18.07.2022

Magično rojstvo arhilutnje

Nova plošča lutnjista Bora Zuljana Il liuto del principe v sveži luči predstavlja Carla Gesualda da Venosa, skladatelja madrigalov in virtuoza na lutnji.

Tomaž Gržeta

Gesualdo: Il liuto del principe

Bor Zuljan

Gesualdo: Il liuto del principe

Ricecar
2022

V Švici živeči slovenski glasbenik Bor Zuljan se je v zadnjem desetletju uveljavil v mednarodnem prostoru kot izjemen solist in improvizator na brenkalih – vseh tipih lutenj in kitar – ter član ansamblov za staro glasbo. Na domačem Goriškem že vrsto let kot umetniški vodja oblikuje festival stare glasbe Flores musicae, ki ga organizira Kulturni dom Nova Gorica. Študij kitare, lutnje, srednjeveške glasbe in glasbene pedagogike je dokončal v Ženevi, kjer trenutno tudi poučuje na dveh konservatorij. Posebna dragocenost sporeda je Zuljanova lastna priredba Gesualdove vokalne skladbe Belta poi che t’ assenti. Ta je v izvedbi na arhilutnji izgubila delček svoje izvirne pričevalnosti, ki se v precejšnji meri skriva v samem besedilu, a vendar je to Zuljan povsem nadoknadil z izjemno ekspresivno, podoživeto interpretacijo. Enako velja za ostale skladbe – Zuljan jim je vdihnil meseno življenjskost in hkrati eterično lepoto, podano skozi natančno tehniko, okusno oblikovan in odmerjen ton ter filigransko oblikovane fraze.

Zuljanova diskografija je z leti vse bogatejša. Izstopata njegova solistična albuma: prvi, Dowland: A Fancy, je bil obelodanjen avgusta 2020 in je posvečen opusu za lutnjo velikega angleškega ustvarjalca renesanse, drugi, Gesualdo: Il liuto del principe, pa je izšel konec maja letos in predstavlja ustvarjalnost Carla Gesualda in njegovih italijanskih sodobnikov. Oba albuma sta izšla pri ugledni belgijski založbi Ricercar, ki se že od leta 1980 posveča izdajanju posnetkov predvsem renesančne in baročne glasbe.

Prav tako je treba poudariti, da sta Zuljanova solistična albuma prejela nagrado Diapason d’or, ki jo podeljuje francoska revija za klasično glasbo Diapason ter velja za eno najprestižnejših nagrad na področju diskografije klasične glasbe. S številnimi nastopi na festivalih širom Evrope in s številnimi posnetki, med katerimi imata posebno mesto solistična albuma, se je Bor Zuljan upravičeno uvrstil med najodličnejše lutnjiste našega časa, o čemer se lahko prepriča vsak, ki bo poslušal tako prejšnjo kot tudi najnovejšo Zuljanovo zgoščenko.

Il liuto del principe/Prinčeva lutnja v sveži luči predstavlja Carla Gesualda da Venosa, italijanskega plemiča in skladatelja madrigalov ter virtuoza na lutnji: »Izjemna slava Gesualdove na videz eksperimentalne vokalne glasbe, ponovno odkrite v 20. stoletju, je celo muzikologe pripeljala do tega, da so spregledali pomen lutnje v Gesualdovem zvočnem in ustvarjalnem svetu.« Tega skladatelja danes dejansko poznamo predvsem kot enega najpomembnejših ustvarjalcev izrazito kromatične in močno ekspresivne vokalne glasbe, medtem ko se pozablja na njegov prispevek k razvoju lutnje in njej sorodnih glasbil, predvsem arhilutnje. Temu v zagovor lahko omenimo dejstvo, da večino njegovega ohranjenega opusa tvorijo vokalna dela, medtem ko je kot lutnjist slovel predvsem kot improvizator, zato so Gesualdove stvaritve izzvenele skupaj z zvenom strun v njegovih rokah.

Bor Zuljan se je odločil oživeti lutenjsko glasbo časa in okolja, v katerem je deloval Carlo Gesualdo. V pomanjkanju njegovih lastnih skladb za to glasbilo pa je Zuljan spored svojega novega albuma spletel iz del Gesualdovih sodobnikov, med katerimi so sami virtuozi in skladatelji, ki so sloveli po Evropi, kot na primer Alessandro Piccinini, Johannes Hieronymus Kapsberger in Pietro Paolo Melli. Zuljan je njihove toccate in plese (gagliarde, correnti in volte) povezal v skladen spored, katerega rdeča nit je priljubljeni kromatični slog glasbe, ki je cvetel v Italiji na prehodu iz 16. v 17. stoletje. Posebna dragocenost sporeda je Zuljanova lastna priredba Gesualdove vokalne skladbe Belta poi che t’ assenti. Ta je v izvedbi na arhilutnji izgubila delček svoje izvirne pričevalnosti, ki se v precejšnji meri skriva v samem besedilu, a vendar je to Zuljan povsem nadoknadil z izjemno ekspresivno, podoživeto interpretacijo. Enako velja za ostale skladbe – Zuljan jim je vdihnil meseno življenjskost in hkrati eterično lepoto, podano skozi natančno tehniko, okusno oblikovan in odmerjen ton ter filigransko oblikovane fraze.

Album poleg nosilca zvoka prinaša tudi knjižico, v kateri najdemo dve besedili. Zuljanov vpogled v tehnično plat ter zgodovinsko umeščenost arhilutnje – glasbila, na katerem je spored izveden – dopolnjuje izjemen muzikološki komentar Dina Fabrisa. V njemu je predstavljena za zgodovino lutnje izjemno pomembna epizoda: trenutek, ko je k razširjenosti in uveljavitvi ob koncu 16. stoletja povsem novega glasbila, arhilutnje, v veliki meri pripomogel ravno Carlo Gesualdo. Pripoved teče tudi o njegovih sodobnikih – lutnjistih in skladateljih, delom katerih lahko prisluhnemo na zgoščenki. Prav tako je zgodba umeščena v širši kontekst razvojne poti, ki so jo brenkala prehodila v času prehoda renesanse v barok, ko so se lutnji, temu najbolj priljubljenemu glasbilu v 16. stoletju, pridružili arhilutnja, teorba in chitarrone.

Album Gesualdo: Il liuto del principe torej s kombinacijo glasbe in muzikološkega komentarja ponuja enkraten, znanstveno tehten in estetsko dovršen vpogled v glasbo poznega cinquecenta in zgodnjega seicenta ravno v trenutku, ko je na oder prvič stopila arhilutnja.