Nadaljevanje tradicije brez bistvene nadgradnje

Letošnja, že 36. edicija Slovenskih glasbenih dnevov je bila posvečena eni osrednjih slovenskih glasbenih ustanov, Glasbeni matici Ljubljana. Ta letos obeležuje 150 let delovanja ter s tem izkazuje ne le tradicijo, temveč tudi bistveni pomen pri uveljavljanju glasbenopedagoške in koncertne dejavnosti v našem kulturnem prostoru. Glasbena matica je že leta 1892 prepoznala pomen skladatelja Jacobusa Gallusa za zgodovino slovenske glasbe in za slovensko kulturno identiteto, zato so takrat s koncertno izvedbo Gallusovih vokalnih del obeležili 300-letnico njegovega rojstva. Kot je takrat »renesanso« doživel Gallusov opus, je podobno prerojenje v preteklem desetletju doživela tudi Matica sama. Druga ugledna slovenska glasbena ustanova, Slovenska filharmonija, je sklepni koncert 36. Slovenskih glasbenih dnevov priredila kot hommage velikemu skladatelju in hkrati ugledni, poldrugo stoletje delujoči ustanovi, zato je Zbor Slovenske filharmonije celotni spored posvetil prav delom Jacobusa Gallusa, ki smo jim prisluhnili v nedeljo, 24. aprila, v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Zbor je vodil njegov stalni zborovodja Gregor Klančič. Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Gregorja Klančiča je torej pokazal solidno tehnično pripravljenost in spoštljiv, čeravno zadržan odnos do izbranega repertoarja. Interpretacije so bile pretežno nežne, slogovno in ekspresivno skoraj nevtralne, kar je za tak spored in tak kontekst pravzaprav zamujena priložnost za ustvarjanje pravega zborovskega spektakla. Glede na tehnično in strokovno podkovanost izvajalcev bi pričakovali precej več izrazne svobode, denimo v obliki bolj temperamentnih, dinamično in barvno pestrih, v fraziranju in tempih bolj drznih posegov v partituro.

V spretno zasnovanem sporedu je bilo veliko redkeje izvajanih del. Med njimi so bile zastopane vse najpomembnejše vokalne oblike Gallusovega časa in osebnega opusa – maša, motet in madrigal. Zbor je bil dobro pripravljen, tehnično soliden, pevci so pod jasnim in zanesljivim Klančičevim vodstvom s čisto intonacijo in jasno izgovorjavo podajali pregledne, skladno vodene fraze. Glede na izbrana dela so pevci nastopali v različno velikih zasedbah – od komornega ansambla prek večzborovskih skupin do celotnega zborovskega sestava. Izbor stavkov iz Misse super Sancta Maria, SQM 8 je deloval izjemno nežno in eterično. Podobno so zvenele ostale zborovske skladbe na začetku sporeda, kot sta Iocundare filia Sion, OM I/7 in Dies est laetitiae, OM I/29, vendar je bilo pri teh interpretacijah opaziti določeno zadržanost. Nekoliko več afekta so bila deležna dela v interpretaciji manjšega, solistično zasedenega ansambla, kot sta Si vitare velis, M 15 in Tu ne cede malis, M 45. Glede na to, da so se člani zbora predstavili v različnih zasedbah, so poslušalci lahko doživeli različne barvne in značajske odtenke, ki jih premore Zbor Slovenske filharmonije, hkrati pa je treba pripomniti, da so se ti značaji posrečeno ujeli z značaji izbranih skladb. Pri komornih zasedbah bi vendarle pričakovali nekaj več okraševanja melodij in nasploh več interpretacijske svobode. Prevladovale so izrazito nežne, tehnično korektne, a izrazno nekoliko nedovršene interpretacije, ki so sporedu nadele malce monotono podobo, čeprav so bile skladbe izbrane premišljeno, skrbno in spretno. Potencial resnične mogočnosti zvena celotnega zbora smo lahko zaslutili šele proti koncu sporeda s skladbami za cori spezzati, kot je mogočna Gloria iz Misse super Iam non dicam, sklepna Alleluia. Cantate Domino, OM II/34, ali za zasedbo tutti, kot je Laus et perennis gloria, OM III/57.

Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Gregorja Klančiča je torej pokazal solidno tehnično pripravljenost in spoštljiv, čeravno zadržan odnos do izbranega repertoarja. Interpretacije so bile pretežno nežne, slogovno in ekspresivno skoraj nevtralne, kar je za tak spored in tak kontekst pravzaprav zamujena priložnost za ustvarjanje pravega zborovskega spektakla. Glede na tehnično in strokovno podkovanost izvajalcev bi pričakovali precej več izrazne svobode, denimo v obliki bolj temperamentnih, dinamično in barvno pestrih, v fraziranju in tempih bolj drznih posegov v partituro. Kljub temu tokratne interpretacije ostajajo v mejah konvencionalnega in povsem sprejemljivega. S tem Zbor Slovenske filharmonije zgledno neguje tradicijo izvajanja Gallusovih del, jih pa na žalost ne nadgrajuje.

Kljub pomembnemu zgodovinskemu in tudi aktualnemu družbenemu kontekstu, znotraj katerega je bil dogodek zasnovan, koncert ni privabil dovolj občinstva. Organizator prireditve bi moral razmisliti o razlogih za to. Vsekakor k ugledu dogodka ni pripomogla koncertna knjižica, opremljena s suhoparno faktografskim besedilom, brez prave muzikološke analize.