Is This The Future?

»A man who knows the price of everything and the value of nothing.« (Oscar Wilde)

V prejšnjem Mnenju sem poskušal uokviriti značilnosti nekaterih skupnosti, ki se mi zdijo bistvene za ustvarjanje pomenljive klubske kulture. Na kratko sem se dotaknil teme marginaliziranih urbanih prostorov, ostankov industrijskega zatona, ki so se predrugačili na način, ki je učinkovito ojačal nove zvočne izkušnje (posledico razvoja tehnologije zvočnih nosilcev). In na osnovni ravni so bili klubi v svojem zametku zares zgolj družbeni prostori, kjer so ljudje lahko plesali ob posneti glasbi. Toda kot sem kasneje zaključil, se je v tem zavzetem fizičnem in hkrati javnem prostoru v okolju pripadnosti in solidarnosti¹ marsikje ustvarilo ozračje, ki je omogočalo (nehotene) politične manifestacije, razvoj potencialnih skupnosti in naprednih idej. Z izumljanjem novih oblik kulturne produkcije so takšna zbiranja podtalno omogočala distribucijske spremembe v glasbeni industriji, razkrivala obstoj delno avtonomne kulture in nakazovala možnost političnih sprememb, a so s tem ravno ogrozila svoj trajnostni obstanek. Da ne bi izginila za zmeraj, so bila tako sčasoma prisiljena razviti strategijo nenehnega izginjanja in pojavljanja, kar jih je obsodilo na dolgoletno nerazumevanje javnosti (ki še kar traja); številni boji, izzivi in ovire, ki so nastali, so večino akterjev v upanju na mir prepričali v nezanimanje in depolitizacijo, zato se je klubska scena umaknila iz javnega življenja in s tem onemogočila svojo aktivno udeležbo v politični areni. Toda ne glede na to, kako prilagodljiva, ustrežljiva in krotka klubska kultura postane, zmeraj doživi zavrnitev s strani konvencionalne politike. Lahko je profitabilna, lahko služi kot središče inovacij in umetniškega ustvarjanja – zmeraj se bo našel razlog za njeno ukinitev, še posebej zato, ker oblast (ali kdorkoli v nadrejenem položaju) zlahka doseže prepovedi in ukinitve, saj je povod za to lahko karkoli, vzroki pa pretežno gospodarski/zaslužkarski in na meji legalnega/dovoljenega. Karkoli pripelje te ljudi v klubska okolja – naj bo to energija, ustvarjalnost, glasba sama – se uniči po hitrem postopku, da bi se zaradi zrasle cene fizičnega prostora čim več zaslužilo, zgradilo hotel, restavracijo. Spomnimo se samo nekaj nedavnih primerov: New York v devetdesetih letih (obuditev arhaičnih Cabaret Laws,² prepoved plesanja in opustošenje klubske krajine), Berlin (gentrifikacija, boji z GEMA,³ višanje najemnin v primeru Horst Kreuzberg), Japonska (prepoved plesanja z arhaičnimi Fuzoku zakoni⁴), Anglija (Cable v Londonu, Bongo v Edinburghu) in ne nazadnje nedavno domače dogajanje okoli zaprtja/ponovnega odprtja Kluba K4.

