Glasba in radio. Danes, jutri in za vedno?

18. avgusta 1933 je imel možakar dolg govor, ki je bistveno zaznamoval določeno zgodovinsko obdobje. Njegove odločne besede so napovedovale, da bo imel radio v 20. stoletju pomembno vlogo, enako vlogi tiska v stoletju poprej. A za to bo potrebno veliko sprememb. Radio mora ujeti duh sodobnosti. Le tako se bo približal ljudem in pomagal, da se bodo lažje spopadali s svojimi vsakodnevnimi težavami. Za razliko od časov pred tem, ko je bila vloga radia odmerjena zgolj v zabavo in kratkočasenje, na način odvrnitve od stvarnosti, na način odmika od realnosti težkih časov, se bo moral radio prihodnosti soočiti s potrebami in zahtevami aktualnega življenja. Vpliv radia na množice je močan in radio, ki se svoje vloge osveščanja o sodobnih, za človekovo življenje pomembnih vsebinah, ne zaveda, si tega vpliva ne zasluži. Namreč vsaka stvar, ki ima velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja, nosi pomembno odgovornost pri oblikovanju prihodnosti družbe. V ta namen bo treba temeljito spremeniti organiziranost radia. Trenutni sistem, ko radio vodijo birokrati, združeni v odbore in komisije, ni ustrezen, saj se znotraj takšne oblike odgovornost odločanja prši, vsak posameznik pa lahko svojo nekompetentnost in nesposobnost znotraj teh odločevalskih teles dobro skriva. Naročnina, ki jo za radio plačujejo državljani, in tudi vsi drugi prihodki, ki jih radio ustvarja, se morajo vlagati nazaj v radio. Če radio ustvarja presežke prihodkov, jih mora vlagati v razvoj intelektualnega in umetniškega življenja. Pričakovati je namreč, da bodo na račun večje in močnejše vloge radia v vsakdanjem življenju trpele druge oblike zadovoljevanja duhovnih potreb, kot sta tisk in odrske umetnosti. Radio, ki se zaveda svoje odgovornosti, tega ne sme dopustiti. Cilj radia je namreč vzgajanje in razvedrilo ljudi, ne pa uničevanje intelektualne in umetniške sfere.

Možakarjeve besede je zanimivo čitati vzporedno z razmišljanjem o aktualnem stanju medijskega prostora pri nas. Časi so seveda drugi. Vloga radia v 21. stoletju je manjša, kraljuje internet, vmes pa se je zgodila še televizija. A vendar. Ukvarjanje z medijsko zakonodajo, priprava predpisov ter odzivi javnosti nanje, vse to daje vtis, da predstavlja radio danes še vedno zelo pomemben segment družbenega življenja, tako za politično kot za civilno sfero. Možne razlage so vsaj tri: 1. radio dejansko igra pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja; 2. gre za ohranjanje in zaščito starih privilegijev različnih udeležencev; 3. predstava je povsem zgrešena, tako kot je izven časa radio, tako so izven časa ljudje, ki si domišljajo, da je radio še vedno pomembna sila kreiranja današnjosti. Razmišljanja v tej smeri možnih razlag ne bom razvijal. Realno stanje je pač takšno, kakršno je, tudi za nazaj ni mogoče spremeniti ničesar. Bistveno pomembneje je vprašanje prihodnosti.

