Časovna kitarska percepcija

Kdaj pozno postane prepozno? Najbrž se nikdar zares ne ve. Pa ne, da bi skupina Hoffman bila prepozna. Ni, ker na prvencu Moment ne deluje, kot da bi karkoli zamudila; ker diha določen žanr, zvok, čas, občutek. Ampak navzven, v kontekstu realnega časa in prostora, ob koncu leta 2022, je Moment album, ki je najbrž prišel prepozno. To je – iz vidika poslušalcev. Kitarski rock, in to takšen kitarski rock, speven, postrockovski, kings-of-leonovski rock, je v času glasbenikov, kot so Joker Out, Mrfy, Jet Black Diamonds ..., primernejši za čas Nude in Društvo mrtvih pesnikov. Čeprav je produkcijsko bendova ideja mnogo bolj dodelana. V nulo. Ja, to je plošča, kjer je Peter Dekleva pokazal, zakaj je tako zverziran mojster šestih strun, in to tudi tedaj, ko prijema le za tipke. Zasedba Hoffman bi na prelomu tisočletja ali še celo desetletje nazaj ujela tisto, kar bi sčasoma postalo več kot moment. Temu poznemu Momentu pa se pozna, da je moment. Gre za črno-beli svet, ki mu kronično primanjkuje stika z realnostjo. Edina realna stvar je percepcija, torej stvar zlasti časovne kitarske percepcije.

Hoffman je petčlanska zasedba (na naslovnici prvenca le štiričlanska), v kateri najdemo na vokalu Iztoka Orešnika, ki je kot Gino solo prvenec Sreča izdal leta 2008, bil član skupine Princeps in redno nastopa kot Gino & Band. Hoffman je bend, o katerem internet ne pove veliko, ni tak tip benda. Ima pač drugačen, zrel, neihtav EMŠO. Dovolj dolgo so fantje naokoli, da vedo, kaj lahko pričakujejo. Okej, dve popevki tedna na Valu 202 najbrž poneseta, sicer pa je Hoffman tip benda, za katerega je vprašanje, koliko koncertov bo nabral. Kajti na terenu se najbolje preveri moč, zmožnost, prepričljivost takšnih skladb, in to na tako celovitem in enovitem albumu. »Sporočila so v večini fantazijske narave, saj izhajajo iz umišljenega, idealnega stanja. Gre za črno-beli svet. Kronično jim primanjkuje stika z realnostjo. Edina realna stvar je percepcija,« je pojasnil tekstopisec Klemen Globočnik. Praksa, da besedila piše nekdo, ki ni član benda, v slovenskem rocku ni pogosta, in to z razlogom. 

Začetek z Kdo si je skoraj ideal(istič)en, udaren, mamljiv, odprt. Bobnarski nastavek Tilna Krasniča je ikoničen, kakor nikoli kasneje na albumu. Kitara Matjaža Tavčarja, ki podpisuje album, riše odtenke, ne zasede pa celotnega platna. In ko se vključi Orešnik, je sama pesem pravzaprav dvojnega pomena. Nenadejano premore eksistencialistični značaj, četudi deluje, kot da bo zdaj, zdaj zdrsnila v poceni balado. Pa ne. Kar je pohvalno, saj je pesem skoraj presladka. »Kdo si / ko nihče te ne gleda / ko se tvoj soseda / kdo si / ko ugasnejo luči«, to je preizpraševanje, ki ob kriku »vse tvoje barve pridejo na dan« prežema skupino in album nasploh. Kdo si, kdo je Hoffman? Kot uvod je zato Kdo si konceptualno izjemen uvod. Hoffman zveni s približno desetletno distanco (pozitiven vidik) oziroma zamudo (negativen) in skladba Kdo si je uvod, kakršnega prvenci skoraj morajo ponuditi, a niso prav pogosti. Sledi Tisti moment, ki je singlovsko zastavljen. Kitarsko je neizpodbitno suveren, dodelan, zvedav. Pozna se podpis Petra Dekleve, ki ve, kako zgraditi kitarske komade tako, da jih vmes umakne, nato pa polifonično sezida v visoko zgradbo. Tisti moment deluje kot hit, diši kot hit in bi bil hit. Pa ni. Ni se mogoče znebiti občutka, da zasedba želi imeti oboje: (pop)rockerski pridih samostojnosti in spevnost radijskih ušes, pri čemer pa se je le Tisti moment prebil do popevke tedna. Sicer je Hoffman skupina, ki stoji in pade z vokalom. To je tisto, kar Moment dela za več od momenta, ali z Globočnikovimi besedami: »Nekdo je srečen do nebes / drug je ptica brez peres / nekdo ponoči slabše spi / drug podnevi sanje živi.« 

Skupina se kmalu zateče k hitrejšemu tempu, toda Dom najinih sanj izpade kot drugačna vrsta presenečenja: Orešnikov vokal je predrugačen, nekonsistenten, skoraj infantilen, zlasti v verzu. Hitrost, zagnanost, ljubezenska ihta, to razumemo, toda komad deluje kot izmuzljivi dom v oblakih, kar bolj sodi na prvenec dvajsetletnikov, ne prekaljenih glasbenikov. Tisto, s čimer se zasedba zares krepi, je garanje, ko skuša prepričati s prav vsako skladbo. Ravno zato, ker si niso tako raznolike. Prepričati želijo na nov in star način hkrati. Kar ni lahka naloga. Zdi se, da komadi tipa Našla boš vse obtičijo nekje vmes, ko še bolj poudarjajo kitarski lajtmotiv, okrog katerega skuša Orešnik graditi zgodbo. Tujo zgodbo. 

