Izkušeni hardcore

Če te vrstice začnemo z mehko statistiko, potem bi lahko omenili, da je No Limits eden zelo redkih domačih bendov, nastalih v devetdesetih letih, ki brca še danes. Še bolj mu gre statistika v prid z dejstvom, da je nastal v letu osamosvojitve naše države. In to leto je bilo za underground glasbo eno težjih obdobij za ustvarjanje, težko se je prišlo do posnetkov, takšnih ali drugačnih. Zaradi tega nikakor ni presenetljivo dejstvo, da je zasedba No Limits do svoje prve prave plošče prišla šele pred natanko desetimi leti oziroma dvanajst let po ustanovitvi. Vsemu temu navkljub gre za vztrajno zasedbo, ki je bila v devetdesetih kar pomemben člen domače hardcore/metal scene. In gre za eno tistih zasedb, ki je svoje prve posnetke izdajala še na avdio kasetah, ki so potovale po raznih podzemnih distribucijah po Evropi in morda celo širše.

Bend je nadaljeval tam, kjer se je zaključila klasična hard core izraznost, v katero se je vse očitneje vtirala metal estetika. Torej žagajoča kitarska distorzija. Ta križanec je konec osemdesetih dobil oznako crossover in je postajal vse bolj popularen tudi na Slovenskem. Ne ravno subkultura, vsekakor pa scena z močnimi vezmi med akterji od Primorske do Prekmurja. Glavna značilnost te glasbe je bil seveda upor proti vsemu, kar je prišlo naproti, četudi še ni bilo recesije in je bilo življenje v naši deželi za marsikoga znosnejše, kot je danes. V tem oziru je danes glasba No Limits še toliko aktualnejša, kot je bila, denimo, leta 1995. Kvartet je namreč zelo oster tudi na novi plošči, ki se imenuje preprosto Hardcore. Tako preprostega naslova še ni bilo zaslediti med naslovi albumov. In to je naslov, ki pove veliko o izraznosti plošče.

Čeprav gre za tako rekoč veterane domače glasbene scene, ki so si oder delili z marsikatero kultno underground zasedbo, tudi s kultnimi Ratos De Porao iz Brazilije, je novi material še vedno navdahnjen z mladostniško energijo. Če so na prvi plošči »www.borba.non-stop.com« zbrali material prve desetletke, se na novi plošči nahajajo ideje, nabrane v drugi dekadi. Povsem logična poteza za bend, ki plošče izdaja na vsakih deset let. In primerjava med prvo in drugo dejansko ne pokaže kakšne bistvene razlike v izraznosti. Nenazadnje gre za profilirano zasedbo, ki točno ve, kaj bo preigravala, dokler jo bo pač volja, zato odkrivanje kakih novih nastavkov znotraj hardcore/thrash metal žanra tu ne gre iskati. Je pa vsekakor na plošči moč slišati kar nekaj zanimivih skladb. Od striktno s hitrostjo prepojenih skladb preko kompleksnih do malce bolj zafrkantskih, mestoma celo tekstno naivnih (Fušaš), ki v sebi vseeno nosijo pristni duh neobremenjenega ustvarjanja ter izražanja, kar odsevajo tudi z energijo prepojeni in prepričljivi nastopi No Limits.

Pri vsem tem fantje niti danes ne skrivajo tistih, ki so najočitneje vplivali na njihovo izražanje. To so predvsem zasedbe iz obeh Amerik. Iz Južne so zagotovo na prvem mestu Ratos de Porao, ki se jim priklonijo s priredbo njihove skladbe, takoj za njimi pride na vrsto Sepultura, iz Severne pa zasedba D.R.I..

Zagotovo pa so fantje Enco, Matjaž, Boštjan in Dexter naredili konkreten korak naprej v produkciji zvoka. Ta zvok – zanimivo – v uho še kako prikliče devetdeseta leta. Predvsem gre izpostaviti značilni zvok metalizirane hardcore kitare, ki ga danes na domačih odrih le redko ujamemo. Toda plošča ne kliče zgolj po starih dobrih časih in prav nič ne zaostaja za ponudbo domače produkcije v polju metala in hardcora.