15.04.2019

Koncert slovenskih samospevov

Koncert slovenskih samospevov ob 100. obletnici ustanovitve Konservatorija pri ljubljanski Glasbeni matici.

Tomaž Gržeta

Neža Vasle in Tadej Podobnik na koncertu Slovenskih glasbenih dnevov.
Foto: © Festival Ljubljana

Leta 1872 ustanovljena Glasbena matica v Ljubljani je bila v svoji dolgi zgodovini, sploh pa v prvih desetletjih svojega obstoja, osrednja slovenska glasbena inštitucija, ki je skrbela ne le za slovensko glasbeno ustvarjalnost in poustvarjalnost, temveč tudi za glasbeno založništvo, zbiranje folklorne dediščine in glasbeno izobraževanje. Leta 1882 je ustanovila šolo, nadaljevala pa je s pobudo, da se ustanovi sistem glasbenega šolstva, ki bi zagotovil šolanje glasbenikov od začetne do akademske ravni. Pomemben dosežek na poti tega poslanstva je bila ustanovitev Jugoslovanskega konservatorija za glasbeno in igralsko umetnost leta 1919. Iz njega se je po reorganizaciji leta 1939 rodila Glasbena akademija. In s tem se je dolgoletni trud Glasbene matice uresničil.

Vse skladbe na sporedu, ne glede na občasna nihanja v kvaliteti in komunikativnosti interpretacij, so doživele zgledne izvedbe. To je pomembno predvsem zato, ker so se na odru zvrstile mlade slovenske glasbenice in glasbeniki, ki oblikujejo sedanjost naše glasbene tradicije in bodo tradicijo slovenskega samospeva verjetno negovali tudi v prihodnje.

Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ki nadaljuje tradicije Matičinega konservatorija, letos praznuje svojo 100-letnico. Danes še vedno živa in bolj kot v preteklih desetletjih dejavna Glasbena matica Ljubljana pa še prav posebej goji vokalno glasbo, in sicer s številnimi zborovskimi sestavi in pevsko šolo. Naši ugledni glasbeni inštituciji sta združili moči in pripravili praznovanje ob veliki obletnici, ki je v obliki koncerta našlo mesto v sklopu letošnjih Glasbenih dnevov. Koncertu smo prisluhnili v četrtek, 11. aprila, v Viteški dvorani ljubljanskih Križank.

Na začetku sporeda sta se predstavili Emilia Štembal, učenka Pevske šole Glasbene matice, in Elizabeta Čebular, ki se petja uči na Glasbeni šoli Logatec. Prva je zapela Ipavčevo pesem Na poljani, naslednja pa Volaričevo Dekliško tožbo. Glasbenici sta pokazali izjemno tehnično in muzikalno zrelost, kakršne morda ne bi pričakovali od tako mladih deklet. Pri obeh sta očarali tudi zbranost in sproščenost na odru, zaradi katerih sta bili njuni izvedbi izjemno všečni in prepričljivi.

V nadaljevanju so nastopili nekoliko starejši dijaki in študenti. Na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana se petju posvečata baritonista Tilen Udovič in Lovro Kotnik. Udovič se je predstavil z Lajovčevim samospevom Iskal sem svojih mladih dnij in Gerbičevim Sklepala roke si bele. Njegov nastop je odlikoval skladno, zaokroženo oblikovan glas prijetno mehke in rahlo temne barve ter zgledno jasna izgovorjava. Kotnik je z nekoliko manj prefinjenosti v fraziranju in dinamiki, a s primerljivo tehnično dovršenostjo in izpovedno močjo interpretiral Simonitijevo Pod brajdo in Gerbičevo Kam?.

Koroški deželni konservatorij v Celovcu obiskuje sopranistka Urška Plešivčnik. Za tokratni nastop je izbrala Ipavčev samospev V spominsko knjigo, Škerjančevega Krizantema poje in Lipovškovega Meglice – glede na kakovost izvedbe nekoliko prezahteven repertoar. V njenem petju se je čutilo precej napora, zbranost je usmerila v intonacijo in oblikovanje tona, in to na račun jasne izgovorjave in muzikalnosti interpretacije. Podobno bi lahko opisali nastop sopranistke Aneje Mercedes Anžlovar, ki študira na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju. Izvedla je Uspavanko in Po prečuti noči Katarine Pustinek Rakar ter Naprej Izaka Hudnika. Tudi njeno petje je pustilo vtis izražanja z določenim fizičnim in mentalnim naporom, zaradi česar sta trpeli ekspresivnost in jasnost izvedbe. Pri obeh pevkah je lepota naravnega glasu povsem očitna, vendar se zdi, da izbrana dela niso bila primerna za njune tehnične sposobnosti, zato se jima jih ni posrečilo ustrezno izraziti.

V veliko boljši luči so se predstavili študenti ljubljanske Akademije za glasbo: tenorist Rok Ferenčak, sopranistka Neža Vasle in baritonist Jaka Mihelač. Ferenčakov izjemno svetli in gibčni glas, ki ga je tehnično že zelo izpopolnil, je očaral v temperamentnih izvedbah Ipavčevih Mak žari in Ciganka Marija ter Volaričeve Oj, rožmarin, v katerih je pokazal tudi nadpovprečno jasno izgovorjavo ter poglobljeno muzikalnost. Izjemno izrazno in skladno so zvenele Prelovčeva Dekliška pesem ter Lajovčevi Svetla noč in Cveti, sveti, rožica, ki jih je več kot zgledno zapela Neža Vasle. Jaka Mihelač je s pretresljivo dramatično in podoživeto interpretacijo Merkujevega cikla Kadar gre romar ustvaril vtis miniaturne opere, saj je izraznemu, tehnično dovršenemu petju dodal še prepričljiv odrski nastop.

Skozi celotni spored je v vlogi skladnega sogovorca in zanesljivega spremljevalca pevcev nastopil pianist Tadej Podobnik. Očaral je z izjemno lepo oblikovanim tonom, brezhibno tehniko, prefinjenim občutkom za slog posameznega skladatelja ter uigranostjo s posameznim pevcem. Vse skladbe na sporedu, ne glede na občasna nihanja v kvaliteti in komunikativnosti interpretacij, so doživele zgledne izvedbe. To je pomembno predvsem zato, ker so se na odru zvrstile mlade slovenske glasbenice in glasbeniki, ki oblikujejo sedanjost naše glasbene tradicije in bodo tradicijo slovenskega samospeva verjetno negovali tudi v prihodnje. Spored je bil zgledno sestavljen, zastopani so bili tako ustvarjalci samospeva, ki so v našo glasbeno zakladnico prispevali skozi 19. in 20. stoletje, kot tudi tisti, ki glasbeno obliko samospeva s svojimi prispevki razvijajo v našem času (Katarina Pustinek Rakar, Izak Hudnik). Poleg izvajalcev je treba izpostaviti oziroma pohvaliti še njihove mentorje, nekatere izmed najboljših slovenskih pevskih pedagogov: Tanjo Rupnik, Nino Kompare Volasko, Edito Garčević Koželj in Matjaža Robavsa, ki očitno pevsko kulturo naših študentov razvijajo na zelo visoki tehnični in umetniški ravni.