26.03.2013

Memoarska obzorja II

Igor Bašin v svojih drugih Mnenjih razpravlja tokrat o pomenu kluba kot materializacije kulturnega posredništva.

Igor Bašin

Igor Bašin iz časov svojega zgodnjega rock aktivizma. (Foto: Denis Sarkić)
Foto: Denis Sarkić

Od jeseni 1988 do jeseni 1989 sem služil vojaški rok. Za 25. maja 1989 sem načrtno izprosil nekajdnevni dopust. Po Rapeman in Dinosaur Jr. v Festivalni dvorani in prvem koncertu Fugazi v mali menzi Študentskega naselja, ki sem jih zamudil pod vojaško prisilo, si kot »džomba« nisem dovolil vzeti priložnosti, da na koncertu ujamem Pixies. Njihova plošča Surfer Rosa, ki jo je v rajnki Jugoslaviji licenčno izdal organizator koncerta ŠKUC ROPOT, ni bila le alter hit na Radiu Študent, ampak se je vrtela tako na Valu 202 kot na RGL. Istega večera se je na dan mladosti uradno odprl Klub K4 v kleti na Kersnikovi 4. V sklopu te otvoritve sem v tistih treh dneh brez vojaške suknje ujel še fante iz Washington D.C., Soul Side, iz katerih so se v devetdesetih letih izkalili Girls Against Boys. Po prihodu na študij v Ljubljano je bil klub K4 eno izmed mojih zatočišč. Tam sem ujel nepozabne koncerte White Zombie, Young Gods, Die Kreuzen, sarajevskih SCH, vinkovških Majk, na katerem si je Bare treščil kozarec za viski ob čelo in preostanek koncerta odpel v krvi.

Bolj ustvarjalne korake pa sem (spet) naredil v zaklonišču, v klubu B-51 na Gerbičevi. Na FSPN-ju zbrana klapa z imenom VIZUM SVIM je namreč v sezoni 1990/91 programsko prevzela četrtke. Imeli smo dobro podlago, saj se je ta klubski dan v tednu dobro prijel z rednimi rolanji Marjana Ogrinca, ki je ravno takrat svoje večere, ki so nosili isto ime kot njegova radijska oddaja Underground International na Študentu, preselil na petkov večer. Naše izhodišče sta bila ortodoksni punk in hard core, od katerega so se kmalu zgodili odkloni h grungu, srboritemu noise rocku, garažnemu punk rocku, jazz odtrgancijam Johna Zorna in Foetusa, vrhunec pa je bila domislica »Balkan žur«. 

VIZUM SVIM ni bil dosti drugačen od, na primer, FV 112/15, HC kolektiva in podobnih timov, ki se jim danes reče »crew-ji«, se pravi od kolektivov didžejev, aktivistov, striparjev, grafitarjev, oblikovalcev, mc-jev, performerjev, glasbenikov, kuharjev, organizatorjev.

Prvi Balkan žur se je zgodil še v SFRJ, na predvečer 25. maja, drugi pa na dan republike, 29. novembra 1991, že v samostojni Sloveniji. Ob jugo rocku je bila posebnost obeh večerov gurmanski dekor. Na prvem je vsak obiskovalec/ka namesto vstopnice dobil/a šilce rakije, v klubu pa je čakal pir s kruhom, kajmakom in čebulo. Odziv je bil neverjeten. Na drugem smo ponudbo začinili z Vikijevim pasuljem, nekateri srečneži pa so se dokopali do Aidinega bureka. Ker se je na Balkanu razplamtela vojna, smo se iz protesta proti njej in spoštovanja do žrtev odrekli nadaljnjemu organiziranju tovrstnih (komercialno mamljivih) žurov. Električni orgazam, Partibrejkers, Disciplina kičme, EKV, Majke, Azra, Idoli, Sexa, Paraf, Buldožer, Film, Pankrti, KUD Idijoti so ostali železni didžejevski repertoar vseh štirih dni v tednu (torka, srede, četrtka in petka), ko je bil klub uradno odprt od večernih do jutranjih ur; tam se je med drugim kalila usoda poznih začetkov koncertov. Balkan žure je prevzel klub K4, s študentarijo pa so se hitro razpasli po celi deželi in njihova vročica še kar traja, seveda daleč od izvirnega poslanstva, ki je temeljilo na ideji o internacionalni rockovski skupnosti. 