Primer Kluba K4 je za naše območje še posebej zanimiv, saj kot fizični prostor nenehnih vzponov in padcev pomena klubske kulture – kar je večinoma posledica shizofrenega valovanja degenerirane študentske subkulture (pod močnim vplivom konvencionalnih političnih silnic, predvsem posameznih strankarskih interesov) – v letu 2013 bolj kot kdajkoli prej razkriva trohneče strukture študentskega politikantstva. Sliši se kot vse preveč razširjena zgodba mladinskih klubov in diskotek pri nas. In vendar, Klub K4 nikoli ni bil zgolj ena povprečna diskoteka ali mladinski klub, temveč integralni del razvoja urbane kulture v Ljubljani, Sloveniji in širši regiji, ki si je v skorajda dveh desetletjih in pol obstoja skozi predano, kontinuirano delo posameznikov in ekip zgradil legendarni status. S tako dolgo zgodovino pod eno streho se ne more pohvaliti prav veliko svetovnih klubov in mest (Klub K4 je denimo starejši od Tresorja v Berlinu). V njegovem pričetku v osemdesetih je za klubskim dogajanjem stala iznajdljiva skupina ljudi, organiziranih v FV/ŠKUC, ki jo je pomanjkanje ustreznega prostora za klubske dogajanje navedlo k pobudi za prenovo prostorov na Kersnikovi. V temačni kleti so zavetje našli vsi navdušenci nad podzemnimi, alternativnimi glasbenimi izrazi, in javnost je dogajanje navdušeno pozdravila. Programske usmeritve kluba so se skozi leta sicer spreminjale, a sproščeno vzdušje in iznajdljive rešitve so zmeraj nudile predvsem tisto, česar drugje ni bilo moč najti (še kdo pomni Rotting Christ?⁵) – tudi elektronsko glasbo. Elektronska glasba se je na programu trdno zasidrala izredno zgodaj v klubski zgodovini in iz tega razloga je ta prostor zavzel ključno mesto v njenem razvoju v Sloveniji. Osnovni namen tega prostora je bilo torej skozi osvobajanje od trendovske prisile iskati, ponuditi in predstavljati glasbene tokove ter novosti, še preden bi se pojavile v mainstreamu, obenem pa svoje občinstvo temeljito izobraževati o razvoju/zgodovini glasbe. S širitvijo alternativnih koncertnih prizorišč po Ljubljani je tako razumljivo, da je Štirka dobila elektronski fokus. Toda kot že prej nakazano, Klub K4 kot klub (kot sem ga opisal v prejšnjem Mnenju) ni omogočal zgolj glasbenega izražanja, temveč je skušal združevati številne oblike urbane umetniške izraznosti. Vizualna umetnost je dobila posebno pozornost, saj so vse letake in druge promocijske materiale oblikovali nekateri od najustvarjalnejših mladih slovenskih oblikovalcev, dogodki so bili opremljeni z vrhunskimi vizualijami (domači in tuji VJ-ji), prirejale pa so se tudi umetniške razstave (Črni vran) ter modne revije (Pici Bici). Plesišče Kluba K4 tudi ni samo zgodba o glasbi in žurih ter s tem povezano identiteto. Bistvo avantgarde, ki jo je uvajala ta ljubljanska klet, je bil njen osvobajajoči potencial. V tem prostoru so se z vzpostavitvijo svoje prostorske ravni osamosvojili Roza večeri, ki so iz nedelje pridobili sobotne termine in si izborili svoj obstoj (se še kdo spomni leta 1999, ko so »mladi funkcionarji« ŠOU v Ljubljani menili, da je mladinsko gibanje Legebitra »ena tistih stvari, ki ne spadajo na ŠOU«, in so hoteli ukiniti Roza večere?). V tem prostoru so brez zavor vrteli detroitski techno, družili so se metalci in prvi raverji, študentje pa so peli na stari rock in spoznavali hip hop. Ljubljana in država sta se vmes gotovo spreminjali, obličje mesta je dobivalo različne podobe, toda nekatere osnovne vrednote in starošolska načela so se ohranjala in prenašala iz generacije v generacijo; te vrednote so klub v njegovem bistvu, duši in značaju ohranjale nespremenjen, zato mu je venomer uspelo privabljati mlade, ustvarjalne, energične ljudi. Sodelovanje pri programu (ali kateremukoli delu organizacijskega procesa) in njegovo soustvarjanje je bilo za tiste, ki so to priložnost dobili (ali si jo izborili), zmeraj čast.

