Glasbena mladina ljubljanska osvetljena od zgoraj

29. septembra se je v Mestnem muzeju Ljubljana odvil koncert, ki ga je Glasbena mladina ljubljanska posvetila spominu na prof. Tomaža Lorenza. Za to priložnost so mladi glasbeniki sestavili redko uporabljeno zasedbo godalnega okteta in se v skupni igri izkazali tako s tehnično izpiljenostjo kot z interpretacijsko potenco.

Z muzikološko spremno besedo ustrezno podkrepljeni dogodek me je pustil z vtisom svetle prihodnosti godalnih odrov. Koncert je bil res globok poklonom umetniški zapuščini Lorenza, ki se je glede na vneto komorno muziciranje očitno dotaknil vseh osmih glasbenikov.

Glasbeniki so zavzeto zagrizli v porajajočo se modernistično zasnovo prvih Dveh skladb za godalni oktet, op. 11 Dmitrija Šostakoviča. Skladateljev slog jim je z ustrezno mero agogičnih in dinamičnih nihanj uspelo pripeljati do polnega izraza in osvetliti zanj značilne melanholične in tragično viharne, a tudi bolj zbadajoče humorne momente. S pedantnim branjem partiture je predvsem v drugem stavku izstopila modernistična struktura, ki pa je sestav ni prepustil goli tehniki, temveč jo je skozinskoz prežel z duhovno substanco muzikalno doživetega. Tehnično dovršenost in navdih posameznih godalcev je dopolnjevala uravnotežena ansambelska igra.

Priložnostni sestav se je nato lotil Godalnega okteta v Es-duru, op. 20 Felixa Mendelssohna. V prvem stavku se je prva violina, Ana Dolžan, z lahkotnostjo, mehko zaobljenim tonom in agilnostjo držala izjemno hitrega tempa. Temu so pretočno sledili preostali z mehkimi staccati, spiccati, skladnim crescendiranjem, izpiljenim fraziranjem in prodorno čistostjo godalne zvočnosti. Če je pri Šostakoviču v prvi plan stopila muzikalna dimenzija, se je pri Mendelssohnu pokazala predvsem virtuozna plat, ki pa, pohvalno, ni bila le povnanjena. Sicer le z manjšimi intonančnimi labilnostmi posejan, vendar karakterno izrazito živ tretji stavek, Scherzo, je potrdil zares profesionalen odnos violinistov Vida Sajovica, Uroša Bičanina in Mojce Jerman, ki je mestoma izstopala po muzikalnosti. Enako ritmično zanesljiva, temperamentna in navdahnjena sta bila violista Nejc Mikolič in Anuša Plesničar, ki sta ob igri vidno uživala. Ob tem ni bilo mogoče spregledati niti vloge vznesenih čelistov Izaka Hudnika in Lucije Rupert. Izvedba je bila interpretacijsko pronicljiva, glasbeniki pa so imeli pri njej vsak enakovredno mesto, ki so ga vsi uspešno izpolnili.            

Z muzikološko spremno besedo ustrezno podkrepljeni dogodek me je pustil z vtisom svetle prihodnosti godalnih odrov. Koncert je bil res globok poklonom umetniški zapuščini Lorenza, ki se je glede na vneto komorno muziciranje očitno dotaknil vseh osmih glasbenikov. Zaključek dogodka pa mi je sprožil pomislek; glede na to, da je Mendelssohnov Scherzo smiselno izpostavljen v koncertnem listu, sem si ga po navdušenih aplavzih na skrivaj zaželela slišati še enkrat v bisu, namesto valčka. Vsekakor razveseljuje dejstvo, da se je tokrat glasbena substanca dotaknila občinstva. Kot bi dejal Goethe: »Koščki oblakov in meglic, osvetljenih od zgoraj, sapica v listju in veter v trsju, vse je razpršeno.«