Decentnost in elegantnost

»Sabina Cvilak hitro postaja ena izmed vodilnih svetovnih liričnih sopranistk z mednarodno operno in koncertno kariero« je stavek, ki ga lahko pogosto preberemo. O veljavnosti te trditve smo se ljubljanski ljubitelji klasične glasbe lahko prepričali v četrtek in petek (22. in 23. maja), ko je pevka nastopila ob Orkestru Slovenske filharmonije, ki ga je vodil prav tako mednarodno priznani dirigent Emmanuel Villaume.

Četrtkova edicija 8. koncerta Oranžnega abonmaja je s poslušalci komajda napolnila polovico Gallusove dvorane, kar je morda nekoliko manj, kot bi pričakovali. Če pri nas nastopajo svetovno znani in uveljavljeni, torej zares vrhunski umetniki, mar ne bi s svojo umetniško prisotnostjo in privlačnostjo morali v dvorano privabiti več radovednih in užitka željnih poslušalcev? Ali smo Slovenci že spet pokazali eno izmed značilnosti svoje mentalitete – mar pri nas zares velja pregovor, da je v domačem kraju težko biti pridigar? Mar »naša« pevka, ki nas je v domači deželi počastila s svojim nastopom ob prav tako »našem« dirigentu (v obdobju 2008–2013 šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije) zares nista dovolj zanimiva širšemu glasbenemu občinstvu Ljubljane in Slovenije? V upanju, da sem z mislimi zašel v pretiravanje, opozarjam, da je koncert imel tudi ponovitev ...

Dogodek je odprla izjemno intimno občutena in nežno podana izvedba Siegfriedove idile Richarda Wagnerja. Prefinjenost in natančnost igre sta očarali enako kot barvitost in povednost zvena orkestra. Uvertura v drugi del koncerta je bila simfonična pesnitev Smrt in poveličanje, op. 24 Richarda Straussa. Emmanuel Villaume je iz orkestra izvabil izjemno bogastvo barvnih učinkov, razkazal vso širino njegove dinamične lestvice ter predvsem s svojim trdnim in jasnim vodstvom oblikoval izjemno povedno, čustveno pretresljivo interpretacijo tega programskega, vsebinsko živo predstavljivega dela.

Po Siegfriedovi idili se je izvajalcem na odru pridružila Sabina Cvilak, ki je kot solistka nastopila v (naknadno orkestriranih) samospevih Dan vernih duš, op. 10, št. 8, Posvetilo, op. 10, št. 1 in Jutro, op. 27, št. 4 Richarda Straussa. Sopranistka je z jasno intonacijo, očarljivim glasom in pregledno izgovorjavo podala s čustvi nabito vsebino vseh treh močno izpovednih del. Enako prepričljivo in naravnost ganljivo je delovala njena interpretacija sklepnega prizora Straussove tragične enodejanke Dafne, op. 82, ki je zaključila koncert. Cvilakova poseduje glas izjemno prijetne barve, ki razločno prodira skozi gostoto orkestrskega zvoka ali pa nad njim eterično, a vendar mogočno lebdi. Njena umetnost fraziranja in artikuliranja vsakega posameznega tona je izjemna, sploh pa je občudovanja vreden popolni nadzor nad glasom, ki ima velikansko potencialno energijo, ki jo zna pevka natančno dozirati in podajati s tem izjemno povedne in poosebljene interpretacije. 

O decentnosti in eleganci scenskega pojava Cvilakove nima pomena izgubljati besed. Skupaj z izjemno sposobnim dirigentom in izvrstno pripravljenim orkestrom je ljubljanskemu občinstvu podarila nepozaben večer, ki je s svojo zgledno programsko zasnovo deloval tako močno, da njegove zaokroženosti kljub glasnemu aplavzu izvajalci niso hoteli okrniti z dodatkom.