Kje so mediji danes? Zdi se mi, da nekje tam pred letom 1933. Takrat so radijske postaje – po možakarjevih besedah – vodili ljudje, katerih edini interes je bilo polnjenje žepov, v zameno pa so poslušalcem predvajali vsebine, ki niso prispevale k premoščanju vsakodnevnih težav, marveč nasprotno – od stvarnega življenja so jih odmikale. Nekateri naši mediji to skoraj eksplicitno priznavajo. Skoraj. Ne pravijo, da jih žene pohlep po dobičku, jim je pa najpomembnejša poslušanost. Branost. Gledanost. Število klikov. A brez sramu priznavajo, da je v njihovem interesu ugajanje, ne vzgajanje. Vendar pozabljajo, da je vzgoja na latentni ravni vselej prisotna. Glasba po javnih frekvencah ne doseže le tistih, ki jim predvajana glasba ugaja. Doseže tudi njihove otroke. In otroke se vzgaja, mar ne? In otroke teh otrok tudi. Tako se pred nami razprostre ideološki aparat, katerega cilj je ustvarjanje standardiziranih paketkov, imenovanih sodobni državljan. Od teh paketkov nimajo koristi le mediji. Praktično ga ni registra družbenega življenja, v katerega se ne bi ta paketek odlično prilegal. Kot lego kocke. Težava seveda ni v ljudeh, težava je v vseh družbenih sferah, ki jih vodi isti motiv kot medije: ustvarjanje dobička na način zamegljevanja stvarnosti, širjenja cone ugodja ter ustvarjanje mentalno in senzorno zakrnelega konzumenta, brez sleherne afinitete do intelektualnih in kreativnih dosežkov človeštva.

Poznate v Sloveniji primer medija, ki bi svoje prihodke vlagal v razvoj svojega kadra, v razvoj kakovosti svojih vsebin, z morebitnimi presežki pa krepil še širšo kulturno krajino, znotraj katere biva? No, vsaj eden mi pade na pamet. Radio Študent. Institucija, ki se že desetletja uspešno z vsemi možnimi sredstvi krčevito upira standardizaciji. Če že govorimo o standardizaciji, ki jo izvaja Radio Študent, jo lahko opazimo kvečjemu pri rekrutiranju svojih lastnih kreativnih virov. Erešovca spoznaš takoj, ko ga vidiš na ulici. To standardizacijo je pač treba vzeti v zakup, če želiš, da znotraj družbenega prostora obstaja vsaj en medij, ki zna javnosti odgovorno posredovati konsistentno in kritično sporočilo in ti daje občutek, da bo to tako tudi v prihodnje. Težava z Radiem Študent je zgolj v tem, da nima svoje alternative. Mlad človek s potrebo po kreativnem in intelektualnem izrazu znotraj medijskega prostora drugega inkubatorja skorajda ne more najti. Pobožne želje vseh nas, ki smo v kulturo močno vpeti, je, da bi drugo možnost predstavljala nacionalka. A ta pluje precej drugam. Njen tekmec ni Radio Študent, temveč komercialni mediji, s katerimi po tržnih kriterijih tekmuje za prevlado v medijskem prostoru. Če Radio Študent ob svojem radijskem poslanstvu izvaja cel kup drugih dejavnosti, kot recimo Klubski maraton, ki odkriva nove glasbene potenciale in jim omogoča kontinuirano koncertiranje po širšem domačem prostoru, izdaja nove albume dokaj širokega žanrskega razpona, pa lahko pri nacionalki ugotavljamo, da se ji zalomi že pri vlaganju sredstev vase. Vsako leto poslušamo, da sta usodi Simfoničnega orkestra RTVS in Big Banda RTVS pod vprašajem. Večkrat na leto poslušamo, da je pod vprašajem glasbena oddaja Aritmija. Še bolj evidenten dokaz so spisali uredniki, redaktorji in drugi soustvarjalci tretjega programa nacionalnega radia, Radia ARS. V svojem odprtem pismu, ki se je v prvem planu nanašalo na kritiko novele Zakona o medijih, so med drugim zapisali: »Specifični problem Radia ARS je v tem, da je programiranje slovenske glasbe vitalno odvisno od lastne snemalne produkcije, investicije v to produkcijo vse bolj zamirajo, delež zunanjih producentov glasbe, ki jo predstavljamo, pa je tako rekoč zanemarljiv.« In malce nižje: »S trenutnimi lastnimi produkcijskimi zmožnostmi le s težavo zadostimo hkrati zahtevi po predvajanju 40 % slovenske glasbe in zavezi po ustvarjanju kakovostnega sodobnega programa«. Če vprašate mene, si je Radio ARS napravil medvedjo uslugo. Znotraj druge javne obravnave Zakona o medijih smo namreč opazili, da je Radio ARS iz kvotnega sistema izločen in da zanj ne velja. To je evidenten dokaz, da zakonodajalec v zapisu ustvarjalcev Radia ARS ni prepoznal potrebe, da mora nacionalka več vlagati v lastno produkcijo in v podporo zunanji produkciji, ki bi jo lahko v naslednjem koraku predvajala, pač pa meni, da je bistveno bolj primerno Radio ARS, edino radijsko postajo, ki je programsko orientirana v predvajanje resne glasbe, izločiti iz sistema kvot; naj se pač znajde, kakor ve in zna.

