Nešteto src, nešteto decimalk

So skupine, ki vestno in produktivno pilijo svoje. In to tam nekje vmes. Takšnih skupin je malo morje. Včasih naplavijo več, včasih manj. Toda potem so tu čeri, ki v oceanu preplutega, a še vedno ne povsem obljudenega slo rocka predstavljajo točno to – čeri, skale, ovire. Edenon je na tretji bendovski plošči Izdih (pre)drzno najdena čer. Edenon v sebi nosi izkušnje, poosebljene v Mihaelu Lajlarju, ki od leta 1998 pod tem imenom pelje ta projekt v namenoma vselej različnih postavah, toda ves čas samozaverovano deluje, kakor da najraje prehiteva. Ni pomembno, ali po levi ali po desni, samo da bi na cilj prišel … pravzaprav zato, da bi prehitel čas in cilj definiral na novo. Naj se sliši to še tako filozofsko, ni. A kar na tej nedefinirani plošči Edenon vendarle vztrajno ponuja, je nepredvidljivost. In zahtevnost. Do samega konca, ko Pa Kaj! zazveni presvetlo akustično in očitno sklepno. Vendar paradoksno prav na koncu odreši poslušalca iskanja. Česarkoli. Deluje kot nagrada za labirint, v katerega se sploh nismo želeli podati, smo pa ga, če smo vztrajali, razrešili.

Lajlarjev bend, ki je nastal iz njegove solo ideje, deluje kot neke vrste upor, alternativa, sočasje temu, kar smo poznali. Izdih je redefinicija, rimejk, montaža preteklih trših rockovskih oblik. In to je hvalevredno. Vsaj v tem, ko se studijsko trudi ovreči vse, kar paralelno obstaja v realnem koncertnem svetu. Edenon je pač take vrste bend. Ker na bendovski tretji plošči toliko bolj ve, kako, kdaj in česa se loteva. Izdih je po prvencu Strah pred nespečnostjo (2016) in nadaljevanju Oko v črti (2019) album poudarjanja identitete. Je težak, naporen album, ki naj bi bil sklepni del trilogije, kot je v oddaji Na Sceni povedal vodilni avtor. 

Izdih se začne mimobežno, skoraj pritlehno. Deviacija zvezd je, če benda ne bi poznali, popoldanski, veseljaški, akustični uvod, pod katerim že neutrudno tolče industrijski udarec, nad katerim se razleže mogočni Lajlarjev vokal. Edenon uvod na tretji plošči izkoristi kot labirint: pot ni tako preprosta, kot se zdi. Uvodna skladba je zato stereo izkušnja, kjer se organska akustična kitara prelevi v električno distorzijo in organski/kantavtorski rok skoraj premaga sintetičnost zvoka. 

Že osrednje zastavljeni Monokrom ponuja neizprosno sporočilo: »Živiva v svetu ogledal / v sobi polni plašnih senc / ti in jaz in jaz in ti / nešteto src, nešteto decimalk«. Lajlar se tu oprime vodilne pozicije in zasenči zvesto, polno in premišljeno podlago. Izdih tako niti za sekundo ne premisli, počaka ali postane. Že od začetka je točno to, kar hoče biti. Ne popusti, ne preneha. Monokrom ima producentski potencial, ni pa povsem jasno, kaj naj bi izstopalo, spuščene, močne kitare ali res izpopolnjen bobnarski prispevek Mitje Ritlopa.

Prvi Svit je že zaradi uvoda drugačen komad, saj Zvezdana Novaković ponudi motiviko, ki bi jo v takšni konstelaciji lahko »odpele« tudi klaviature, vendar v tovrstni obliki čez industrijsko podlago ponudijo več človeškosti. Čeprav postane namen kmalu jasen: gre za postapokaliptični svet. Zahvaljujoč nizkim, dropanim kitaram. Prvi Svit je epski komad, tu ni nobenega dvoma, ko »noč postaja luč«. Kar Edenon loči od ustaljene moderne produkcije, je odločitev za razparceliranost: vsak inštrument dobi svoje mesto, zelo izstopajoče mesto, in vsak glas tudi. V primeru Prvega Svita gre za mogočno, epsko izkušnjo, kjer bend prepusti vokalu vse tisto, česar ni v tekstu. Potencial za kaj več? Gotovo. 