Zato sem se ob koncu sezone 2011/2012 kljub finančnim škripcem, v katerih se je znašel Zavod K6/4 (katerega del je klub), izjemno veselil izzivov, ki so me čakali kot del novonastalega programskega sveta Kluba K4 za sezono 2012/2013 (skupaj s Tilnom Ločniškarjem in Črtom Trkmanom). Kajti če je bila kje priložnost doprinesti k slovenski klubski krajini, predstavljati smernice, spodbujati domačo produkcijo in spreminjati poslušalske navade ter pričakovati od občinstva, da bo pričelo še zavzeteje brskati po zgodovini in novitetah elektronske glasbe (in onkraj), potem je bil to definitivno Klub K4. Skozi predano, večmesečno delo se je izkazalo, da si boljših sodelavcev, vključno s piarovko Natašo Uzunović, ne bi mogel želeti. Kot ekipa smo se ujeli v preprosti viziji kluba, četudi je nismo nikoli pretirano definirali; na intuitivni ravni smo se namreč sporazumeli, da gre pri glasbi v osnovi za pripovedovanje zgodb, in v obliki klubskega dogajanja smo med poslušalce poskušali prenesti ideje in informacije, ki bi jim v poplavi izbire (in prisile) morda pomagale razvijati poslušalske navade in pogled na svet. Skozi več kot 80 dogodkov in s številnimi tujimi gosti smo iskali občutljivo ravnotežje med sodobnimi smernicami, obremenjujočim pritiskom nostalgikov (in kanibalnega porasta oldies goldies navlake), željo mlajših obiskovalcev po preprostem žuru in kritičnim, budnim očesom največjih poznavalcev klubske elektronike pri nas. Dostikrat se je zgodilo, da je občinstvu prišel nasproti izvajalec, ki je znal združiti vse: vstopiti v zavest vseh prisotnih in jim prikazati, orisati svet, kot ga vidi sam. In ko se je to zgodilo, smo vedeli, da je bilo naše poslanstvo (vsaj tisti večer) izpolnjeno. Seveda je bila naloga programskega sveta, da racionalno razpolaga s svojimi sredstvi, da smiselno in ustvarjalno povezuje posamezne lokalne akterje, če je treba, a obenem ohranja duh izvirnega klubskega dogajanja, z vztrajnimi in osredotočenimi smernicami. In na tej točki bi rad poudaril bistveni razloček med klubskim dogajanjem in clubbingom, ki je dejansko zelo globoka zev. To razliko je težavno opisati z besedami (veliko lažje bi šlo s samo prisotnostjo v določenem prostoru ali s slikovnim/zvočnim materialom), a bom vseeno poskusil: preprosto povedano, clubbing je namenjen konzumiranju (potrošništvu), klubsko dogajanje pa ustvarjanju (kultura) – četudi s samo prisotnostjo. Razlika med njima ni nujno glasba, ki se vrti, ali didžeji, ki jo vrtijo; klubsko dogajanje v resnici tudi ne potrebuje a priori glasbenega ozadja za svoj obstoj, medtem ko je glasba pri clubbingu predpogoj, maskirnica za precej drugačno dinamiko. Klubsko dogajanje je osnovano na ključnem pristopu k druženju, je diametralno nasprotje vsega generičnega, komercialnega ali sporazumnega, zaradi česar je vsaka njena pojavnost kakor enkratni odtis. Klubsko dogajanje ne more vznikniti iz sklepa nekega sveta zavoda, podjetja ali organizacije, temveč ga ustvarjajo ljudje z edinstvenim fokusom. Tako se včasih zgodi, da marsikdaj prisluhnemo popolnoma okej, uspešni in s strani mainstream občinstva priznani glasbi, ki pa nikoli ne more biti del klubske kulture, in obratno – med klubskim dogodkom se bo predvajala tudi glasba, ki je marsikdo sploh ne bo prepoznal kot take, ker nima zabeležene neke monetarne vrednosti. Seveda je to za marsikoga (še posebej za nekoga, ki študira ekonomijo) problematično in nerazumljivo. A nič hudega. Dokler bodo namreč obstajali posamezniki s specifičnimi vizijami, klubska kultura v svoji uporni obliki ne bo nikoli v celoti izginila. Saj se vendarle ne gradi okoli finančnih interesov, temveč okoli dobrih idej, ki jih spremlja dobro razvita estetika. Stanje duha v slovenski klubski kulturi je zaradi dolgoletnih deformacij in postopnega razkroja sicer trenutno zaskrbljujoče drugačno, a ne toliko drugačno od večinske pokrajine, ki prevladuje na Zahodu. Zato je zelo težko prepričati kogarkoli, da bi verjel v takšne ideje. To je ideja klubske kulture, o kateri se le malokdo pogovarja; ideja, ki se je na poslovnih sestankih ne omenja. In ko ji dodaš zajetno količino strahu, pomanjkanja vizije in dolgoletne odsotnosti kompetentnega vodenja, si na tirnici, ki jo je težko spremeniti.

