22.05.2020
Dvojec brez dirigenta
Drugi koncert iz cikla Filharmoničnega spletnega abnomaja Slovenske filharmonije sta oblikovala violončelista Jošt Kosmač in Martin Sikur, ki sta posegla po nekaterih izmed najzanimivejših in najprivlačnejših del za svoje glasbilo.

Namesto simfoničnih koncertov oranžnega in modrega abonmaja, ki so v drugem delu letošnje sezone odpadli zaradi epidemije koronavirusa, člani Orkestra Slovenske filharmonije v preostalih mesecih pred poletnim premorom ponujajo cikel komornih koncertov s spletnim prenosov v živo, le da brez občinstva, prisotnega in situ. Filharmonični spletni abonma v obsegu dvajsetih koncertov se je začel v četrtek, 14. maja, v petek pa je že sledil drugi iz cikla koncertov, na katerih se posamezni člani Orkestra Slovenske filharmonije predstavijo kot solisti v komornih zasedbah. Petkov koncert sta oblikovala violončelista Jošt Kosmač in Martin Sikur. Posegla sta po nekaterih najzanimivejših in najprivlačnejših del za svoje glasbilo, ki pa jih v dvojcu violončel le redko slišimo. Glasbenika sta Barrièrovo sonato in nasploh celotni spored podala na visoki tehnični in umetniški ravni, z jasnimi slogovnimi distinkcijami med deli posameznih avtorjev.
Na začetku je zvenel Kanon za dva violončela baročnega virtuoza na tem glasbilu, Domenica Gabrielija. Delo kljub navidezno preprosti zasnovi skriva veliko priložnosti za raziskovanje skupnega podajanja istega glasbenega materiala v skladnem, presenetljivo ekspresivnem dialogu. Kosmač in Sikur sta ga predstavila vživeto, sproščeno, z nesluteno povedno globino. Sledil je Haydnov Duet v D-duru, Hob. XII:3&5, izvorno za violončelo in bariton – godalo iz družine viol, priljubljeno v 17. in 18. stoletju, ki po obsegu ustreza violončelu, zato danes repertoar za to glasbilo najpogosteje izvajajo ravno violončelisti. Interpretacija je razkrila tako bogastvo tekstur kot tudi njihovo spevnost in eleganco. Spored je sklenila Sonata v G-duru za dva violončela francoskega poznobaročnega skladatelja in slovitega violončelista Jean-Baptista Barrièra. Delo je iz tehničnega vidika izjemno zahtevno, slogovno korektna in izrazita interpretacija pa zahteva poglobljeno poznavanje retorike tako francoske kot italijanske baročne tradicije, ki ju je Barrière združeval v svojih delih.
Glasbenika sta Barrièrovo sonato in nasploh celotni spored podala na visoki tehnični in umetniški ravni, z jasnimi slogovnimi distinkcijami med deli posameznih avtorjev. Ne glede na nekaj zanemarljivih intonančnih negotovosti je treba pohvaliti njuno zbranost in sproščenost, kajti za klasične glasbenike, vajene nastopanja pred polno dvorano, je spletni koncert brez prisotnosti in sprotnih odzivov občinstva gotovo poseben izziv.