18.04.2013

Daleč nad tradicionalne nesporazume o 'poetični prijetnosti'

Zakaj ponovno Chopin, tokrat s Petrom Milićem? Ker sta dobra tovariša. Zgoščenka Frédéric Chopin – Recital to dokumentira na spoštovanja vreden način.

Jure Dobovišek

Frédéric Chopin – Recital

Petar Milić

Frédéric Chopin – Recital

ZKP RTV Slovenija
2012

Ob pogledu na novo zgoščenko s Chopinovo glasbo nas utegnejo dandanes obiti dvomi. Ali sploh lahko nagovori naš čas? Kako naj izvajalec s skladbami, ki so bile že neštetokrat odigrane, dokaže svojo umetniško nezamenljivost svetu, preplavljenemu z morjem posnetih interpretacij? Skratka, zakaj ponovno Chopin? Najprej opozorimo, da gre pomislili na kontekst izdelka. Koliko Chopinovih albumov je izdala ZKP RTV Slovenija v več kot štiridesetih letih svojega delovanja? Najbrž je bolj na mestu vprašanje, ali sploh kakšnega. Svetovna snemalna industrija je s posnetki Chopina zasičena. V programu založbe, katere domena je glasbena (po)ustvarjalnost slovenskega prostora, pa je zvočni nosilec z izključno Chopinovimi deli posebnost, prava redkost.

To nam sicer veliko več pove o slovenskem pianizmu kakor o založbi (in ni opaziti, da bi naši pianisti snemali Chopina za tuje založbe, razen Dubravke Tomšič). Težko se otresemo vtisa, da skladatelj pianistično sanjske glasbe med slovenskimi izvajalci ni docela razumljen. Vendar se lahko nevarnosti, da bi nas zaneslo v špekuliranje o specifičnih vzrokih za to, izognemo, saj se da izvajalsko zahtevnost Chopinove umetnosti dobro objektivno in glasbeno razložiti. »Razlaga« je nedvomno povezana s skladateljevo človeško-ustvarjalsko kondicijo, in ta je na zgoščenki pianista Petra Milića tudi jasno postavljena v izhodišče strokovnega komentarja, objavljenega v knjižici. Njegov avtor, dr. Gregor Pompe, imenuje Chopina »človek nasprotij« in »skladatelj dvojnosti«.

V Chopinovi glasbi najdemo nadvse raznolike oblikovalske elemente, vendar se nam glasba zgolj iz enega nikoli ne razkrije docela, pač pa šele iz napetih dualističnih sovpadanj. Zgodovino interpretacijske problematike bi lahko poenostavljeno povzeli kot enostransko nagibanje obdobij in izvajalskih osebnosti k posamičnim prvinam. Cortot in Paderewski sta zvedla Chopina na obsesijo rubata, reakcija (z Rubinsteinom) ga je ukalupila v monolitno spomeniško obliko. Skrajni primer povsem prekodiranega branja je interpretacija sicer edinstvenega Goulda, ki je seveda, pač ob svojih redkih ekskurzih v visoko romantiko, »videl« Chopinov stavek kontrapunktno in v tokatno suhem utripanju. Tisoči pianistov, sploh ne nujno edinstveni, pa predajajo Chopina predvsem v raznovrstnih zvočnodišavnih destilatih. (Nasprotne, betonersko zbite taktilne »estetike« rajši ne omenjajmo.)

Zgoščenka s Chopinovimi skladbami v izvedbi Petra Milića je naslovljena skopo, Frédéric Chopin – Recital, in ima neprivlačno oblikovano naslovnico. Ampak plošče – kajne? – poslušamo. Kakovost obravnavane je prav v povezujočem in premišljenem pristopu k skladateljevemu delu. Poustvarjalec je oblikoval spored z mislijo na reprezentativen pianistični izsek, na dramaturgijo pestrosti in stopnjevanje minutaže (od introvertirane zvrsti nokturna k vihravo dramatičnemu sonatnemu finalu). Vendar izbor kaže tudi globlje relacije. Teži k zastopanosti vseh skladateljevih ustvarjalnih obdobij (zgodnji opus 22; Scherzo št. 2 kot stvaritev srednjega stadija; pozne skladbe — izbrana Nokturna in Sonata št. 3), še bolj pa k razgrnitvi značilnih izraznih leg oziroma nasprotij v glasbenem korpusu.

Izvedbe so tehnično trdne, prepričane vase, čiste; takšnih smo nasploh vajeni od izvajalca tudi z nastopov v živo. Petar Milić je pianist zvočno pregledne zaobljenosti.

Tako se uvodoma, z dvogovorom v melodičnem toku Nokturna op. 55, št. 2, oglasi treznost Chopinove zadnje, intimno prečiščene stopnje v nizu skladb omenjene zvrsti. Sledi junaška odločnost dramsko-lirskega spopada (Scherzo), z naslednjo programsko potezo pa popolnoma drugačen Chopin, svetovljanski virtuoz in belkantist, a tudi plesno temperamentni Poljak (Andante spianato in velika briljantna poloneza – skladbi sta žal digitalno nameščeni pod eno samo enoto). Nokturno op. 62, št. 1, nekakšen odzven uvodne točke, pripelje k Tretji sonati, »integriranemu« opusu in zadnji skladbi na zgoščenki. Tako zasnovan spored vabi k opazovanju kompleksnosti glasbe in nas kar sam odvrača od prekrivanja Chopina z morebitnimi vnaprejšnjimi površinskimi atributi.

Izvedbe so tehnično trdne, prepričane vase, čiste; takšnih smo nasploh vajeni od izvajalca tudi z nastopov v živo. Petar Milić je pianist zvočno pregledne zaobljenosti. Očitno jo je s pomočjo tehnikov poskušal doseči tudi na snemalni ravni: posnetki imajo kanec odmika in se ogibajo bučnosti. Omenjena pianistova zvočna prostornost zaznamuje tudi kinetiko posamičnih izvedb, z nekim skoraj slovesnim pečatom. Dramatične replike Scherza v b-molu niso hlastne, ampak bolj premislek o napetosti kakor konflikt. Ritem Poloneze je nabit z veličino, prav posebno ob prehodu v molov pasus. In vendar se umetnikova igra v dolgih izpeljevalnih gradacijah (npr. v Scherzu) iztrga na rob divjosti, ne da bi izgubila nadzor. V tem drznem »načinu« zrastejo cele oblike (Finale Sonate v h-molu). Pianist prepriča tudi z lirskim lokovanjem in zvočno opremo (njegovi fioriturni izrisi so sicer pastelni in se skoraj nikoli ne zalesketajo). Najgloblji pa je s svojim plastičnim strukturnim občutkom za pogovor glasov, kombiniranim s pripravljenostjo na intimizem. Od tod lepota v interpretacijah zadržanih skladb poznega Chopina. To je le še »svoja« glasba – Milić pa jo opazuje in premišlja. Oba izbrana Nokturna in Largo iz Sonate so bržkone največja dragocenost zgoščenke.

Če se vrnemo k uvodnemu vprašanju: zakaj torej ponovno Chopin, tokrat s Petrom Milićem? Ker sta dobra tovariša. Zgoščenka to dokumentira na spoštovanja vreden način. Skladatelj, ki se mu pri nas malokdo posveča intenzivno (in najbrž nihče z Milićevo predanostjo), se dviga s pianistom daleč nad tradicionalne nesporazume o »poetični prijetnosti« in zveni kot glasba, v kateri se je začela tudi naša zgodba.