Ni trend, je pa zagotovo v trendu

Urša Golob in Rok Pezdirc pred leti zagotovo nista mogla prejudicirati ali projicirati imena svoje skupine, New Wave Syria, v današnjo kruto realnost, ki jo živi najbolj krvavo vojno žarišče na svetu. Pravzaprav ni v tej skovanki in še posebej ne v njunem glasbenem delu nič pretirano političnega ali blazno angažiranega. Seveda če odmislimo, da je politika ples in ples politika. Četudi se Urša in Rok poetsko dotikata in pojeta o vsakdanu, ki ni tuj marsikateremu njunemu sodobniku ali vrstniku, ne glede na okolje njegovega bivanja, New Wave Syria tudi na svojem drugem albumu Summer univerzalnost svojega glasbenega sporočila podaja skozi lasten glasbeni izraz. Če je zasedba komu s svojim prvencem Hello, Yes iz leta 2009 na trenutke delovala nekonvencionalno in eksperimentalno, se je prav eksperiment sobivanja elektronske estetike in rockovske pripovedi izkazal za trdoživo žanrsko vejo, ki je edina zmožna pomiriti duhove glasbenih tradicionalistov, in sicer tako na strani kitar kot na strani elektronsko pogojenih glasbil. A to ni bila ne naloga ne cilj dueta, ki se nikoli ni obremenjeval s konceptualizmom znotraj svoje glasbe. Zanju je pomembnejše to, da se njun trud in perfekcija produkcije ter izvedbe skladb sliši, kot sta si sama zamislila. Brez kompromisov do tistih, katerih ušesa niso navajena na tovrstno plesno ritmiko. In New Wave Syria je prav to – skupina, ki je v letošnje poletje zakorakala s plesno razgibanim Poletjem (Summer), a vselej v mejah svojega prepoznavno ostrega in mogočnega synth-pop-rock zvoka. Ni trend, je pa zagotovo v trendu.

Že na začetku bi rad razjasnil vajino pojmovanje Poletja – Summer. Album takšnega naslova se mi ne zdi nedolžen. Upam si trditi, da četudi se morda sliši kot obrabljena fraza, vsaka omemba nekakšnih časovnih okvirov ali mejnikov, kot velja v tem primeru za vajin album, nujno prikliče željo ali žejo po spremembah. Zdi pa se mi, da se je bolj kot vsebina vajinega glasbenega sporočila in vajine glasbene podobe spremenila okolica, ki si lahko pridržuje pravico, da je resnični glasbeni odjemalec. Se motim?

Z naslovom Summer sva želela opisati album, katerega glasba je mladostna, brezskrbna, igriva, »poletna«. Seveda je v naslovu tudi prisotna neka želja po spremembah, kot ugotavljaš. Eno je, da sva želela nadgraditi zvok, ki sva ga naredila na Hello, Yes albumu, po drugi strani pa sva si želela spremembe, ki jo je prinesel izid albuma: po dolgotrajnem snemanju sledi prijetnejši del ustvarjanja glasbe – nastopi, druženje, potovanja ...

Na kakšen način ali kako sta se »premaknila« iz, kot pravita, ustvarjalne blokade po prvem albumu Hello, Yes? Slednji se je kljub pomembni vlogi znotraj novodobnih domačih glasbenih žanrov slišal kot uvertura v avtorsko glasbeno izraznost, ki jo je moč v popolnosti slišati na albumu Summer. Vaju je bilo pravzaprav strah tega večnega sindroma ali prekletstva drugega albuma?

Drugi album je nastajal postopoma in skozi leta koncertiranja je zorela tudi najina glasbena izraznost. Res je, da sva glasbo ustvarjala v razmeroma počasnem tempu in da je bilo včasih težko ohraniti fokus in misel na končni izdelek, ključno pa je to, da se nisva ustavila, ampak sva delala naprej. Ker je šlo za drugi album, je bilo čutiti tudi pritisk, zlasti zato, ker je bil prvi odlično sprejet. Ne samo da so od izida prvenca minila štiri leta, spremenila se je tudi okolica in najini poslušalci. Pritisk je bil tako tudi s tega vidika velik, saj se sprašuješ, ali bo tvoj izdelek dosegel pričakovanja poslušalcev.

