Konsistentno nadaljevanje

Od zadnjega Guštijevega albuma je minilo šest let, kar je dokaj dolgo obdobje ustvarjalnega premora; če bi šteli po številu pesmi na novi plošči, sta tako v povprečju nastala dva komada na leto. Vmes se je dogajalo marsikaj, predvsem živi nastopi z odlično uigranim bendom in Polono Kasal, vokalno muzo s prejšnjega albuma GP.

Prva značilnost Guštijevega delovanja je izrazit individualizem in zdi se, da v zvezi z glasbeno vizijo, na kateri dela in jo oblikuje, zaupa izključno sebi. Že z albumom Dolce Vita je nakazal, da se želi v slovenskem prostoru (»pa i šire«) pozicionirati kot avtor glasbe in tekstov, pri čemer bodo vokalisti zgolj njegovo orodje. Korak v smeri nekakšnega lokalnega Dava Stewarta (Eurythmics) je bil dovolj poseben, da se je ob njem vzdignilo nekaj obrvi, že pri sodelovanju s Polono nekaj let kasneje pa se je osredotočil na delo z enim samim vokalistom/vokalistko. Enako je storil v tretje, ko mu je glas posodila Ema Gagro, hrvaška pevka, doma z Lošinja.

Nova plošča nosi naslov Naša stvar in cilja tako na slovensko publiko kot na poslušalstvo MTV Adrie. Slovenska interpretacija naslova nosi s seboj nekaj političnega naboja (na povsem apolitični plošči), v hrvaščini pa se besedna zveza sliši kot izraz ljubezenske intime. Avtor nekje sicer upraviči naslov s pojasnilom, da gre za posvetilo glasbenemu toku novega vala. V vsakem primeru se je z izbiro jezika odpovedal delu honorarja zaradi manjšega predvajanja na slovenskih radijskih postajah, zato je ta gesta celo drzna; med slovenskimi glasbenimi ustvarjalci se skoraj nihče več ne upa zagristi v balkansko jabolko, po drugi strani pa skorajda ne mine dan, ko pri nas ne nastopi izvajalec s tega področja. V tem smislu gre pozdraviti odprtost Založbe kaset in plošč RTV Slovenija, da je Guštijevemu projektu izkazala naklonjenost in ga tokrat vzela pod svoje okrilje, obenem pa ne vemo, kaj bi si mislili ob uvrstitvi njegovih pesmi na tuje lestvice in ne domače. Očitno je Gušti intuitivno zataknil količek v kolesje, ki melje in melje, ne da bi kritično prevprašalo svoje početje.

V sporočilnem smislu nadaljuje poetiko dosedanjih stvaritev, z nekoliko zmanjšanim erotičnim podtonom, iz katerega je znala Polona iztisniti presenetljive komunikativne presežke. Žal se ne moremo veseliti refrenov z dovolj seksapila, da bi potem, ko enkrat pridejo v uho, tam tudi ostali, in v tem se Gušti vrača k prvencu Dolce Vita. Tega hitovskega potenciala je škoda v času, ko zaradi vse obilnejše produkcije sredinskega popa dobivamo vedno manj kakovostnih hitov. Kljub temu seveda ne ostanemo povsem praznih rok, vsekakor pa praznih rok niso ostali hrvaški poslušalci, ki so pesmi lepo sprejeli, ne da bi resnično vedeli, da je projekt primarno slovenski! Res je izražene nekaj več brezizhodnosti in urbane osamljenosti (Prema tebi, Sama), a vedno v varnem zavetju menjavanja letnih časov (Septembar, Trag) in raznovrstne čutnosti (Cimet i med), ki Emi in Guštiju ne dovolijo popolnega spusta v nihilizem.

Za skrivnostno pozitiven vidik se znova izkaže večkratno poslušanje albuma, česar smo pri Guštiju že vajeni. Kot kaže, je daljši inkubacijski čas naraven zaveznik v zorenju njegovih kreativnih idej, in prav v njem črpa tako integriteto kot domišljenost, ki ju njegova glasba običajno odseva. Prvi trije singli z albuma so Igra, Sjene in Hoću, neću, verjetno pa pri tem ne bo ostalo. Ob tem je treba priznati, da drugi del albuma ne dosega prvega dela, ki je veliko prodornejši.

@http://www.youtube.com/watch?v=qzlJueHWAuc@

Inštrumentalna zasedba, ki temelji na bobnih in kitari Srečne mladine (Andrej Zavašnik in briljantni Peter Dekleva), je skozi nastope dozorela, zato je pred nami tehnično konsistenten album, v katerega je konstruktiven trud vložil tudi mednarodno preizkušeni producent Zmago Šmon, ki se v zadnjem času podpisuje pod vse več kakovostnih albumov (Melodrom, Kill Kenny). Ritem ponuja tekočo podlago brez znatnih prehodov, sinkop in improvizacije, ta je prej prepuščena kitarama, njunim nenehnim dialogom in izletom v ambientalno barvitost. Ustaviti se velja tudi ob vokalu, ki je sicer več kot korekten, a mu manjka kanček karizme in lucidnosti, morda subjektivnosti, ki bi v ustvarjalnih trenjih z avtorjem rodila več presežka. V nekem intervjuju je Gušti izpostavil, da v Sloveniji ne bi našel pevke, ki bi bila pripravljena hoditi na vaje tako redno in tako daleč kot Ema, ki se je rade volje vozila iz Zagreba (in nazaj); s to izjavo je poklonil mini zaušnico pretirano samozavestnemu in kompromisarskemu pop-rock okolju v Sloveniji.

Ker se posvetila na albumu začnejo z: »Zvest svoji muzi, upanju predan / in mit svobode vodi me do tam! / Še ostajam živ, zavit v svoje barve, / še ostajam živ, nenehno to iskanje,« moramo Guštija razumeti tudi kot pesnika, ki bo na svoji poti našel še marsikateri Platonov zaklad. Upajmo, da tokrat ne bo trajalo toliko časa in da bo kljub morebitnemu nadaljevanju sodelovanja z Emo ali drugim tujejezičnim izvajalcem posnel tudi nekaj uspešnic v slovenščini – na koncertih se Ema namreč pohvalno trudi z besedili, ki jih je nekoč pela Polona. Zadnji »tujec«, ki je izvrstno zapel pop pesem v slovenščini, je bil najverjetneje Makedonec Toše Proeski s skladbo Moja.