08.03.2017
Večeri samospevov — koncertni cikel Glasbene matice
V ciklu samospevov Glasbene matice Ljubljana je v ljubljanski Operi ob pianistu Nejcu Lavrenčiču, ki se intenzivno posveča prav samospevu, nastopila sopranistka Sabina Cvilak, zapisana sicer zlasti opernemu in koncertnemu kreiranju.
Glasbena matica Ljubljana se v svojem izbranem poslanstvu posveča še zlasti spodbujanju petja – najbolj neposredne glasbene komunikacije. Programska pahljača društvene dejavnosti se razpira od zborovske mreže prek družabnega obujanja slovenske ljudske pesmi do pozornosti, namenjene umetnostni pesemski zvrsti. Skrb za slednjo se v Matici prepleta z željo po vzpostavitvi komornopevske nepretrganosti, ki naj bi se (sčasoma nemara) integrirala v slovensko glasbeno življenje, da ne zapišem v zavest. V zadnjih letih se organizator pri načrtovanju svojega koncertnega niza redno navezuje tudi na slovenski kulturni praznik.
Domnevati smemo, da osrednji namen večerov, na katerih praviloma zapojejo naši eminentni pevci, ni počastitev praznika, temveč promocija občutljivega odmikajočega se žanra. Intimistično glasbeno zvrst naj bi s priložnostno simbolno-protokolarno zaznamovanostjo, s pevsko odličnostjo in tudi s pomočjo samega prizorišča (operna dvorana) oblil soj reprezentativnega, javnega, vrhunskega (samospev je sicer tako in tako vse to – seveda na specifični pretanjeni ravni). A recepcijski vzorec, ki smo mu bili priče (pa ne samo letos), je žal razumeti kot namig, da »praznični okvir« ne vodi občinstva k bistvu žanra, kvečjemu nasprotno; po drugi strani pa sam po sebi niti ne privablja poslušalcev (obisk je bil razmeroma pičel). Samospev terja osredotočeno zanimanje, da lahko sploh seže k nam iz svoje prave narave. Ne bomo je našli v zunanji umetniško poslušalski predmetnosti skladb oziroma izvedb, temveč v svoji lastni zbrani resonanci z njimi. Z drugimi besedami, umetn(išk)a pesem se ponuja kot pot, s katere se oziramo vase. Seveda pa ji je treba odmeriti ustrezen duhovni prostor, ji omogočiti izzvenevanje in celovečerno sozvenenje, namesto da jo prekrivamo z nenehnimi oziroma prezgodnjimi aplavzi.
V ljubljanski Operi je ob pianistu Nejcu Lavrenčiču, ki se intenzivno posveča prav samospevu, nastopila sopranistka Sabina Cvilak, zapisana sicer zlasti opernemu in koncertnemu kreiranju. Pevka, v katere karieri ostaja pesem pokrajina za občasne izlete, je skupaj z umetniškim partnerjem ozaveščeno težila k enosti nadgrajujočega se večera; občinstvo pa ga je žal dojemalo kot niz nadrobljenih »arijet« in ga prekinjalo s ploskanjem po vsaki pesmi, kar je še posebno hudo okrnilo izraz in doživetje v izvedbah ciklično strnjenih sklopov (Mahler, tudi Lebič). Obuditev vsebinske vrednosti nikoli ne more biti izključno v rokah nastopajočih, temveč je odvisna tudi od kakovosti prisluha. Implicitno polje pesmi – in navsezadnje njena lepota – je soustvarjalnost. Kaže, da bo morala Glasbena matica ob tovrstnih dogodkih v Operi opustiti (pre)zaupljivo neinterventno držo in začeti vzgajati poslušalce s temeljnimi napotki glede aplavdiranja.