VIZUM SVIM ni bil dosti drugačen od, na primer, FV 112/15, HC kolektiva in podobnih timov, ki se jim danes reče »crew-ji«, se pravi od kolektivov didžejev, aktivistov, striparjev, grafitarjev, oblikovalcev, mc-jev, performerjev, glasbenikov, kuharjev, organizatorjev. V takšnih številčno zajetnejših tolpah se rado zalomi na človeškem nivoju, ko različni partikularni interesi in ideološki vzgibi ne najdejo konsenza. Tako se je naša druščina razšla. Nekateri smo ostali dejavni kuratorji programa B-51, ki je bil skozi devetdeseta leta eden od osrednjih (podzemnih) rockovskih klubov v Ljubljani in Sloveniji. Kot luknja je bil primerljiv z njujorškim CBGB’s, za svoj čas tudi po pomenu (naj se sliši še tako hvalisavo!). Danes bi se njegova zgodba lahko brala prav tako romantično, s ščepcem nostalgije, kot roman Stories We Could Tell o zgodnjih dneh punka v Londonu leta 1976, v katerem je Tony Parsons vzel za leitmotiv legendarnih sto punkovskih dni londonskega 100 Club.

Vrhunec svojega urbanega slovesa je B-51, ki ga je v mladinskem romanu Distorzija v drobtinicah orisal Dušan Dim, doživel maja 1995 s 24 ur rock’n’rolla. Zvrstili so se različni didžeji, nastopili so Bambi Molesters, Dicky B. Hardy, Hic Et Nunc in drugi, Radio Študent se je oglašal s prizorišča in ponoči neposredno prenašal program. V tem hepeningu, ki je neprekinjeno trajal pol dlje, kot je najavljalo ime dogodka, se skriva počelo za prvi Zgaga rock festival, o katerem kaj več prihodnjič. Šlo je za odprto underground rockovsko mrežo. Naša četrtkova ekipa se je skozi čas pomladila. Z novo krvjo so prišle nove ideje in ob prirejanju koncertov, literarnih večerov, video projekcij, razstav in še česa so padli tudi tematski glasbeni večeri, na primer o založbi Amphetamine Reptile in Crypt Records. Jubilejno 100. edicijo svoje oddaje Garbage Rock na Radiu Študent sem priredil v bunkerju na Gerbi. Dicky B. Hardy, Rhythm Thieves in Loši dečki so igrali, Zdenko Franjić je bral poezijo, v galerijskem prostoru sem postavil »garbage instalacijo«, celo noč vrtel muziko iz oddaje, sponzor večera pa je bila kozmetika Ilirija.

Drugi neprecenljivi rockovski prostor v devetdesetih letih je bil MKNŽ, ki je s svojeglavo koncertno ponudbo polnil vrzel koncertnega pomanjkanja tujih aktualnih alter rockovskih imen. Mladinci DIY (naredi sam) etike so v Ilirski Bistrici postavili na noge klub z rednim koncertnim programom. Na koncerte v to mestece na Primorskem so se vile kače polnih avtov z različnih koncev Slovenije, bližnje Hrvaške pa tudi Italije. Ob rockovskih in punkovskih bendih iz nekdanje Jugoslavije so bili redni gostje tuji bendi, na primer iz založb Amphetamine Reptile, Crypt, Skin Graft. 

Profiliranost kluba in njegovega programa je (lahko) leglo nečesa novega, sploh ko nastopi nova mlada generacija, ki se ne odzove zgolj kot potrošnik, ampak kot aktivni obiskovalec.

Danes si je težko predstavljati, a pred dvajsetimi leti smo bili resnično lačni klubskih koncertov, in ker klubov le ni bilo toliko in posledično tudi koncertov ne, je bil vsak koncert dogodek. Naveličanost z rednim tedenskim potovanjem v München, Gradec, Dunaj, Aviano, Milano, da o rednih nočnih skokih po Sloveniji ne govorimo, je nekatere napeljala na to, da s(m)o si sami pripeljali omiljeno skupino v rodni kraj in postali zaradi takšnega entuziazma koncertni promotorji. Nekateri vztrajajo še danes, večina (nas) je sestopila s tega divjega vlaka. 

