Izvedba je šla onkraj idejne angažiranosti

Tretji dogodek koncertnega niza Re_humanizacija je prinesel razcep med glasbo najdenih predmetov in glasbo zavoljo same sebe, ustvarjeno najprej za muziciranje. Nalašč sem uporabil besedno zvezo »najdeni predmeti« – šlo je za kovance po en cent. Žvenketanje, drgnjenje ob trdo podlago in padanje na razne površine je samozavestno zastavilo začetek tega multimedijskega projekta. Irena Z. Tomažin in Primož Sukič sta z malhama drobnega denarja ustvarjala kovinske zvoke in jih tempirala v urejeno mrežo poudarkov, ki jo je z metanjem centov pod mikrofon Tomažinove nadzoroval Sukič. Z obdelavo zvoka kotalečih se kovancev sta pobudo nadgradila Maja Osojnik in Miha Gantar, odgovorna za elektronsko reprodukcijo in manipulacijo gradiva. Ključnega pomena je bilo tudi raztresanje novcev dobesedno po občinstvu, saj je njihovo nadaljnje padanje s stolov zaznamovalo precejšen del nastopa.

Glasbeniki so si podajali kritiko svoje kritike. Konec nastopa je bil preuranjen, spremljal ga je nagovor občinstva in vabilo, naj se razgovori o slišanem, četudi je vel močan občutek, da je v uresničitvi Lebarjeve zamisli manjkal zaključni del. Zavoljo do takrat redko posejanih distanciranj od preproste družbene kritike bi izvedba zadnjega odseka utegnila razočarati. Namesto tega Lebar in sodelavci stojijo na točki, ki omogoča treznejši pogled na kritičnost njihove glasbe.

Avtor idejne zasnove je skladatelj Tilen Lebar. Predstava se je držala na površju zaradi konceptualne nejasnosti, ki jo je v veliki meri prinašal zvok. Ob poslušanju abstraktnega žvenketa sam namreč neutegoma vlečem vzporednice: sem slišal štropot prodnih kamnov, trenje mlinskega kamna ali na videz neopredeljivo zvočnost? Monetarna nastrojenost projekta je bila sprva le ohlapna, dokler se niso v gibljivih slikah Mine Fine pričele pojavljati tiskarne bankovcev. Ponavljajoče se poteze avtomatizirane proizvodnje so se ujele s pulzirajočo, globokotonsko kopreno zvoka, ki jo je stkala Maja Osojnik in ki je vodila v brezpogojno kritiko monetarnih sredstev.

Ponazarjanje mračne mogočnosti plačilnega sredstva se je v naslednjem odseku, kjer je prednjačila pobuda Irene Z. Tomažin, stopnjevalo v devalvacijo človekovega glasu kot pridušenega krika, zadušene besedne artikulacije, nedopustnega in nedopuščenega joka. In v vse to sem se kot poslušalec z veseljem vživel, se prepuščal strastnim in tehnično izurjenim izvajalcem. Na živce mi je šla le opredelitev denarja kot odtujene sile, ki duši, zasužnjuje in peha v črnogledost kot pozunanjeno zlo. 

V razponu zvokov sem raje slišal razprostrto paleto človekove domiselnosti – zvoke, ki so bili metalizirani ali plastificirani, zvoke, ki zadenejo prepono, ne bobničev, visokotonsko srkanje, umirjajoče se globoko predenje glasu Tomažinove, kjer so se ji pridružili flažoleti Primoža Sukiča na akustični kitari. Do Sukičevih vložkov se je družbena angažiranost vseskozi večala. Zvenela je preživeto, kot da bi se hoteli s pomočjo (mojstrsko) zatrtega glasu Tomažinove, prispevkov Gantarja, Osojnikove in Fine soočiti s pokrajino frustracij in obsedenosti z žvenketom, po drugi strani pa žvenket ni služil ekspresionistični upodobitvi človekove čutnosti, prej distanciranemu pogledu na abstraktnost zgodovine (različni glasbeni vzorci padanja kovancev). Vendar pa je utelešena in pulzirajoča zvočnost Osojnikove (včasih je zadela bolj poslušalčevo telo kot sluh) poslušalce naslavljala neposredneje in tako tvorila prepad med »denarjem« in »nami«. Po mojem mnenju takšna pokrajina ni zadosten razlog za kritično ost, ki smo ji bili priče; in ost je bila še kako prisotna, ne le v animacijah Mine Fine. 

Sukičeva občasna kitarska igra je omilila prepričljivo potlačenost glasu in močne, glasne zvoke dvojca Osojnik–Gantar. Kitarist je igral dušene, staccato tone in flažolete. Ujel se je z Majo Osojnik, ki je v nekem hipu ustvarila zvok, na las podoben kitarski distorziji – zveneča in pogosto globokotonska elektronika Osojnikove se je torej spojila z intimnostjo kitarskega tona, za katerega sem hip zatem spoznal, da pravzaprav ni distorziran. Kritika in od nje odtujeni asketski predah Sukičevih tonov sta se torej spojila v ambivalentno zmes. Glasbeniki so si podajali kritiko svoje kritike. Konec nastopa je bil preuranjen, spremljal ga je nagovor občinstva in vabilo, naj se razgovori o slišanem, četudi je vel močan občutek, da je v uresničitvi Lebarjeve zamisli manjkal zaključni del. Zavoljo do takrat redko posejanih distanciranj od preproste družbene kritike bi izvedba zadnjega odseka utegnila razočarati. Namesto tega Lebar in sodelavci stojijo na točki, ki omogoča treznejši pogled na kritičnost njihove glasbe.