John Cage

Glasba Johna Cagea

John Cage je globoko vplival na mojo glasbo. Ker nenehno iznajdeva nove pristope h glasbi, resnične narave njegove glasbe ni mogoče zapopasti tako, da bi preprosto pogledali, kaj je v njej. Njegove glasbene iznajdbe so ne glede na patent anonimno registrirane v svetu. John Cage želi oploditi pusto »polje glasbe«. Z glasbo se sooča kakor kmet s pohlevno dušo. Mar niso ravno človeške roke in noge ustrezne za kultiviranje »polja glasbe«? Od tega podedovanega »polja glasbe« poskušamo dobiti obilnejšo žetev, ne da bi prevrednotili njeno prst. Če govorimo splošno, lahko to polje dojemamo kot naše tradicionalne glasbene inštrumente. Nobena resnična izvirnost ne bo zrasla, če ne bomo kultivirali zvoka. Stroga glasbena pravila se množijo, toda vprašanje zvoka ostaja v senci.

John Cage govori o »notranjosti zvoka«, o »inside the sounds«. To morda zveni kot tema za pogovor s psihologom, vendar nam Cage zgolj namiguje, naj v tisto, kar sprejemamo kot glasbeni zvok, razširimo vse vrste vibracij. Nagnjeni smo k temu, da glasbo dojemamo znotraj meja zamegljenih, površnih konvencij komponirane glasbe. Sredi vsega tega pozabljamo na naivno in temeljno dejanje človeškega bitja, na poslušanje. Glasbo je treba poslušati, ne razlagati. John Cage poskuša ponovno potrditi pomembnost tega izvirnega dejanja. Iz tega razloga njegovih z elektroniko ojačanih zvokov ni mogoče analizirati. Njegove zvoke je treba poslušati – za to gre pri glasbi Johna Cagea. Za to gre pri vsaki glasbi.

Pristna umetnost se vedno upira klasifikaciji. Puhla in šibka dela se vedno vrednotijo s konvencionalnimi merili; takšna dela ne preživijo. Globok vtis, ki ga ustvari neka umetnost, ni posledica umetnikove individualne narave. Tega seveda ne moremo v celoti izločiti, toda naš vsakokratni navdih ob soočanju z umetnostjo je posledica tega, da sprejmemo tiho razodetje onstran umetnikove individualne narave. To tiho razodetje je živo, ker se upira klasifikaciji. Ima različne značilnosti in se spreminja glede na to, kdo ga sprejme.
 

Tiho razodetje Johna Cagea

Ob neki priložnosti je skladatelj Pierre Schaeffer narisal pomenljiv diagram, ki je jasno pokazal idejo izza musique concrète, glasbe, katere začetnik je bil.

abstraktno –> konkretno
konkretno –> abstraktno

Konvencionalna glasba je izražala konkretne podobe s pomočjo abstraktnih glasbenih zvokov. Nasprotno je poskušala musique concrète izraziti abstraktne podobe s pomočjo vsakodnevnih konkretnih zvokov. Glasbeni zvoki so bili vedno glasbeni po tradicionalnih definicijah. Schaefferjeva zamisel o objet sonore (zvočni predmet) je predstavljala zadnjo fazo v razvoju te tradicije. Kot taka ne rabi pojasnitve.

Kar je Schaeffer naredil, je bilo to, da je povzdignil šum na isto raven kot glasbene zvoke, vse v skladu s klasično estetiko. In spet, glasba ni zares oživela. Glasba resda preživi, toda preprosto širjenje medija ne bo preprečilo istih starih zgodovinskih ponavljanj.

Glasba ne bo nikoli postala nova samo zaradi novih zvokov ali širjenja medija. Na isti način je dialektično razumevanje le metodična uporaba idej. Toda sila, ki umetnost naredi živo, je vedno onstran osebne zavesti. Kakor je sodobna estetika vedno bolj razvita, tako umetnost vedno bolj trpi.

Mislim, da Johna Cagea, ko je v notranjost klavirja postavljal oreške, vijake, radirke in lasnice, niso spodbujali isti cilji kot Schaefferja. Cage je resda raziskoval precejšnje število medijev za nove zvoke, toda to ni bila bistvena ideja. Če bi šlo le za to, glasba ne bi pridobila ničesar razen svobode izražanja, in dosegla bi še bolj nesrečno stopnjo.

