Intimno doživljanje dediščine novega sveta

Pa smo ga dobili tudi pri nas, superdvojec brez krmarja, ki ga sestavljata Miha Erič in Tilen Stepišnik alias  duo SMET, oba zaljubljenca v glasbo in raznorazne derivate bluesa, countryja, folka in/ali americane vseh oblik, karkoli to že pomeni. Katerokoli, ne samo prvo poslušanje nam takoj odkrije, kje se nahaja srž njunega skupnega projekta: ob puščavskem tabornem ognju, kjer se Miha in Tilen spominjata nekakšnega, recimo temu navideznega popotovanja vzdolž zaprašenih (avto)cest ameriškega juga, z vso obcestno kramo, ki sodi zraven. Po svoje bi bilo zanimivo, če bi prvenec posnela v terenski maniri The Texas Campfire Tapes Michele Shocked, vendar je hkrati res, da danes časi nikakor niso prijazni tovrstnim projektom/eksperimentom, kot so to bili pred tridesetimi in več leti. Dolga pota je zato treba poslušati predvsem kot sproščeno glasbeno kramljanje dveh mojstrov brez nepotrebnih nadigravanj, ki se jima country-blues enostavno dogaja in plemeniti na vsakem koraku. Album je čisto njuno doživetje, ki ga spontano preneseta na poslušalca, da se ta zlahka začuti in vključi kot delec njune inštrumentalne zgodbe. 

Prednost albuma je v pravilno odmerjeni ambicioznosti, formalno zagledani v preteklost, a aktivni v sedanjosti. Tako Miha kot Tilen se dobro zavedata, da so Dolga pota njuno intimno doživljanje dediščine Novega sveta, ki ne bo izzvalo množičnega odziva, a predstavlja zapis elementarnega poznavanja izbrane motivike, s čimer vnaša neke vrste nemir v današnjo brezizhodno šablonizacijo, značilno za popularno glasbo.

V nemoči (iz)najdbe primernejšega termina je treba vseh enajst skladb na albumu poslušati in obravnavati dvosmerno. Pravzaprav je napetost moč zaznati že med omenjenima »tehnikama«, saj je glasbeni poudarek v najširšem smislu lahko poglobljen ali povsem vsakdanji. Dolga pota se da sprejemati povsem neprizadeto, kot kuliso na poti ali med vsakdanjimi opravili, lahko pa se tudi lotimo malce podrobnejše analize, kjer ni vse tako udobno, kot se zazdi na prvi posluh, temveč se skrbno udejanja skozi prefinjene igre in medigre Eričevih orglic ter Stepišnikovih kitar in bendža. Predvsem pa njun odnos do glasbe scela odgovarja atmosferi albuma, ki se začne z odhodom (Time to Leave) ter se preko vrste znanih kavbojskih motivov in dovtipov konča s skladbo Zahod, ki je po eni strani intimni poklon navdihu Divjega zahoda na splošno, po drugi pa znanemu motivu iz westernov, ko glavni junak na koncu filma odide v sončni zahod (primer: The Searchers, r. John Ford), v Dolino spomenikov, kjer je vse pripravljeno za rojstvo legende. Projekt se nasploh posluša kot glasbena oprema za nikoli posneti film moderne oblike westerna ali filma ceste. V sebi nosi prepoznavni potencial in pričakovano dinamiko, ki pa vseeno odstopa od večine tistega, po čemer smo Miha in Tilna poznali poprej. Razen če smo seveda površni. Pod zgornjim premazom se namreč odkriva prava lepota muziciranja, vse podrobnosti in izvajalski zanos, ki v nobenem trenutku ne popusti, temveč proti koncu vandranja v sedlo posadi še nekaj rock'n'rollovskih in blues-rockovskih dovtipov (Veselo sedlo, Padec). Naj omenim, da Miha kot presenečenje v skladbi Sangria po dolgem času odloži svoj set orglic ter poprime za lap-steel kitaro; toda pesem po svojem vonju in izhodišču vendarle ne odstopa od celotnega arzenala. 

Prednost albuma je v pravilno odmerjeni ambicioznosti, formalno zagledani v preteklost, a aktivni v sedanjosti. Tako Miha kot Tilen se dobro zavedata, da so Dolga pota njuno intimno doživljanje dediščine Novega sveta, ki ne bo izzvalo množičnega odziva, a predstavlja zapis elementarnega poznavanja izbrane motivike, s čimer vnaša neke vrste nemir v današnjo brezizhodno šablonizacijo, značilno za popularno glasbo. V podobnem kontekstu sem nekoč zaslišal – in to je bil tudi prvi refleks ob doživljanju projekta – album Jar of Flies skupine Alice in Chains. In še nekaj: gre za glasbo, ki s svojo slikovitostjo prebuja nešteto filmskih lokacij/vedut iz časov, ko je bila Amerika za vse nas še skrivnostna in prostrana, prepolna izobčencev, med katerimi nismo znali niti hoteli razlikovati, kdo od njih je dober, kdo grd in kdo hudoben. Skratka, v prostem času in malce (v)stran od Prismojenih profesorjev bluesa in Aritmije sta Miha Erič in Tilen Stepišnik prepletla nekaj »obstalih« idej ter jih sestavila v popotovanje na izhodiščih in vrednotah americane. Odsotnost dramatičnosti sta nadomestila s toplino in spretnimi igrami, dodelanimi skladnimi harmonijami in inštrumentalno artikuliranostjo. Plošča kot taka nima večje komercialne ambicije, saj je ne moremo umestiti ne v mainstream ne v alternativo, a v izbranih ožjih krogih gotovo ne bo preslišana.