Moč glasbenega uvida Nikolausa Harnoncourta

Petega decembra prejšnjega leta se je z javnim oznanilom na svoje občinstvo obrnil znameniti avstrijski dirigent Nikolaus Harnoncourt in sporočil, da mu telo ne dovoljuje več nadaljnjih nastopov. Novica je prišla iznenada – bogate aktivnosti, tekoča snemanja ter še vedno povsem izvirne in navdihujoče interpretacije tega niso dajale slutiti; vendar je bila tiho pričakovana – mojster je že dopolnil 85 let. Toda prav tako nenadno je le tri mesece kasneje, en dan pred svojim 86. rojstnim dnevom njegova interpretativna volja za vedno potihnila in v makabrem letu 2016 je odšel še eden izmed velikih glasbenikov.

Nikolaus Harnoncourt se v zgodovino glasbenega poustvarjanja ne bo zapisal samo kot izjemen interpret, temveč tudi kot izrazito izstopajoča osebnost. Nekaj »vzvišenega«, čeprav tega nikoli ni izdajal njegov izjemno asketski življenjski slog, mu je bilo položeno že v zibelko kot niti ne tako daljnemu direktnemu potomcu habsburških monarhov. Prvo pomembnejšo službo je opravljal kot violončelist v orkestru Dunajskih simfonikov, kjer je spoznal dirigentske umetnije in tudi samovolje tisti čas največjih mojstrov taktirke. A že takrat izjemnega raziskovalnega duha ni zadovoljilo igranje po navodilih dirigentov, ki svojih interpretacijskih idej ponavadi niso znali ali niti želeli argumentirati pred orkestrom. Še nekaj drugega je burilo misli Harnoncourta: zakaj občinstvo ob Mozartovi simfoniji venomer pričakuje sladkobno sanjajočo glasbo in zakaj dela iz starejših zgodovinskih obdobij pogosto zvenijo preprosto dolgočasno? So bili skladatelji in poslušalci pred dvesto, tristo, štiristo leti preprosto bolj pusti, kot smo danes?

Po še enem brezskrbno nasmejanem obrazu ob Mozartu je Nikolaus obesil svojo kariero orkestrskega glasbenika na klin, odločen, da svetu pokaže, da Mozartova glasba ni sladkobno uspavalo, temveč resna, tragična glasba, ki ne trpi brezinteresnosti. Skupaj s svojo vseživljenjsko sopotnico, violinistko Alice in prijatelji je ustanovil ansambel Concentus musicus, s katerim se je posvetil izvajanju starejše glasbe. Začetki so bili povsem pionirski: mlada družina Harnoncourt je svoj glasbeniški zaslužek pretapljala v nabavljanje zgodovinskih glasbil in literature. Harnoncourt je želel priti do dna skrivnostim stare glasbe in je tako postal utemeljitelj tega, čemur danes pravimo historična izvajalna praksa: bogastvo starejše glasbe je mogoče razkriti na ta način, da se jo igra na inštrumente, za katere je bila napisana (v številnih pomembnih detajlih se današnja violina vendarle razlikuje od baročne, še bistveno večje razlike pa so v pihalih in trobilih), in na način, kakršen je bil takrat v veljavi in se ga da razbrati iz sočasnih priročnikov in opisov izvedb.

Z ansamblom Concentus musicus je Harnoncourt nizal drugo za drugo nenavadne izvedbe, ki pa so bile v glasbenem pogledu venomer skladne in so navduševale: njegovi Vivaldijevi Štirje letni časi so neugnano grobi, Bachove kantate povsem postrgane vsega zunanjega, Bachov Matejev pasijon dosledno utripa v plesnih ritmih, Mozart se razkriva kot resen skladatelj, od katerega ni več daleč do Beethovna, slednji je očiščen vse mogoče romantične navlake, Johann Strauss namenoma razpuščen, Verdijeva Aida se ne zdi tako daleč proč od Wagnerja. V želji po raziskovanju in iskanju je bil Harnoncourt nepresahljiv, kar je pomenilo, da ponovne izvedbe oper, ciklusov ali skladb nikoli niso bile identične. Ni se zadovoljil s tem, da bo neko Beethovnovo simfonijo pač petdeset let dirigiral tako, kot se je je naučil prvič, temveč je vedno začenjal znova. Takšno početje je pogosto primerjal z lupljenjem čebule: pod vsakim slojem se skriva novo presenečenje. Izvedba Mozartove Figarove svatbe je lahko prvič izrazito hitra, drugič nenavadno zamolklo počasna, spet tretjič, čez petnajst let, povsem sveža v odnosih med tempi posameznih točk. Takšen »tempo« iskateljstva je zahteval tudi od režiserjev, s katerimi je sodeloval v operi, in eden tistih, ki se mu je kljub svoji ekscentričnosti izjemno prilagodil, je koroški Slovenec Martin Kušej.

Takšno energijo je Harnoncourt ohranjal do konca življenja ali vsaj do usodnega 5. decembra lani, ko se je poslovil od občinstva. Le nekaj tednov za tem je pri založbi Sony izšel novi posnetek Harnoncourta z Beethovnovo Peto simfonijo – mojster je pričel z novim, drugim snemanjem Beethovnovega cikla, tokrat s svojim ansamblom Concentus musicus, torej z originalnimi inštrumenti. Vsekakor vprašljivo početje v dobi, ko snemalni mediji izumirajo, v veliki meri tudi zato, ker so trg klasične glasbe do konca zasičili nešteti posnetki Beethovnovih simfonij. Toda Harnoncourt je imel tudi v tem drugem primeru kaj povedati, in to je povedal ekstremno glasno, grobo, neugnano, s tisto nenavadno divjostjo, s katero ponavadi kitimo Beethovna, ne da bi potem znali to zares poiskati v notnem zapisu. V nobenem trenutku si ni mogoče predstavljati, da vodi tako silovito divjo in nepričakovano novo izvedbo 85-letni dirigent, ki se od daleč že pogovarja z večnostjo. V številnih detajlih, premočrtnem odmerjanju tempov in stalni pripravljenosti za interpretativno je ta izvedba gotovo mojstrov labodji spev, ob katerem ostane samo grenak priokus, saj se ta prelomni ciklus ni sklenil, medtem ko so na policah mnogi drugi posnetki, ki bi jih zlahka pogrešali.

Glasbeni svet je izgubil iskrenega iskalca, bralca, preizkuševalca, do konca prepričanega glasbenika, čigar zadnja misel je gotovo bila, da je glasba nekaj smrtno resnega. To so morali razbrati tudi glasbeniki vseh velikih svetovnih orkestrov, ki jih je vodil: s Harnoncourtom se sicer da razpravljati o glasbi, a moč njegovega muzikološkega in glasbenega uvida je tako velika, da je najbolje molčati.