Podobno kot velja, da naj bi bil vsak glasbeni kritik v prvi vrsti »fan«, je tudi marsikateri organizator najprej »fan«. Vloga takšnih ljudi je neprecenljiva ne glede na njihove hibe, saj gredo z glavo skozi zid, ne ozirajo se na finančne in organizacijske tegobe, ki privrejo s takšnim hobijem na dan, premikajo meje v lokalnem okolju. Na tem mestu se kot dober primer obnese karizma vzponov in padcev Tonyja Wilsona, brez katerega Manchester morda ne bi imel takšnega mesta v zgodovini popularne glasbe, kot ga ima. Wilson ni bil samo televizijski in radijski voditelj, bil je tudi organizator koncertov, založnik in lastnik kluba, ki je junija 1976 pripeljal v Manchester Sex Pistols in sprožil novi val v mestu. Leta 1978 je štartal z založbo Factory, ki je v Anglijo in svet katapultirala A Certain Ratio, Durutti Column, Joy Division, New Order, Happy Mondays, s klubom Haçienda pa je postavil platformo za kontinuirani razvoj same scene. 

Profiliranost kluba in njegovega programa je (lahko) leglo nečesa novega, sploh ko nastopi nova mlada generacija, ki se ne odzove zgolj kot potrošnik, ampak kot aktivni obiskovalec. Konec leta 1966 se je v Londonu odprl klub UFO. Njegova posebnost je bila kombinacija koncertov in glasbe s svetlobnimi efekti, predvajanjem avantgardnih filmov, eksperimentalnimi projekcijami. Trip redno zbrane druščine, na čelu s Pink Floyd, se je preobrazil v divji skupinski ples. Nastopila je era psihedelije. V kratkem času je klub postal premajhen za vse, ki so ga hoteli obiskati, kar pa ga ni rešilo pred bankrotom. Pod njegovo težo je v manj kot letu dni zaprl svoja vrata. Bil je kratkega daha, vendar zelo pomemben zidak v zgodovini rokenrola. 

Vsaka generacija ima svoj prostor. Daljšo tradicijo ko ima, bolj mora skrbeti za redni dotok podmladka. Lep primer je omenjeni MKNŽ, ki je v zadnjih letih doživel nov razcvet. Vendar se mora bolj kot z muziko in z organiziranjem dogodkov aktivist danes ukvarjati s papirologijo in številnimi zakonskimi kvakami. Pod njihovo tlako so številni mladinski klubi zaprli vrata, na srečo so se odprli novi ali pa na novo, kot na primer ormoški Unterhund. Naša posebnost vendarle je, da vrsta klubov po Sloveniji goji dolgo tradicijo kontinuiranega delovanja. 

Nekoč so bili politični funkcionarji, danes imamo menedžerje. V samoupravnem socializmu se je ideologijo zatrlo z njenim besednjakom in sredstvi, danes pa je nemogoče priti še do dialoga z lakomnimi in arogantnimi (ob)lastniki.

Ob sumljivem zaprtju K4 zaradi tako imenovane sanacije je treba podčrtati, da do takšnega posega lastnikov in upravitelja prostorov ni prišlo prvič. Pravzaprav mu je takšna usoda zapisana že v počelo. Pred natančno tridesetimi leti, ko je bil Disko Študent/FV v Rožni dolini zaprt, mladinski center v Zgornji Šiški pa začasna postojanka FV-ja, je bila zavzeta, zasedena oziroma zaskvotirana klet Kersnikove 4, ki je bila v začetku osemdesetih dodeljena Centru interesnih dejavnosti mladih (CIDM) kot nekakšen alternativni antipod Cankarjevemu domu. Bíl se je kulturni boj za prostore. Aktualni primer opozarja, da se kulturni boj za prostor nadaljuje oziroma da si je treba prostor vedno znova izboriti in priboriti. Gre za nikoli končano borbo. Zato je v kriznih trenutkih tako pomembno, da stopi v prvo vrsto nova generacija ustvarjalcev in klubskih kuratorjev, ki s svojim delom ne le ohranja, pač pa tudi bogati in nadgrajuje kolektivni spomin tega kluba. Če ne bo tako tudi tokrat, se bo pač spremenil v to, kar se bo. 

Nekoč so bili politični funkcionarji, danes imamo menedžerje. V samoupravnem socializmu se je ideologijo zatrlo z njenim besednjakom in sredstvi, danes pa je nemogoče priti še do dialoga z lakomnimi in arogantnimi (ob)lastniki. Toliko se govori in piše o kreativnih industrijah, nadaljuje pa se dekonstrukcija, pravzaprav destrukcija.