V glasbo ujeta nemirna ciganska duša

Tik ob nastopu pomladi smo se v sredo, 20. marca, zbrali v Viteški dvorani ljubljanskih Križank. Sopranistka Katja Konvalinka in pianist Nejc Lavrenčič sta se v sklopu koncertnega cikla Glasbene matice Ljubljana predstavila z lahkotnim, a nikakor lahkim sporedom. Scela sta se posvetila odmevom ciganske folklorne glasbe in edinstvenega temperamenta tega vseprisotnega ljudstva v klasični glasbi 19. in 20. stoletja, in sicer v tradiciji samospeva.

Katja Konvalinka in Nejc Lavrenčič sta s tokratnim nastopom pokazala predvsem smisel za oblikovanje vsebinsko koherentnega, povednega sporeda, v katerega sta uvrstila tako temeljna dela evropske literature kot tudi bisere slovenske glasbene ustvarjalnosti. Izbrana dela sta interpretirala večinoma suvereno, na zgledni tehnični ravni ter z nemalo umetniške politure, ki ji je le ponekod manjkalo pravega leska.

V prvem sklopu sporeda smo slišali dve večji zbirki: Ciganske pesmi, op. 55 Antonina Dvořaka ter Osem pesmi iz ciganske poezije Sama Vremšaka. Sopranistka je takoj očarala tako s svojim prijetnim, jasnim glasom in izraznimi, v detajle dodelanimi interpretacijami kot tudi s svojo prikupno pojavo. Pianistovo zbranost je v prvem delu večera motil očitni nemir, morda celo negotovost, kar je za posledico imelo nekoliko neuravnovešeno skupno izražanje obeh solistov. Zato ne Dvořakovi ne Vremšakovi samospevi niso zazveneli v vsej svoji žlahtnosti in resničnem bohemskem, ciganskem temperamentu. Kljub temu je bilo jasno zaznati, da sta glasbenika Vremšakove jedrnate, čustev in simbolike prepolne pesmi začutila bolj osebno ter izvedla veliko bolj sproščeno in izrazno usklajeno kot tiste izpod Dvořakovega peresa.

Po premoru je sledil po zahtevnosti verjetno najtehtnejši cikel samospevov tega večera, Ciganske pesmi, op. 103 Johannesa Brahmsa. Izjemno pričevalni pesmarici, ki je v enaki meri prežeta tako z značilnim Brahmsovim glasbenim jezikom kot s folklornim navdihom, sta nadela ustrezni značaj ter jo predstavila kot glavno delo in osnovno misel svojega sporeda. Kljub temu smo višek intimnega poustvarjalnega doživetja in skupnega izražanja obeh glasbenikov lahko zaznali v naslednjem delu, dveh Ciganskih pesmicah, op. 79 Roberta Schumanna. Sledila je še robustno zveneča, a z nežno melanholijo prežeta Pesem Ciganke Petra Čajkovskega, spored pa je sklenil eden najbolj priljubljenih samospevov Josipa Ipavca, Ciganka.

V nastopu Nejca Lavrenčiča po premoru bi si kljub njegovi večji zbranosti in vživetosti v glasbeno in pesniško vsebino repertoarja želeli nekoliko jasnejšo slogovno distinkcijo med deli različnih skladateljev in glasbenih tradicij ter bolj prefinjeno tehnično obravnavo glasbene tvarine. Ta bi zaživela polneje v preglednejšem fraziranju, jasnejših poudarkih, natančneje artikuliranih pasažah, predvsem pa v bolje odmerjeni (skromnejši) uporabi desnega pedala. Pianist je vseeno očaral s temperamentom ter smislom za barvno slikanje čustev, vzdušij in ostalih slikovitih neglasbenih vsebin, ki so bistvo glasbene oblike samospeva. S tem je sopranistki ponudil oporo zanesljivega spremljevalca in mestoma tudi dovolj izrazitega sogovorca. Katja Konvalinka je skozi celotni spored obdržala enako visoko raven, njeno glasbeno izražanje je bilo izjemno ekspresivno, kar izhaja iz dveh značilnosti njenega muziciranja: tehnične dovršenosti in barvne izenačenosti njenega liričnega soprana ter izjemnega igralskega talenta, podprtega z jasno izgovorjavo, s katerim celo koncertno izvedbo oplemeniti tako, kot da bi stala na opernem odru.

Katja Konvalinka in Nejc Lavrenčič sta s tokratnim nastopom pokazala predvsem smisel za oblikovanje vsebinsko koherentnega, povednega sporeda, v katerega sta uvrstila tako temeljna dela evropske literature kot tudi bisere slovenske glasbene ustvarjalnosti. Izbrana dela sta interpretirala večinoma suvereno, na zgledni tehnični ravni ter z nemalo umetniške politure, ki ji je le ponekod manjkalo pravega leska. S spoštljivo in poosebljeno obravnavo izbranega repertoarja sta izrazila osebni odnos do samospeva kot glasbene oblike, do katere očitno gojita posebno naklonjenost. Nenazadnje smo v njunem nastopu zaznali tudi veliko veselja in užitka v muziciranju.