnjevali in si odpirali prostor za tvorbo zvočnih slik. Slišimo solo vložke, duete in skupne izbruhe. Plošča je zvočno zelo intenzivna, nojzerska in hkrati klasično improvizacijska, kar jo dela posebno interesantno. 

Album je lep primerek, kako se lahko glasbeniki, ki prej še niso igrali skupaj, z odprtostjo in poslušanjem v okviru enega koncerta počasi spoznavajo in vstopajo v vedno nove zvočne prostore, pri čemer pa ohranjajo zvočno rdečo nit nastopa. V prvem posnetku slišimo, kako trio vstopi v nastop na dokaj klasičen improvizacijski način, nato pa se po kake pol ure igranja preseli v popolnoma neraziskan zvočni teren. Medtem ko Gal in Neto držita okvire zastavljenega, se Zlatko »spusti s ketne«. V stilu pravega nojzerja izvabi iz citer s pomočjo efektov zanje popolnoma neznačilne zvoke. Spretno izkoristi polje stereo postavitev mikrofonov, zato se zvok začne vrtinčiti in poslušanje na slušalkah dobi prav posebno dimenzijo, ki je pri tovrstnih posnetkih nismo vajeni. Prvi posnetek zleti skozi ušesa brez trenutka dolgočasja. Prvemu, dobrih 56 minut dolgemu posnetku Bora 1 sledi drugi, desetminutni Bora 2. Sliši se mu, da je dodatek h koncertu. Morda bi lahko plošča izšla tudi brez tega posnetka, a je vseeno tudi tako, kot je, v redu, saj je dokument nekega dogodka. V šali bi lahko rekli, da se sliši kot pospravljanje po burji.

Album je zelo dobro posnet in z občutkom produciran. Izšel je pri domači založbi Klopotec, kjer izhajajo tudi drugi posnetki iz kluba Štala. Albume iz tega cikla prepoznamo po isti grafiki na ovitku. Plošča vsebuje zame tudi zelo pomemben element piska. O pisku in njegovi vlogi, ki se kot tinitus pojavi že na začetku posnetka, sem se kar nekaj časa spraševal, ali me moti ali pa je prav, da je prisoten. Kljub temu da je na trenutke naporen, sem na koncu prišel do zaključka, da je potreben in še kako aktualen nojzerski vložek Zlatka Kaučiča. Da ga kontrolira in se ga zaveda, priča dejstvo, da ga med določenimi Netovimi solističnimi vložki izklopi, zato mu tukaj ne moremo očitati obrtniške napake. V kontekstu nojza, ki nam ga Zlatko podaja, pa je pisk zelo aktualen. 

Živimo v zmedenih časih, ko je kar naenkrat lahko vse resnica, tudi največja laž. Časi so polni zmede in negotovosti. In to je simbolično ta pisk, ki se ga niti ne zavedamo, a vemo, da nas ves čas nekaj moti in da nas zaradi nečesa, ne vemo točno, česa, boli glava. To je zeitgeist pisk, ki v povezavi z imenom albuma Bora: Blasts of chance dobi svoj pomen in nam zastavlja vprašanje, ali bomo dovolili, da naključja določajo naša življenja ali pa bomo vzeli stvari v svoje roke in tudi kaj spremenili. Vsekakor album, ki se ga splača slišati.