Skozi pričevanja nekdanjih soustvarjalcev klubske scene in skozi lastno delo mi je tako iz dneva v dan postajalo bolj jasno, da zgodovina Kluba K4 vedno predstavlja zgodovino družbeno-političnega ozračja in je odraz družbenega razvoja določenega okolja, v katerem klub deluje. Kako je dihala ta klet, je bilo torej bistveno povezano s stanjem duha v stavbi na Kersnikovi, v kateri se (zaenkrat) nahaja sedež ŠOU, z razmerami v mestu Ljubljana ter ravnovesjem v državi. Izjava nekdanjega direktorja Zavoda K6/4 Miloša Krajnca⁶ z detajlnim opisom delovanja kluba, delov zavoda in zavoda samega znotraj ŠOU v Ljubljani jasno kaže odpor do drugačnosti in izdaja poteze represije v obliki šikaniranja in izsiljevanja s strani krovne organizacije z namenom, da se to drugačnost primerno »prostorsko uredi«, ukroti ali kar fizično odpravi, seveda zaradi dobičkarstva. Iz lastnega nerazumevanja so to središče ustvarjalnosti že zdavnaj označili za tvegano. Toda skozi mesece trdega dela (in tudi po zgledu nekaterih megauspešnih programcev pred nami) smo s sodelavci prišli do rezultatov, ki so presenetili še ŠOU sam. Ob koncu polletja je bil program z razširjeno ponudbo in več dogodki celo profitabilen. In zakaj ne bi bil? Kajti po naši logiki je v tem poslu, ki ga žene izključno talent, treba staviti na posameznike, ne pa misliti na finančne izkupičke večerov. Izbira najboljših posameznikov, pri čemer se zaneseš nanje znotraj določenih ekonomskih parametrov, gre v pravo smer samo, če si zelo, zelo dober pri identificiranju talenta. Resničnega talenta, takšnega, ki vztraja in raste, se razvija, ostaja zvest svoji viziji. In tega ne gre ocenjevati skozi prizmo komercialnega uspeha ali hypa ali trenda (kot je želel ustanovitelj). Tako smo s pomočjo nadarjenih ekip, kakovostnih stalnic Kluba K4, v posvetu in načrtu z njimi v prestolnico pripeljali goste, ki so predstavljali najnaprednejše smernice v sodobni elektronski glasbi: Ben UFO (bass/house eklekticizem), Rockwell (hibridna d'n'b avantgarda), Function (surovi njujorški techno), Oneohtrix Point Never (sodobno ambientalno zvočenje), Morphosis (libanonski noise/techno), Lil Silva (pomemben predstavnik grime/uk funky scene), DJ Rashad & DJ Spinn (zastavonoši nove plesne bass senzacije footwork), Concord Dawn (velikana d'n'b-ja), Emptyset (abstraktni ritmični noise), KiNK (pristna house izkušnja v živo), DJ TLR (vodja cenjene založbe Creme Organization) in ne nazadnje slovita Legowelt in DJ Sotofett (oba house mojstra); seznam se še nadaljuje ... Obenem smo gostili nekatere premierne nastope domačih izvajalcev, ki so se izkazali za več kot uspešne (analogni acid trojec Niplodok, celjski techno eksperimentalist Electrocoma, zasavski noise dvojec Ontervjabbit, ljubljanski eklektiki Your Gay Thoughts), širili program v koncertnem smislu (Nizki štart Klubskega maratona Radia Študent s petimi različnimi domačimi izvajalci, dvojec Death Rattle in New Wave Syria), uvajali žive in zastonjske radijske prenose za vse, ki se dogodkov iz takšnih ali drugačnih razlogov niso mogli udeležiti (zahvaljujoč Radiu Študent⁷), predstavljali štirinajstdnevne podcaste domačih izvajalcev, organizirali humanitarne akcije in delavnice ter celo resno razmišljali o ustanovitvi založbe. Vsej raznolikosti navkljub v letošnji sezoni Kluba K4 je bilo torej moč razpoznati jasno voljo do ustvarjanja, ki je zelo pozitivno odmevala tako na spletu kot na plesišču in ulici: obiskanost dogodkov se je večala, pohvale pa smo prejeli tudi s strani številnih medijev.⁸ Za takšno konsistentno gradnjo identitete kluba (potem ko jo je študentska organizacija že dodobra poteptala) moraš na vsebinski ravni imeti nekoga, ki dejansko pozna vso to glasbo, ki skrbi za vizualno podobo, ki skrbi za ustvarjalno tekstopisje, učinkovito PR službo in predano organizacijsko, varnostno in izvedbeno ekipo. Imeti moraš torej zdrav ekosistem. A to v Sloveniji ni dovolj.

