Izvrstno nadaljevanje po odmevnem prvencu

Vse glasnejše govorice o novem albumu sint-pop dvojca New Wave Syria so se, potem ko smo na njegovih koncertih lahko slišali vse več novih skladb, začele pojavljati že pred kakšnim letom. A Urša Golob in Rok Pezdirc očitno ustvarjata v svojem tempu ter ne prehitevata in ne zaključujeta stvari, dokler z njimi nista povsem zadovoljna. Ker sta se z odmevnim prvencem Hello, Yes prikupila tako kritikom kot publiki, je svoj časovni davek tokrat nedvomno terjala tudi želja (in pritisk), da z novo ploščo upravičita status enega najbolj priljubljenih bendov na domači alter klubski sceni, ki sta si ga prislužila v zadnjih štirih letih.

Ja, drugi album, sploh po uspešnem prvencu, je za glasbenike vselej zahtevna preizkušnja. In Hello, Yes je nedvomno eden tistih albumov, katerih uspeh je težko ponoviti. Najprej je bil po glasovanju Radia Študent izbran za najboljši domači album leta 2009, potem ko je skladbe z njega dve leti pozneje za svoj film Izlet izbral Nejc Gazvoda, pa je New Wave Syria na Festivalu slovenskega filma prejel še Vesno za najboljšo filmsko glasbo. No, tista prava vrednost albuma se bolj kot v laskavih nagradah kaže v njegovi priljubljenosti na domači alternativni sceni, ki je najprej botrovala številnim koncertom dvojca doma, pred tremi leti pa še nastopu na festivalu Exit. Verjetno ne bi pretiravali z mnenjem, da sta Urša in Rok s prvencem in z vsem, kar je sledilo, dosegla največ, kar bend na domači alter klubski sceni lahko doseže.

Kje po tako odmevnem albumu torej sploh začeti? Sodeč po pravkar objavljenem albumu Summer, dvojec svoje strategije ni bistveno spreminjal. Kar je povsem logično, saj so nekatere nove skladbe začele nastajati kmalu po izidu prvenca, hkrati pa podobo njune glasbe pač močno zaznamujejo že sintetizatorji in ritem mašine, ki še naprej ostajajo jedro dvojca New Wave Syria. Ker sta v rokovanju z opremo skozi izkušnjo snemanja plošče Hello, Yes in pozneje z obsežnim koncertiranjem tako Urša kot Rok postala suverenejša, pa je bilo med ustvarjanjem novega materiala bržkone treba sprejeti tudi kakšen kompromis več. Uršo namreč menda bolj vleče v linijo dark wava, medtem ko se Rok navdušuje nad bolj elektronskimi glasbenimi izpeljankami, toda po novih skladbah sodeč njuna »žanrska razhajanja« bodisi niso velika ali pa jih znata preprosto obrniti v svojo korist. Če se že morda znajdeta v slepi ulici, skladbo preprosto vržeta v koš in začneta delati na novi. In tudi to je ena njunih prednosti v primerjavi s prenekaterim sorodnim ustvarjalcem, ki skladbe brusi in popravlja do faze, v kateri se lahko tista izvirna ideja že povsem izgubi. Nasprotno skladbe Roka in Urše, zato ker jih ne forsirata, ohranijo naravno lahkotnost.

Toda to še zdaleč ne pomeni, da ostanejo nedodelane. V primerjavi s prvencem se največji napredek albuma Summer pokaže prav v nadgrajeni dodelanosti oziroma pisanju skladb. V tem sta postala tako dobra, da si že ob drugem poslušanju zraven začneš nehote mrmrati refrene, kar pomeni, da skladbe zelo hitro ostanejo v ušesu, hkrati pa njihova všečnost raste z vsakim vnovičnim poslušanjem. Čeprav se je v zadnjem času pojavilo veliko sorodnih bendov, je dvojcu z novo ploščo tudi uspelo presenetljivo dobro ohraniti lastno prepoznavnost. To še vedno zaznamujejo Uršin (z efekti manipuliran) vokal, očarljive sintetične melodične linije in razgibani elektronski ritmi. Sintetizirani zvok je v primerjavi s prvencem postal bolj zgoščen in dinamičen, melodične linije in vzorci še bolj izpiljeni in oprijemljivi, skozi prizmo ritma pa je največje (pozitivno) presenečenje ritmično repetitivna, plesna skladba Shut My Eyes, ki je le še potrditev več, da se je izraz po novem od pogosto precej post rockovske senzibilnosti s prvenca s ploščo Summer nagnil še bolj v (pop) elektronske smernice. Sama forma skladb se ni bistveno spremenila in ostaja razmeroma kratka, toda prav omenjena skladba Shut My Eyes v najlepši luči pokaže, da zna dvojec tudi v vsega štirih minutah ujeti epski moment. Vendar tu ne gre za kakšno pompozno epskost, pač pa predvsem za izvrstno odmerjeno dvigovanje razpoloženja, ki na eni strani še vedno stavi na (trendovsko) melanholičnost, na drugi strani pa mu nista tuji niti igrivost niti priložnostna energična razpištoljenost.

No, kljub stilski nadgradnji je največji adut novega albuma dodelanost skladb. In ker jih večina v sebi nosi močen pop potencial, bi bilo glasbo dvojca New Wave Syria lepo (večkrat) slišati tudi, denimo, na frekvencah nacionalnega radia. Morda bi bila za dvojec, ki je na domači alternativni sceni po priljubljenosti praktično dosegel skrajni domet, to lahko tista naslednja stopnička. Če bi imeli ljudje več posluha za zanimive vsebine, bi moral glasba, kot jo na svoji novi plošči ustvarita Urša in Rok, tako in tako oblikovati okus poslušalcev tudi tistih najbolj množičnih medijev.  

@http://www.youtube.com/watch?v=3pDXdqQgSjI@