Tavčarjeve kitare so bolj zgodbene, četudi se rade zatečejo k efektom (phaser/flanger). Orešnik dobi zadosten okvir šele s spremljevalnimi himničnimi refrenskimi spevi, ki delujejo kot premalo izkoriščena in zamujena priložnost, kjer se prepozna navezana na Kings of Leon, toda obenem je razlika očitna. Kings of Leon so do svojih mega refrenov prišli iz točno določene blues-rock ameriške osnove ter žanr dodelali in izpilili, tako da je iz njih ječal krik dolgoletnega truda. Na drugi strani se Hoffman znajde v že narejenem žanru, ne da bi si znotraj tega izklesal izvirnega. Ampak Hoffman v skladbi Rodeo skače, gara, grabi, karkoli že, samo da ne bi zgrmel na tla. »Kje, kje si ti / nimam peres / ampak tebe zdaj vabim na ples!« je dokaj čvrst refren, pesem pa primarno blues-rockersko naravnana. Nekaj, kar so na prvih dveh ploščah (Igra, 1997; Ko hodiš nad oblaki, 1999) počeli v zasedbi Dan D, ki je prav tako primer benda, ki je že imel tisto nekaj, a to ni bilo dovolj. Rodeo je odmik od začetka in skuša popeljati album naprej, pri čemer se v kontekstu albuma vseeno boji zares poleteti. 

Rojstvo stran je dobrodošel odmik. Akustična kitara prekine določen tip zgradbe in zvoka in hkrati Orešniku ponudi manevrski prostor za zgodbo. Celo na tej točki pa se zdi, da bo ponudil nekaj več, nekaj, kar ga bo naredilo prepoznavnega, karakternega, oprijemljivega. Nekaj, kar je uspevalo slovenskim rock bendom, ki niso skrivali inklinacij in so imeli predvsem v vokalu tisti presežek. Orešnik se pa očitno bolje znajde ob polnem zvoku, celo ko dobi godalno podlago, čeprav se ta zdi nekoliko preuranjena na debitantski plošči. Vseeno moramo pohvaliti bend, saj starejši člani zvenijo izkušeno, povezano, celostno. Ko nato pride v drugi polovici na vrsto Nov list, bend končno tudi kot celota zazveni drzneje, pogumno, odprto. Akordni preskoki so manj predvidljivi, prehod iz verza v refren skoraj grunge, kar Orešniku koristi, čeprav se še vedno pozna, da ne prepeva lastnih verzov. 

Svetla točka albuma je Stvar, ki je ne znam. Rockerski šus, utemeljen v žlahtnem in žleht rifu. Bendi se na debitantskih albumih radi odločajo za komade, ki delujejo kot golo uživanje in nažiganje, ko predramijo tudi poslušalca. Stvar, ki je ne znam ni podobna ničemur, kar smo poprej slišali na albumu. Že besedilo je drugačno, ne toliko v refrenu, ki je še znotraj Globočnikove izraznosti, ampak v verzu, ki je moderen, sočen, nabrit. In takšna je glasba, takšna je uporaba megafona, ki spominja na pesem Predsednik (Big Foot Mama, Kaj se dogaja, 1997). Škoda je le, da takšne drznosti ni več na albumu. Sklepni del albuma se namreč vrne k bolj ali manj že slišanemu. Um moje drugo je srce, ki je prav tako postal popevka tedna na Valu 202, je spevno preizpraševanje, ki pokaže, da je bolje, če je Hoffman točno to, kar želi biti, kar nato še podkrepi nekoliko hitrejša pesem Preproste stvari. Problem je le, da Hoffman deluje precej starejše (ne zastarelo) od tistega, kar slovenski bendi počnejo, iščejo in pogosto najdejo, ko skušajo znotraj rock širine poskrbeti, da jih ne utesnjuje preteklost žanra. 

Kar bi se lahko zgodilo v Pticah sanj, najbolj kingsofleonovski skladbi, ki pa ne deluje kot kopija. Topla, objemajoča, prepoznavna basovska linija Klare Skaza je tista, ki ponese pesem, kitare so le dodatni motiv, zato je pesem mnogo bolj dognana. Morda celo najboljša skladba na plošči, tudi zato, ker Orešnik dobi karakter, kolikor ga je prej pri desetih skladbah manjkalo. »Daj, s srca obriši saje / s tabo bi ostal najraje / najraje bi dal na mizo vse adute / življenja času le minute, ko smo in nas ni« je zgleden refren. Hoffman resda nima zapomnljivih refrenov, ampak nič zato, jasno je, da bend ne išče na silo dvoranskih ali radijskih motivov. 

Hoffman je bend, ki na prvencu počne, kar rad počne. In s tem ni nič narobe. Celo hvalevredno je, kako se oklepa kitarskega rocka, pri čemer v Petru Deklevi dobi morda najboljše uho v državi za tak zvok. Zasedba bi na prelomu tisočletja ali še celo desetletje nazaj ujela tisto, kar bi sčasoma postalo več kot moment. Temu poznemu Momentu pa se pozna, da je moment. Gre za črno-beli svet, ki mu kronično primanjkuje stika z realnostjo. Edina realna stvar je percepcija, torej stvar zlasti časovne kitarske percepcije.