Kot se rado zgodi, se z menjavo politične oblasti korenito spremenijo tudi razmere na kulturnem področju. Skozi agresivno volilno kampanjo, finančno podprto s strani zasebnih investitorjev, se je namreč skupina nekdanjih funkcionarjev ŠOU v Ljubljani z imenom Povezani v procesu študentskih volitev jeseni 2012 povzpela na sam vrh organizacije, ki se je v tej sezoni očitno odločila za popolni prevzem svojega lastnega zavoda. Z dodelano koalicijsko pogodbo in omogočeno menjavo članov sveta zavoda v Zavodu K6/4 ob koncu leta so tako februarja letos na mesto direktorja nastavili osebo, ki jim je bila najbolj po godu⁹ (kar v študentskih vrstah ni nikakršna novost). Kljub predani dokumentaciji in preteklim stroškovnikom ter opravljeni primopredaji s strani bivšega direktorja zavoda pa nas je s sodelavci nova ekipa soočila s pogoji dela, ki po našem mnenju niso omogočali nadaljnjega delovanja kluba v okviru zastavljene programske vizije. Hočem biti popolnoma jasen: po številnih pogovorih in neosebnem ter neprofesionalnem odnosu, ki smo ga bili deležni, smo skupinsko ugotovili, da je ideja klubske kulture, kot smo si jo predstavljali sami, svetlobna leta daleč od tiste, ki si jo je predstavljala in jo je nameravala diktirati organizacija ŠOU v Ljubljani. Zato je nastala zelo neprijetna situacija, v bistvu prekleto čudaška. Sestanki z novimi vsebinskimi/klubskimi/programskimi vodjami so postali poslovni sestanki, kjer se je pokazalo, da glasbe, ki bi jo morali promovirati, ne poznajo (in to tudi odkrito in brez sramu priznavajo). Tudi sam znam pritisniti gumb play na CD predvajalniku, toda poklicnemu didžeju nikoli ne bi solil pameti s tem, kaj naj vrti ali kaj je poslušljivo in kaj ni, kdo je njegovo občinstvo in kaj si to želi. Kar naenkrat smo imeli opravka s posamezniki, ki niso poznali klubske zgodovine, ki te glasbe niso poslušali, a so se obenem na podlagi surovih številk že po nekaj dneh čutili pristojne odločati o tem, kdo je upravičen do nastopa in kdo ne. Najbolj profitabilne ekipe naj bi dobile priložnost za sodelovanje in bi morda dobile zaostale honorarje v zglednem roku (ostali se sedaj soočajo z zaprtimi vrati, odlašanji, neodzivnostjo, izogibi plačila ipd.). Klub naj bi se vsebinsko širil, da bi bil povšeči čim več ljudem, da bi bil bolj homogen, poenostavljen. Specifičnost, kompleksnost in dvoumnost v programskem smislu v njihovem pogledu tako postanejo resnične ovire za uspeh, govora o sceni in njeni podpori na dolgi rok ni bilo, ker predstave o sceni niti niso imeli. Z očitno pomanjkljivo vizijo¹⁰ si je novo vodstvo prislužilo tako globoko nezaupanje, da je bilo ob pomanjkanju lastnih vsebin prisiljeno v impulzivno odločitev za začasno zaprtje kluba. Javnost je na njihove zmedene, kontradiktorne in neartikulirane izjave odreagirala po svoje, in sicer skozi samoniklo Gibanje za ohranitev Kluba K4 in nadalje s spletno peticijo¹¹ z jasnimi zahtevami, naslovljenimi na ŠOU, ki jih je podpisalo več kot 3000 posameznikov (denimo Aldo Ivančič, Igor Vidmar, Neven Korda, Simon Kardum, Marko Peljhan, Miha Brodarič, Janez Janša, Borja Močnik, Dragan Živadinov, Peter Mlakar, Matjaž Manček, Miha Blažič – N'toko, Rastko Močnik in Jure Longyka). Sledil je plaz medijskih razkritij, v katerih so se kot plasti čebule postopoma luščile informacije o fantomskem, neznanem dolgu zavoda¹² (kljub primopredaji), o protestu pred klubom pred zaprtjem¹³ (kljub nepojasnjenim razlogom za zaprtje), o grenkem priokusu novega programa¹⁴ (kljub odsotnosti večine prejšnjih ekip), o čudežnem odpisu dolgov s strani ŠOU¹⁵ (večletnim pozivom in zavrnitvam navkljub), in vse to je kazalo, da gre za šolski primer korporativnega prevzema, ki namerava iz nekega ustvarjalnega, neprofitnega središča ustvariti (po njihovem mnenju) profitne prostore v obliki hotela in pripadajoče restavracije (Hotel K4¹⁶), kjer se resnične namere ŠOU za prihodnja leta šele dodobra oblikujejo.