Ob analizi vajinega prvenca Hello, Yes pred štirimi leti sem zapisal, da se »ne zmenita za ustaljene elektronske normative in izlizane glasbene klišeje«. V kolikšni meri sta se pri nastanku novega albuma ujela v zanko, da po štirih letih kljub slišanemu napredku v ustvarjanju skladb, rekel jim bom »za vso družino«, črpata iz samosvojega žanra, žanra, ki se še vedno sliši kot stičišče »rokovske izraznosti in elektronske estetike«? V kolikšni meri vaju je to obremenjevalo pri albumu Summer?

Glede na to, da so skladbe z albuma Summer nastajale v celotnem obdobju po izidu Hello, Yes, se čuti kontinuiteta. Menila sva, da imava na to temo še dovolj idej, tako da je album Summer nadaljevanje prejšnjega. Če rečeva, da sva črpala iz »najinega žanra«, gre tu predvsem za način pristopanja h glasbi in k ustvarjanju skladb. Vedno izhajava iz žive interakcije z napravami, sintesajzerji, ritem mašinami; zdi se nama, da to tudi najbolj definira najino glasbo, najin »žanr« – rokenrol pristop na sintesajzerjih in ritem mašinah. Poleg tega je najin okus za glasbo vedno predstavljal skupek več žanrov – od postrocka do hip hopa, elektronike ... Vedno sva odprta za različne glasbene zvrsti, ki na koncu vplivajo tudi na najin glasbeni izraz.

Ali sta potemtakem sploh naletela na kakšno oviro ali težavo pri delu na novem albumu?

Še največ težav sva imela na primer pri nastajanju določenih skladb. Včasih preprosto ne znaš nadaljevati ali pa si ujet v neke ponavljajoče se vzorce ustvarjanja glasbe. Pomanjkanje glasbene izobrazbe se pri nama včasih izkaže kot pomanjkljivost v tem smislu, da ne znaš nadaljevati ali ne veš, kaj sledi, včasih pa postane to prednost, ko se ne obremenjuješ z (ne)kompleksnostjo skladb in narediš nekaj res osnovno preprostega in dobrega. Tega niti ne dojemava kot težavo – je del najinega ustvarjalnega procesa, skozi katerega se razvija tudi najina glasba.

Album Summer se s svojo lirično noto dotika predvsem vsakdana, ki ga zrcali melanholija novega časa. Toda zdi se mi, da prav ta melanholija v času tektonskih družbenih sprememb postaja splošno sprejemljiva norma ali formula, ki na dolgi rok »ne ubija«, je pa odličen katalizator za razmislek o nekaterih novih stanjih, tako družbe kot tudi posameznika. Se motim?

O tovrstnih zadevah v glasbi (zavestno) niti ne razmišljava. Sicer verjameva, da je rezultat vsakega dela (tudi najinega) bodisi zavestno ali podzavestno tudi odraz zunanje okolice. Tako je najina glasba rezultat občutij, različnih dogodkov in vtisov iz najinega življenja ter drugih dejavnikov, ki nato skupaj slikajo svet, kot ga v določenem trenutku dojemava.

Koliko melanholije je bilo prisotne v vajinem glasbenem delu – soundtracku za film Izlet režiserja Nejca Gazvode? Zdi se mi, da pravzaprav ta film, kot tudi vajina aviza, na najboljši način opisuje stanje brezmejne svobode in hkrati silo neprijetne utesnjenosti posameznika, ki je primoran, da se za vsak resnični kos svobode ali svoboščin vedno znova in znova bori.

Večina glasbe za film Izlet je bila posneta že pred nastankom samega filma, na albumu Hello, Yes. Nejc je imel zgodbo že spisano in precej izdelano idejo, kaj želi od glasbe za film, ko je pristopil k nama. Njegov film in najina glasba se presenetljivo ujemata, kljub temu da smo ustvarjali vsak zase, ločeno. Skupaj smo se našli ustvarjalci, ki smo vsak na svoj umetniški način udejanjali koncept brezmejne svobode, ki je zgolj navidezna. To najbolje prikaže sam film, najina glasba pa je to sporočilo samo še podkrepila.