Nastopajoča sta se v izbiri sporeda držala priložnostno že uveljavljenega kombiniranja slovenskih stvaritev s svetovnimi. Takšna soočenja ponavadi osvežijo naš pogled na domače dosežke. Izbrane (pozno)romantične pesmi so se z digniteto in tudi svojsko prepoznavnostjo pridružile umetninam Mahlerja in Straussa (neoekspresionistično ostri kontrast pa so prinesle Lebičeve pesmi na Kosovelova besedila). Celoten programski obok so podpirale posebne odlike obeh izvajalcev in umetniška bližina med njima. Tako smo prvi vrhunec doživeli že ob Vilharju mlajšem in topli patetiki, ki jo je pevka vdihnila Nezakonski materi, katere uglasbitev s poskusom prekomponiranega vživljanja presega skladateljev siceršnji preprostejši obrazec.
Ob kanonskih slovenskih stvaritvah – še bolj kakor Pavčičevo Žanjico imam v mislih Lajovčev Mesec v izbi – se človeku seveda vsiljuje primerjava slišanega z morebitnim »idealnim« in najbrž obenem tudi idealiziranim izvajalcem (kar bi utegnil biti, denimo, Dermota). Cvilakova, znana po preudarnem ravnanju z glasom, se tudi v pretanjenih silnicah samospeva vsekakor zaveda pomembnosti gospodarne vokalne odmere, v kateri je shranjena »zaloga« za mirno, daljnosežno podprto pevsko nit (z njo je zažarela med drugim Straussova Osvobojena), prav tako pa za pristnost velike gradacije, kakršna je poveličala sklep Mahlerjevega cikla (Rückertove pesmi) in že omenjeno Lajovčevo mojstrovino. V območju sopranistkine polglasnosti pa se vendarle pojavljajo tudi manj zaželene primesi, nenačrtovani hipni izmiki iz usmerjene barvne izpovedi v bolj neposredne zvene organa. Včasih pri umetnici pogrešamo tudi »dokončno« poistovetenje z glasbeno-pesemsko vsebino. Tako se, denimo, dragocena in zahtevna sestavina sporeda ter za skladatelja Straussa atipična »psihotična« (kromatizirana) nadrobljenost Treh Ofelijinih pesmi ni povsem vtisnila v izvedbo, ampak je ostala predmet distanciranega pevskega podajanja.
Delež Nejca Lavrenčiča sem doživel na dveh ravneh. Pianist je nedvomno izredno discipliniran pregledovalec klavirskega stavka, z občutkom za oblikovni obris pesmi, z mirom in naponom notranjih (na primer Mahlerjevih) linij. Po drugi strani pa je v svoji zanesljivi zadržanosti tudi nekoliko ozkotiren, sčasoma zvočno predvidljiv, preveč enoplasten, premalo spontan, igriv, razkošen, ranljiv.
Če smo se v tem zapisu dotaknili cikla Glasbene matice, posvečenega samospevu, pa tudi recepcijskih nerodnosti, je prav, da vsaj omenimo še časovno sicer oddaljeni prvi letošnji koncert – s sopranistko Thereso Plut in pianistom Ivanom Pernickim, ki sta nastopila v Viteški dvorani Križank. Na tem večeru nismo slišali motečih aplavdirajočih vpadov, pač pa za naše razmere docela presežen, s študiozno požrtvovalnostjo pripravljen spored. Z (zgodnjim) Schönbergom, s Kogojem, z Bergom, Webernom smo se podali k historičnemu izviranju nove glasbe, od romantično-ekspresionistične lebdeče tonalitete do lirsko osebne uporabe dodekafonije (Dallapiccola). Čeprav so nastop Plutove zaznamovali nekateri nihaji, povezani najbrž z akutno »zimsko« omejeno dispozicijo, je pevka segla k lokom inteligentno uresničene zlitosti z zahtevno snovjo, z vrhuncema v Bergovih Sedmih zgodnjim pesmih in v Dallapiccolovih stratosferskih vokalizah (Štiri pesmi Antonia Machada).