Za Johna Cagea je glasba to, da naredi te stvari žive, v smislu odnosov, gibanja, dinamike – stvari, ki jim pravimo glasba in so znotraj okvira glasbe, a pravzaprav niso živeči zvok. Zato ima Cageva »svoboda« v primerjavi s Schaefferjevo svobodo priokus grenkobe. Povezavo med zvokom in drugim zvokom lahko primerjamo s tisto med moškim in žensko, ki se odvija na toliko različnih načinov. Vrh vsega gre za življenjski dogodek, onstran estetike, brez zaključka.

Ker je življenje neimenljivo, se upira klasifikaciji. Je negotovo. Enako velja za glasbo Johna Cagea, ki, kot neizrečena prerokba, ljudem dovoli, da se nanjo odzovejo na različne načine.
 

Svet je poln čudežev

Gozd je bil od najinega hotela pri ognjeniku Kilauea oddaljen trideset minut vožnje po avtocesti. Bil je nedotaknjen, varen pred dotikom človeških rok, poln divjih ptic.

Vreme v gorah se je hitro spremenilo. Ko sva prispela na cilj, je deževalo. Velikanski obris havajskega sonca je jasno sijal skozi hlapeče meglice in ledeni dež ob ustju ognjenika. Živo rdeče sonce je bilo videti kot naslikano na sivem zidu. Nato ga je postopoma zakrila oblakasta polst.

Glasbeni festival v Honoluluju se je končal in z Johnom sva pred vrnitvijo domov obiskala otoke. V gozdu, polnem divjih ptic, sva skozi gosto praprot in grmovje komaj našla pot. Pod kupolo temnih dreves so se cvetoče orhideje zdele kot z drugega sveta. Predstavljal sem si, da razumem jezik ptic. Vedno spreminjajoče se stvari … pesmi ptic, ki se nikoli ne ponovijo … živo škrlatne orhideje … dež … veter.

In tedaj …

Ko sem vstopil v tisti gozd, sem začutil, da stvari, ki me obkrožajo, niso del objektivnega sveta. Začutil sem, da sem že del teh stvari. Spreminjal sem se. Če bi se naslonil na gnilo drevo, bi začutil, kako moja koža postaja rjava, posuta z resicami. Če bi se dotaknil listja, bi postal zelen.

Ob vseh spremembah v svetu se svet nikoli ne spremeni. Težko je verjeti neomejeni manifestaciji moči, ki nam daje življenje. Človeško bitje si prizadeva ločiti od drugih in živeti sam. Mora biti tako?

V japonščini imamo izraz ikeru, pogovorno različico besede iku. Ima dva pomena. Prvi je »dati cvetlice v vazo, da bi oživile«. Drugi je »zakopati truplo«. Mar ni v tej besedi nekaj, na čemer temelji svet? Mar ni ta združitev življenja in smrti mera sveta? Za Jezusa, ki so ga usmrtili na Golgoti, je bila njegova smrt človeška izkušnja. Zato je prišlo do vstajenja. Ali je bil to čudež? Če da, potem je svet poln čudežev.

Bašo je napisal:

Ko pogledaš naokrog,
ni ničesar,
kar ni cvetlica.

To prepoznavo okrepi Bašov prodorni pogled na svet »niča«, kar je svet, ki ga opisuje kot ikaši in ikeru, življenje in smrt. Ko pogledaš naokrog, ta svet ni objektivni svet. Svet je namreč tam, kjer se subjekt in objekt stapljata. Tam človek zares živi. S tem ko cvetlice položimo v vazo (ikeru), vidimo v teh cvetlicah in v tej vazi svet. Žal se je tudi to dejanje formaliziralo in začelo težiti k reprezentativnosti. A vendar je v tem najti temeljni vir duha. Tudi to bi lahko imenovali čudež.

Ko sva hodila skozi gozd, so se drevesa in rože nenehno spreminjali. John Cage je bil dobro poučen o rastlinah in visoko razvitih glivah. Našla sva gobo koščeno bele barve, ki je bila videti kot kamen in je rastla ob starem deblu. Cage mi je rekel: »To je verjetno staro toliko kot ti.« Goba se je zdela kot slika tišine. Kar nekaj časa sva strmela vanjo. Zakaj ga zanimajo stvari, kot so gobe?