Se skupina New Wave Syria počuti kot del uporniške množice, ki ji je cilj premišljevati in živeti boljši jutri? Ali je sploh – z vajine pozicije, pozicije generacije, ki se ji je včasih reklo, da na njej svet stoji – kaj želje, hotenja in možnosti za boljši jutri?

Kot skupina niti ne. Nikoli nisva želela biti (politično) angažirana kot skupina; meniva, da je glasba lahko tudi samo glasba. To pa ne pomeni, da sama ne razmišljava o teh rečeh. Seveda kot del generacije, ki se sedaj osamosvaja, razmišljava tudi o boljšem jutri.

Ob analizi zadnjega albuma Summer sem naletel na večkratno ponavljajočo se ugotovitev, da so se prilike za tovrstno urbano ali sodobno godbo bistveno spremenile. V kolikšni meri vidva kot izvajalca čutita to spremembo? Če jo sploh čutita, seveda.

Z najine perspektive je nekoliko težje ocenjevati te spremembe. Najbrž je publika pri naju dveh dobila potrdilo, da sodobna glasba ni nujno domena tujine in tujih izvajalcev in da se tudi pri nas na tem področju razvijajo stvari, kar zadnje čase dokazuje razcvet žive elektronske glasbe. Hkrati so organizatorji začutili (upam), da je pri nas na tem področju velik manko, in so začeli ponujati tudi dogodke s tovrstnimi vsebinami. Ker sva sama del tega dogajanja, težko objektivno ocenjujeva premike, ki se dogajajo na tem področju, si pa vsekakor želiva, da bi bilo prilik za tovrstne dogodke in poslušalcev, ki so dojemljivi zanje, čim več.

Ali mislita, da je ta sprememba povezana bolj z menjavo ali z odraščanjem ene celotne generacije, ki se je z osmišljanjem glasbenih kultov premaknila z mrtve točke dolgoletnega starševskega idealiziranja Rolling Stonesov in Beatlesov? Ali pa menita, da se je trend obujanja post punka iz osemdesetih končno in dokončno »zasidral« tudi v splošno zavest naše današnje poslušalske mladine?

Nedvomno smo v zadnjih nekaj letih prišli tudi na glasbenem področju na razpotje nekih drugih časov. To so začutile tudi nove generacije, ki iščejo svoj, drugačen način izražanja, s katerim se želijo oddaljiti od starih idealov. Vse nove generacije je vedno zaznamovala določena mera radovednosti, vendar imajo trenutne generacije veliko prednost – imajo dostop do tehnologije, ki jim omogoča neomejene možnosti dostopanja, raziskovanja, povezovanja itd. To se nama zdi bistveni dejavnik, ki je vplival na ta premik k širšemu dojemanju glasbe.

Ali ima Slovenija dovolj mladinskih klubov, da bi se glasba z enega konca države predstavila še na drugem, da bi koncertno pokrili vso deželo na sončni strani Alp?

Misliva, da ja. Predvsem je razvejana mreža mladinskih centrov, ki delujejo tudi kot klubi; teh je v Sloveniji res veliko, vsak malo večji kraj ima vsaj en tak klub. Mislim, da je mreža klubov dobro razporejena, morda je težava v tem, da je populacija poslušalcev skoncentrirana predvsem v Ljubljani, veliko jih tukaj tudi študira, tako da je neizogibno, da so tudi koncerti zgoščeni v Ljubljani. Seveda obstajajo izjeme, nekateri klubi izven Ljubljane imajo glede na lokacijo presenetljivo dober obisk (Pri rdeči ostrigi, MIKK ...).

Ali se vama zdi, da še vedno živimo na sončni strani Alp? Ali pa se je senca prevesila v večji del slehernega dneva, ki ga živimo v tem času?

Včasih je težko biti optimističen ob vsesplošni apatiji. Misliva, da moraš to zavestno preklopiti oziroma izklopiti ta pesimistični input. Kar se naju tiče, sva sedaj v takem obdobju, ko bi težko rekla, da sva nezadovoljna, dogajajo se nama tako dobre kot slabe stvar. Iz položaja, v katerem sva/smo, poskušava iztržiti največ. Zdi se nama bistveno, da ohranjava pozitiven pogled na dogajanje in se v življenju posvečava stvarem, ki naju veselijo.