V vsakem primeru pa je največji udarec – vsaj kratkoročno – utrpela ljubljanska klubska scena. Nekatera nesoglasja, ki so že dolga leta rak rana nekaterih kolektivov, so ob tej priložnosti splavala na površje, na ogled vsem, ki so si morda želeli izvedeti kaj več o njihovih neizgovorjenih sporih, skritih zgodovinah in razočaranjih. Med predstavniki kolektivov je nastal virtualni razkol, ki je v določenih delih osvetlil globoko nerazumevanje o delovanju majhnih, neodvisnih glasbenih scen, še posebej v odnosu do ustaljenih, komercialnih silnic. Kot je značilno za klubsko kulturo, se tudi tokrat ni uspela vzpostaviti širša koalicija z osnovnimi političnimi zahtevami, temveč se je, kar po modelu klubovanja po ljubljansko (kot je v enem od prejšnjih Mnenj nakazal Borja Močnik), razvila ločitev na kolektive, ki so dobili priložnost za sodelovanje z novim vodstvom kluba, kolektive, ki te sreče niso imeli, in kolektive, ki si s takšnim vodstvom enostavno ne želijo sodelovati. Sam občutim nadaljevanje delovanja v takšnem okolju kot dušljivo; kjer se uporniški ritmi klubske elektronike morajo konzumirati v nadzorovanem in financiranem okolju, kjer ni načel, za katere bi se sploh lahko borili. In v tem postane v končni fazi Klub K4 pomemben le kot eden od krajev za žuranje. Delovanje v takšnem okolju vidim kot užitkarski zapor ene generacije, ki je premlada, da bi lahko sodelovala pri osvoboditvi in zavzetju teh fizičnih prostorov za namen zvočne preobrazbe (ko so potekali), pa tudi užitkarsko palačo generacije, ki je preutrujena od nenehnih bojev v preteklosti in je zato avtonomijo ter uporništvo prikladno zamenjala za clubbing. Klubska kultura, odrezana od DIY-kolektivizma in drobcev anarhističnih impulzov, tako postaja varna za javno konzumiranje. In ujeta v ta prostor lahko predstavlja zgolj vsoto narcisoidnih generacij, ki so brez načrtov za odrešitev od svojih potrošniških potreb. V primerjavi s punk uporništvom, ki je ponosno razkazovalo simbole antikapitalistične subkulture, klubska kultura v Ljubljani (vsaj v primeru večine preostalih ekip, ki v Klubu K4 ne bodo delovale) polzi v nove nočne prostore, v gverilski obstoj, ki bo za določen čas moralo zopet osvoboditi neka območja (od lastnikov, od časa, od odsotnosti domišljije), da bi se potem znova razgradilo in sestavilo drugje, še preden bi jo uspele konvencionalne politične silnice znova poteptati. Takšno izginotje kakovostnega klubskega dogajanja v Klubu K4 pa še nikakor ne pomeni, da bo z njim izginila tudi klubska kultura. S pojavom na mestih, kjer se jo najmanj pričakuje, klubska kultura ne samo da ne naznanja izginotja politike, temveč naznanja njen povratek – ali njen končni nastop.