Rojstvo bližine je preskok, spomni na uvod, vrne se v mešanico zamišljene, vesoljske akustike, nekaj med tuzemstvom in onostranstvom. Podlaga je nesramežljivo klasična, kar pa ne velja za vokal. Besedilo skuša nadgraditi in posodobiti materinščino, vendar je moč Edenona v plasteh (multi)inštrumentalnosti. Na tej točki se bend približa dediščini Dream Theatra, kar je osupljivo tudi za tretjo ploščo, le da si v svoji odprtosti ne upa zares zgraditi progresivnosti. Tako blizu, tako daleč. 

Če je Edenon res med drugim iskal gibanje »med rojstvom in zavedanjem minljivosti, iskanjem in najdevanjem, absurdnostjo časa in stisko prostora«, ga je našel v Novembru. Uvodno, prosto, radijsko recitiranje (Daniel Lajlar) iz tradicionalne angleške otroške pesmi skozi repetitivnost preraste v filmsko narativnost, ki pa bi za uspešno nadgradnjo potrebovala drznejšo izpeljavo. Kar so Foo Fighters s podobnimi besedami pokazali, ko so se v Arlandii interpretacijsko poigrali, se v vesoljski repeticiji porazgubi, saj se angleščina ne sreča najbolje s slovenščino. Škoda, da cel komad, kjer Lajlarjev vokal doseže maksimum, ni v enem jeziku. Intro in refren se ne povežeta, delujeta vsaksebi. 

Edenon pa je vendarle več kot izkušen bend, kar se izkaže v skladbi Pridi, greva spat, zagotovo najdrznejšem komadu. Bend se zlije, in četudi skozi vokal nudi slo rock klasiko tipa Avtomobili, je celovitost tista, ki avtorsko končno prepriča, ko se drzna produkcija in zmožnosti skupine srečata. Že kitarsko, saj Mladen Kalinić ponudi arpedžasto linijo in končno ena od skladb postane zapomnljiva, ne da bi pri tem trpela osnovna prepihana ideja. 

Filmska osnova se razkrije v Vonju, kjer si zasedba produkcijsko dovoli (pre)več glede na osnovno nagovarjanje. Kar bi lahko bili osnovni (a)toni, postanejo izštekanje elektrike, ki se razvije v osnovno »kretnjo praznih besed ... utrujenih čred«. Vonj skuša zadišati po kolektivnih krikih, a Edenon ves čas vztraja pri raztegovanju določenih mej, ki si jih je zastavil. Tam, kjer v »senci luči / kričimo samo / na robu noči«.

Izdih je konceptualni album in Rojstvo tišine bistveni komad. Že produkcijsko, saj najde kapljične točke, ki skupino premaknejo celo k nepričakovanim triphop postulatom. »Rodil si se v mrzli veter / z zvezdami v ustih zamahneš s krili / za neskončnost leta zaspiš / zaspiš na mojih vekah«, tako gre nastavek za gledanje »s tvojimi očmi / bova izmerila najin čas / utrip neba / bova zamenjala za dihanje za dih srca«. Edenon bi lahko obveljal za eksperimentalni bend, ki širi, celo upogiba meje, predvsem tiste v širše pojmovanem rocku. Četudi se ves čas skuša gibati v lastni brezskrbnosti, obenem nastavlja akorde, ki so nezgrešljivo osnovni, klasični, znani. Tu pa mu zmanjka tisto za kaj več, za konkretnejšo dozo. 

A kar na tej nedefinirani plošči Edenon vendarle vztrajno ponuja, je nepredvidljivost. In zahtevnost. Do samega konca, ko Pa Kaj! zazveni presvetlo akustično in očitno sklepno. