Darovi grl in udov

Ne bi bilo pretirano reči, da so tolkala in glas primarni inštrumenti. Ritem, ki ga je mogoče ustvariti z najpreprostejšimi predmeti v okolici, denimo kamni ali palicami, z nečim, kar je priročno, zraščeno z najbolj arhaičnimi sloji človeškega duha. Glas kot neposredna danost, kot tisto, kar sem, in obenem Drugo znotraj mene; jaz, ko kriknem, govorim, in jaz kot Drugi, kadar zapojem ali glasujem. Talib Kweli v komadu K.O.S. (Determination) na albumu Black Star, ki je ena največjih hip-hop umetnin in ki ga je posnel z Mosom Defom, zarapa: »Now y'all bloomin' like a flower with the power of the evident / Voices and drums original instruments / In the flesh presently presentin' my representation.« Polnost dogajanja pričuje o nečem: bogato in igrivo zvočno tkivo je mogoče vzpostaviti tudi z zanašanjem na omenjene primarne inštrumente; niti za hip se ne zdi, da bi kaj manjkalo, da kje zazeva praznina, ki bi jo bilo treba zapolniti s kakšnim drugim inštrumentom. Pri tem se kot osnova improvizacije in zvočnega ustvarjanja seveda pokaže stanje duha v danem trenutku, ki se izrazi preko pripadajoče mu volje v danem kontekstu, v danih odnosih med ljudmi, odnosu s prostorom in javnim dogajanjem.

Tudi na albumu Forbidden Arts treh zanimivih zvočnih umetnikov, vokalistke Tee Vidmar, multiinštrumentalista Žiga Jenka in bobnarja Gala Furlana, se srečujemo s temi konotacijami. Gre za posnetek nastopa v živo iz Kluba Štala v bližini Ajdovščine, ki je dejansko predelana štala, prostor srečevanja z zemljo in animaličnostjo. Naslov, kot lahko razberemo iz govorjenja na posnetku, se nanaša na blokado prostega prehoda zraka iz ustne odprtine, ki se navezuje tudi na omejitve možnosti glasovnega izražanja. Ta omejitev z namenom zaščite javnega zdravja je seveda upravičena, obenem pa številne ljudi postavlja pred svojstveno krizo. Od tod zaničevalni izraz za maske – nagobčniki, ki ga najbrž v največji meri uporabljajo zanikovalci nevarnosti virusa. Naslova albuma sam ne dojemam kot upor proti nošnji mask, temveč kot naziv za praktično prevpraševanje odnosa do glasu v krizi. Pri tem je treba poudariti, da je posnetek nastal pred drugim valom epidemije, v zatišju konca avgusta.

Ljubitelji eksperimentalnega zvoka umetnike poznajo kot aktivne tvorce scen, ki s svojim delovanjem – med ostalimi glasbenicami in glasbeniki – pumpajo kri v tovrstno ustvarjalnost pri nas in s svojo dinamičnostjo, prilagodljivostjo ter odzivnostjo na življenjske razmere, ki jih diktirajo vsakokratne družbeno-politične okoliščine tudi tvorijo vezna tkiva v telesu dotičnih scen. Teo Vidmar srečujemo na številnih nastopih in vokalnih sodelovanjih, Jenko je v zadnjem obdobju izdal serijo albumov elektroakustične provenience, vsakič v izvirnih inštrumentalnih kombinacijah, Furlan pa je, denimo, sestavil zanimiv solo tolkalni album kot odziv na izjave iz sfere uradne kulturne politike. 

Njihova ogretost in zagretost je recept za izvirnost pričujočega albuma. Osnovni pristop je minimalističen, s počasnim bobnanjem Furlana, ki se razpreda kot pajkova mreža, enkrat z daljšimi, drugič s krajšimi nitmi, spletenimi med vokaloma; včasih se okoli njiju ovija, spet drugič jima daje trampolinsko podlago za skakanje. Vidmarjeva prepričuje s širokim diapazonom glasovalnih pristopov in tehnik, od ritmičnega onkrajsemantičnega petja do »histeriziranega« tanjšanja in izletov v nedomačno telesnost sline, mesa in diha. Jenko nas presneti z grlenim petjem, podobnim tradicionalnemu mongolskemu, globoka tresavica večkrat deluje kot nekakšno basovsko polnilo ter primarno glasbilo obenem. S Teo Vidmar sodelujeta na najrazličnejše načine, zavzemata različne lege in sta zmožna posamezni komad uspešno prevesiti v hipu, ga nenadoma odpeljati v nepričakovano smer. 

Polnost dogajanja pričuje o nečem: bogato in igrivo zvočno tkivo je mogoče vzpostaviti tudi z zanašanjem na omenjene primarne inštrumente; niti za hip se ne zdi, da bi kaj manjkalo, da kje zazeva praznina, ki bi jo bilo treba zapolniti s kakšnim drugim inštrumentom. Pri tem se kot osnova improvizacije in zvočnega ustvarjanja seveda pokaže stanje duha v danem trenutku, ki se izrazi preko pripadajoče mu volje v danem kontekstu, v danih odnosih med ljudmi, odnosu s prostorom in javnim dogajanjem. 

Omenjeni organskosti gre v prid še ena zanimiva zadeva: glas in roke tolkalca, ki so v enem trenutku v vlogi inštrumenta, v naslednjem trenutku pa posrednik komunikacije med nastopajočimi in občinstvom v obliki nagovorov ali aplavzov. Ta zlitost budi posebne, domačne občutke, kot bi sedeli ob ognjišču in se poigravali z darovi, ki jih v toku vsakdanjega življenja, naphanega z industrijo ustvarjanja potreb, pogosto spregledamo – z darovi naših udov, grl, ust, glasov. To pa je, skupaj z občutkom ognjišča, več kot ustrezen doprinos k poslušalskim popotovanjem v času karantenske odtujenosti.