Kajti kar se je morda pričelo kot skromen, a odločen NE v nekem klubu v Ljubljani, se je izkazalo za izhodišče širše družbene razprave o pomenu degenerirane slovenske študentske subkulture in o odsotnosti resničnega študentskega organiziranja, predvsem pa je odraz robatega, netaktnega in špekulativnega postopanja ŠOU v Ljubljani in njenega pozabljenega poslanstva, ki iz inkarnacije v inkarnacijo spreminja kulturno krajino, ki naj bi jo ščitila in ohranjala. Kmalu po zaprtju kluba (in njegovem ponovnem odprtju) je namreč sledil odstop predsednice uprave Fundacije Študentski tolar Sanje Leban Trojar,¹⁷ v medijih je novopečeni direktor ŠOU manj kot dva meseca po nastopu funkcije že naznanjal novice o špekulativnih investicijah ŠOU v višini 800.000 evrov, ki so namenjene profitni dejavnosti, študentski parlament je že objavljal neosnovane sklepe o vsebinski (!) združitvi ŠOU medijev, pri katerih niti nima pristojnosti in ki so ji ostro nasprotovali tako na Radiu Študent kot na časopisu Tribuna; sledila je tudi osmrtnica Kiberpipi v Sobotni prilogi, ki so jo iz Kavarne Metropol preselili v prostore nekdanje mednarodne pisarne in kjer dejavnosti po besedah Mateja Kovačiča v Sobotni prilogi ne bo več mogla opravljati:

»Kiberpipa namreč letos zapira svoja vrata. Novo vodstvo Študentske organizacije temu seveda uradno reče selitev v nove in svetlejše prostore (in zamolči, da so ti povsem neprimerni za Kiberpipino dosedanjo dejavnost). Žal pri tem ne gre za enkratni dogodek. Kiberpipa je namreč že nekaj let deležna podobnih oviranj. Zato ne preseneča odziv njene ekipe, ki ima tega počasi dovolj. Leta ignorance in aktivnega nagajanja pač napravijo svoje.
Kiberpipina ekipa prostovoljcev se bo verjetno skušala osamosvojiti. Treba bo poiskati nove prostore, osnovna finančna sredstva ter minimalno opremo za izvajanje predavanj. Marsikdo ne pričakuje niti si ne želi podpore države ali paradržavnih organizacij – dovolj bo, da ekipo Kiberpipe pustijo pri miru, da nadaljuje svoje delo.
V starih prostorih namerava Študentska organizacija odpreti novo restavracijo. Zraven nje se bo gradila garažna hiša. Tipično slovensko dojemanje razvoja.«¹⁸

Se sliši znano? Vse torej kaže, da zloglasni primer Zavoda K6/4 in Kluba K4 prebuja speče osamosvojitvene silnice in prikazuje dejanja organizacije ŠOU v Ljubljani, ki že vsaj zadnjih deset let na precej nerazumen način po mehanizmu ene same živčne celice sistematično odstranjuje vse ustvarjalne enote, s katerimi se lahko sploh ponaša in na katere je lahko ponosna tudi v evropskem prostoru. Zaradi krčenja denarnih sredstev v agonalnih krčih preiskuje še zadnje možnosti za izčrpavanje: ima nekaj idej, kaj bi veljalo storiti, vendar se ji ne sanja, kako bi to storila. S svojim ravnanjem uničuje specifične, družbeno koristne skupnosti, ki so se razvijale pod občutljivimi družbenimi pogoji, obenem pa razkriva podtalno infrastrukturo, ki jo poskuša skriti že leta, zaradi česar se število njenih nasprotnikov zgolj povečuje. A da bi dosegli svobodo, ki si jo ustanove kova K6/4 zaslužijo, se bo treba še precej boriti. Če ne, pa – saj poznate tisti Niemöllerjev tekst, kajne? 

1 http://www.trouwamsterdam.nl/en/program/2013/05/trouw-op-zondag-for-dimitri/708/

2 http://www.nytimes.com/2003/11/20/nyregion/cabaret-law-decades-old-faces-repeal.html

3 http://www.residentadvisor.net/feature.aspx?1757

4 http://www.japantimes.co.jp/culture/2011/11/24/music/late-night-dancing-should-not-be-a-crime-in-japan/#.UYeSKT6wRR0

5 http://www.facebook.com/photo.php?pid=1006646&l=b48da14b6c&id=126700024052347

6 http://danesjenovdan.si/k4/files/izjava.doc

7 http://www.radiostudent.si/glasba/prenosi

8 http://www.rtvslo.si/kultura/glasba/nove-sil-nic-e/302976

9 http://www.delo.si/novice/ljubljana/nisem-cirkusov-dojencek-ki-bo-k4-skomercializiral.html

10 http://danesjenovdan.si/k4/files/vizija.pdf

11 http://danesjenovdan.si/k4/

12 http://www.dnevnik.si/ljubljana/klub-naj-bi-prinasal-izgubo

13 http://www.delo.si/novice/ljubljana/ljubljansko-ogledalo-zapiranje-ventilov-v-k4.html

14 http://www.delo.si/novice/ljubljana/program-k4-z-grenkim-priokusom.html

15 http://www.delo.si/novice/ljubljana/dolg-zavoda-k6-4-se-je-po-hitrem-postopku-skrcil-za-73-000-evrov.html

16 http://studentska-iskra.org/aktualno/prostorska-selitev-sou-hotel-k4-in-studentska-menza-ki-to-ni/

17 http://studentska-iskra.org/novice/novice-sou/odstopna-izjava-predsednice-uprave-fundacije-studentski-tolar-sanje-leban-trojar/

18 Matej Kovačič, »In Memoriam: Kiberpipa (2000–2013), Garažna hiša namesto valilnice inovacij«, Sobotna priloga, Delo, 4. maj 2013, str. 2.