Vse to razkriva primer nekega nenavadnega simptoma slovenske družbe. Zakonodaja, ki se v našem prostoru pripravlja, se namreč praviloma ne pripravlja strateško na način, ki bi spodbujal za družbo pozitivne posledice, pač pa se zakoni pišejo skozi prizmo zamejevanja negativnih posledic. Kvote obveznega predvajanja slovenske glasbe na radijskih postajah, recimo, niso stimulans, ki bi stremel k večji zastopanosti slovenske glasbe na radiih, temveč ukrep, ki skrbi za to, da ne bi bilo te glasbe v prihodnje še manj. Ta vsesplošni strateški pesimizem nas na vseh družbenorazvojnih korakih močno ovira. Najbrž je to tisto, kar loči velike narode z dolgo zgodovino od majhnih, kot smo mi. Všeč mi je misel kolega glasbenega producenta Janeza Križaja, ki je v zvezi s predlogom uvajanja obveznosti slovenskega jezika v kvotni sistem izjavil, da slovenščina ne rabi zaščite, temveč spodbudo. To je progresivna misel, ki pa jo naš narod in njegovi odločevalci žal ne bodo nikoli zares razumeli.

Vendarle se mi zdi predlog, da Zakon o medijih vključuje kvote predvajanja domače glasbe na radijskih postajah, dobro izhodišče. Razmišljam namreč ravno nasprotno od Radia ARS. Na osnovi kvotnega sistema, zapisanega v zakon, ima javnost s strani oblasti podano možnost, da glede določenih stvari izvede pritisk. Namreč, zakaj bi se država odločila za kvote, da bi zaščitila domači jezik in razvoj domače ustvarjalnosti, hkrati pa bi sama onemogočala dejansko zaščito in razvoj? Kvote so bile v zakonu že prej, vendar javnost v njih ni videla podlage, da bi na državo naslovila zahtevo tudi po drugih ukrepih za dosego cilja, ki naj bi ga zasledovale kvote. Kvote v tem času morda lahko nastopajo kot nujni pogoj za zaščito in razvoj slovenske glasbe, nikakor pa niso zadostni pogoj. Če bo šel predlog zakona naprej v obliki, ki bo ob kvotah poudarjala tudi novo in manj uveljavljeno produkcijo, bomo imeli na voljo dobro osnovo za to, da ukrepe za razvoj in predstavljanje nove in manj uveljavljene produkcije razvijamo tam, kjer je lahko njihov učinek bistveno večji kot pri kvotah.

Ima pa nacionalni radio vsaj še nekaj glasbenih urednikov. Sicer so glasbeni uredniki pri nas pogosto tarča sumničenj, da iz sumljivih razlogov preferirajo vrtenje določenih skladb. Skratka, da so podkupljivi. Osebno me pomirja že dejstvo, da glasbeni urednik tu in tam sploh še obstaja. Glasbenega urednika namreč razumem kot avtoriteto, ki iz določenega razloga zavrti določeno skladbo. Ta razlog lahko razumem ali ne, skladba mi je lahko všeč ali ne, sem pa hvaležen, da nekje obstaja nekdo, ki si je vzel čas za razmislek in javnosti predvajal izbrano skladbo, ne pa, da to izvede neka statistična formula javnomnenjskih raziskav. Glasbeni urednik je oseba z imenom in priimkom. Ne more se skriti, svojo sposobnost in vizijo kreiranja glasbenega programa nam razodeva neposredno. In s tem je povezana odgovornost. Odgovornost, ki je hkrati odgovornost do kreiranja družbe prihodnosti.