Cage je rekel, da gre iskat gobe, kadar le ima čas. Rekel je, da je težko razlikovati strupene vrste. Moral bi jih pojesti, da bi izvedel. Vrh tega postanejo nekatere, ki surove niso nevarne, strupene, če jih skuhamo, in obratno. Rekel je, da je to zelo skrivnostno. »Od kod je strup prišel in kam, misliš, da je odšel?«

Ko sva obiskala dr. Hisamacuja v Kansaiju, je Cage rekel temu imenitnemu zenovskemu učenjaku: »Ukvarjal sem se s problemom notacije glasbe, a zdaj dvomim v zapisovanje svoje glasbe na papir.« Dr. Hisamacu mu je odvrnil: »Ali se vam ne zdi, da se oči razlikujejo od ušes? Lahko slišimo z očmi in vidimo z ušesi.« Potem je pristavil, da je spoj obeh bolj naraven. Mar ne pozabljamo celo, kako videti z očmi?

Globoko v gozdu pri močvirju je Cage našel redko gobo. Rekel je, da jo namerava odnesti v muzej pri ognjeniškem kraterju, ker se ne spomni, ali v muzeju vedo zanjo. Vrnila sva se z avtom in jo pustila tam. Pustil je papirček z njenim rastlinoslovskim imenom. Podpisal ga je z »John Cage«. Pustil je tudi nadrobna navodila o njeni hrambi. Dežurni uslužbenec je bil videti zaprepaden in vidno razdražen. To je bila dejansko že tretja goba, ki jo je Cage tisti dan prinesel v muzej. Rekel je, da so na otokih gobe zelo redke.

Svet je poln čudežev.
 

Ko je bil aprila v rubriki Obzorja objavljen prevod eseja Srečna nova ušesa Johna Caga, smo v uredništvu revije že dolgo načrtovali tudi skrbno nadaljevanje Cagovega besedila z esejem japonskega skladatelja Toruja Takemicuja (1930–1996) z zgovornim naslovom – John Cage. Zato v nekaj spremnih besedah izpostavljamo predvsem intimno in globoko vez med dvema umetnikoma in njunimi razmišljanji.

John Cage še zdaleč ne bi bil prvi skladatelj, ki bi ga z ozirom na slušno izkušnjo hiteli povezovati s Takemicujem, a sta se njuni neortodoksni – če si sposodimo besede avtorja zgornjega eseja: taki, ki se upirata klasifikaciji – umetniški videnji večkrat srečali. O tem govorita že njuni biografiji. Cage, Američan, otrok Zahoda, med drugim celo (»neuspešni«) učenec Arnolda Schönberga, branika idejne linije glasbe poznega 19. stoletja, je nekatere ključne ustvarjalne spodbude in življenjske nauke našel ravno na Vzhodu, zlasti skozi študij in prakticiranje zen budizma, v kompozicijskem smislu pa z naslanjanjem na staro kitajsko knjigo Ji Čing. Na drugi strani je bil Toru Takemicu bržkone tisti japonski skladatelj in nasploh glasbeni predstavnik geografskega in duhovnega Vzhoda, ki se je s svojo edinstveno subtilno zvočno poetiko, podprto z neizpodbitnim kompozicijskim znanjem kot prvi zapisal v zgodovinski tok iz Zahoda izvirajoče glasbene umetnosti. O iskrenem prijateljstvu teh dveh mož seveda največ povesta prav prevedeni besedili.

Odločitev za prevod besedil ni sledila le njunim sorodnim tematskim poudarkom, ampak celo bolj načinu, kako oba avtorja razprostreta vsebino. Oba od teoretsko določenih razmišljanj previdno prestopita k močno pomenljivim pripovedim, ki s poetsko občutljivo govorico razkrivajo hkrati izhodišče in cilj glasbe in njenega poslušanja. (P. T.)

Prevedla Tita Cvetković
Prevod uredila Mario Batelić in Primož Trdan (po angleškem prevodu, objavljenem v knjigi Toruja Takemicuja Confronting Silence, Fallen Leaf Press, 1995)
Copyright © 2011, Asaka Takemitsu