Iz garaže ... na terase!

Ne spomnim se, da bi kdajkoli tako zavlačeval z oddajo recenzije albuma kakor tokrat. Uredniku, ki je tudi moj prijatelj, sem podaljševal novinarsko agonijo zamujanja iz bolj ali manj tehtnih razlogov … A sem vsakič zamolčal, da je eden od razlogov ta, da sem vneto prebiral članke drugih kolegov in kolegic o skupini Barely Modern, še preden sem album v celoti preposlušal. In nazadnje je tako, da bom svojo oceno (po)dal med zadnjimi. A naj ne izzvenim pretenciozno samozadosten. Ko sem prej omenjal tekste drugih, naj povem še, da spada večina teh avtorjev med tiste, ki jih rad berem in se z njihovim glasbenim okusom in kritikami ne le strinjam, ampak tudi navdušujem. Če na koncu tega uvoda celotno stvar strnem, ne da bi izpadel lažno skromen v primerjavi z novinarskimi kolegicami in kolegi: predvsem in na prvem mestu sem imel rešpekt do skupine Barely Modern in njenega prvenca We Cruise Like Tom Does! Ne zgodi se prav pogosto, da bi album neke domače skupine vsi, in to iz tako različnih novinarskih koncev, strumno razglasili za rock album leta. Morda celo za rock album desetletja!

Garažni rock, katerega obzorja nam je sredi devetdesetih let odstiral Radio Študent, ima resnično dolgo tradicijo v Sloveniji, pa četudi gre za relativno mlad glasbeni žanr, ki se je uveljavil pri nas. Res Nullius, Dicky B. Hardy, Hic Et Nunc, Rhythm Thieves, Crazed Farmers so zagotovo perjanice našega garažnega zvoka. Toda, toda! Barely Modern je … z drugega planeta! Ko slišite I See Evil, Television – meni najljubšo skladbo in po mojem mnenju ultimativni hit jesensko-zimske sezone – vas popolnoma prevzame lahkotnost, s katero fantje iz Barely Modern nadgradijo tisto zimzeleno »ny dolls« garažiranje z diskretnim angleškim šarmom.

Že ob prvem poslušanju albuma se mi je izrisala primerjava z otoškimi The Libertines. Nekaj je res podobnega. Pete Doherty in Carl Barat sta se kalila kot ulična glasbenika. Barely Modern pa je, po Klubskem maratonu, modro preložil izid svojega prvenca in je najprej lovil kilometrino igranja. Lovil! Lov je band pripeljal do Londona. Ta podatek iz biografije Barely Modern se mi zdi, roko na srce, najmočnejši! Fantje so šli v velemestno prizorišče, kjer je že tradicionalno in zgodovinsko najmanj dvajset, če ne celo več žanrsko podobnih skupin na glasbeno sezono. So what! Ko se sprehodite po scenosledu »komaj modernih« skladb za vso družino, kot so Lion's Throat, You Look At Me, I Look At You, Mr. Man, Feline Blues …, vam postane popolnoma jasno, da lahko ne glede na veliko število londonskih domačinov iz garaže le malokateri novinec parira našim fantom. Trenutno največji britanski rock up, skupina Palma Violets, ki jo mediji rahlo na silo medijski »pumpajo«, ne seže Barely Modern niti do kolen. Spevna, širokega ritmičnega spektra, uigrana in nabrito artikulirana zasedba Barely Modern že na svojem začetku zavzame odločno rockovsko držo. Četudi je čutiti, na trenutke tudi slišati, od kod prihaja navdih za njeno glasbo, bi bilo nadvse površno in prehitro skupino Barely Modern uvrščati med novodobno trendovsko rock srenjo. Gre za tisti mladostni naval dokaj podobnih glasbenih skupin iz anglosaškega govornega območja, ki v svojem glasbenem zasledovanju niso šle dlje od The Strokes in Arctic Monkeys.

Za razliko od teh pa uspeva Barely Modern, naključno ali ne, svoj »dirty sound« dobesedno potopiti v vrtinec neminljivega garažnega sozvočja. Ta se sliši kot ponavljanje boljše kitarske preteklosti, v kateri je bila formula glasbenega uspeha recipročna energetskemu naboju glasbenikov in tisti primarni sli po nenehnem igranju, preigravanju svojih skladb. Zato se mi zdi, da je, ko fantje rečejo, da imajo v svoji zakladnici že tolikšno število skladb, da so na nekatere celo pozabili ali jih na odru ne igrajo več, to bolj odsev njihove nakopičene ustvarjalnosti in nikakor ne nekakšna aplikacija hiperproduktivnosti ali megalomanstva. V glasbi kot tudi nasploh v življenju ni polovičarstva. Šteje le popolna, 100 % predanost lastnem početju. In Barely Modern in album We Cruise Like Tom Does je lep dokaz za to. Morda se bo komu zazdelo kot arhetipsko načelo, pa vendar ostaja najiskrenejše in najbolj prvinsko.

Ko boste poslušali album, imejte slednje na umu in se pustite zapeljati pesmarici Barely Modern, v kateri boste najprej začutili, s kakšnim užitkom se fantje lotevajo inštrumentov. Kljub vsej resnosti, ki jo vlagajo v svoje početje, ne pozabljajo, da sta v glasbi, še daleč pred vso sporočilnostjo in emocijo, na prvem mestu igrivost in zabava. Ob vsej lahkotnosti in enostavnosti njihovega zvoka daje slednje najgloblji pečat tej glasbi. Glasbi, ki na trenutke zazveni tri akordno nostalgično, s patino pravega rock 'n' rolla, a vselej dovolj drzno, hudomušno in pobalinsko. Pobalinsko na način, da recimo fantje igrajo v nekem klubu in jih rutinirano iz separeja za rock legende posluša in opazuje Judah Bauer iz Jon Spencer Blues Explosion. V nekem trenutku … v delčku skladbe … mu Miha Kononenko »proda« finto na basu. Mislim, da slednja situacijska prispodoba dosti pove o skupini in njenem prvencu. Fantastično!