Nacionalna televizija je nenazadnje poskrbela, da imamo v Sloveniji na voljo domač primer dobre prakse, kako lahko programska politika glasbeni sceni izdatno pomaga. Super bi bilo, če bi lahko na tem mestu izustil Videospotnice, a je že deset let tega, ko je ta oddaja, ki je bila eden pomembnejših generatorjev razvoja in predstavljanja domače popularne glasbe, izginila s sporeda. Primer dobre prakse je narodnozabavna glasba. Nacionalka je z rednimi glasbenimi oddajami v osrednjih terminih ogromno prispevala k razvoju in popularnosti narodnozabavne glasbe. S čimer ni seveda nič narobe; narobe je to, da česa podobnega ne želi izvesti tudi za druge žanre, od resne do popularne glasbe. Oddaja Muzika je to! agonijo pravzaprav še povečuje, saj daje vedeti, koliko dobre in kreativne glasbe v Sloveniji premoremo, a jo lahko preko medijev izkusimo le za hip. Rezultat je takšen, da lahko hale pri nas polni le še narodnozabavna glasba. Izdatno pomagajo tudi drugi mediji, med katerimi se nekateri v celoti posvečajo predstavljanju in predvajanju te glasbe. In ker narodnozabavna glasba alternative v tujem nima, je to lahko le predstavljanje klene slovenske glasbe. Če bodo izumrli abonenti Slovenske filharmonije in če bo mularija namesto kitar in violin v roke prijemala le še harmonike, bomo prikrajšani za zelo velik del žanrske pestrosti, ki jo ta hip še premoremo.

Ko je nacionalka v času javne razprave v eter spuščala sporočila o nesprejemljivosti predloga novele Zakona o medijih ter pozivala ministrico za kulturo k odstopu, sem bil precej razočaran. Ne zato, ker se je to dogajalo v času odprte javne razprave, ki je vse nas, ki ne premoremo javnega občila, da bi lahko do iste mere izvajali pritisk na odločevalce ter usmerjali mnenje javnosti, postavil v neenakopraven položaj. Niti zaradi skrajne zahteve po odstopu ministrice ne. Tudi zato ne, ker mediji pač branijo svoj ceh, podobno kot mi branimo glasbenega. Pač pa zato, ker me je vse skupaj zelo spominjalo na prakso tistih slovenskih duhovnikov, ki so s prižnic napeljevali ljudi k izvolitvi določenih političnih strank. Za zlorabo gre, za enostransko zagovarjanje in predstavljanje določenih interesov skozi občila, ki imajo v temelju drugačno poslanstvo. Če je eden glavnih argumentov medijev proti Zakonu o medijih vezan na zagovarjanje uredniške svobode, smo dobili v tem primeru jasno sliko o tem, čemu in komu uredniška svoboda medijev dejansko služi.

Jasno mi je, da medijskega sveta kot takega ni mogoče spremeniti. Mediji so bili in bodo ostali propagandna mašinerija, ki skrbi za družbeno konstrukcijo realnosti po scenariju, ki ga piše sistem. Tudi to, kar je govoril naš možakar, se je namreč izkazalo za kruto in strahotno laž. Ideja konstruktivne vloge radia v povezovanju državne in civilne sfere je bila zlorabljena, posledice pa pogubne za cel svet. Vendar verjamem, da obstajajo manevrski prostori, znotraj katerih je mogoče zanetiti živ plamen ustvarjalnosti in njene refleksije, prostori, znotraj katerih se lahko povežejo kreativne in medijske silnice, se medsebojno oplajajo, vzgajajo skupno publiko in vzdržujejo delovanje infrastrukture, pomembne za dolgoročni obstoj in razvoj intelektualne in umetniške sfere. Pomembno je, da je teh prostorov čim več, da se v čim večji meri izkoristijo in skupaj tvorijo pestrost medijske krajine, ki bo vsaj približno vzporedna pestrosti, ki jo premore domača kreativnost.

Ne glede na vse sem možakarju, ki se pojavlja v moji zgodbi, primoran odstopiti njegovo moralno avtorsko pravico. Gre za Josepha Goebbelsa, ministra za propagando Tretjega rajha. Celotni njegov govor si lahko preberete tukaj.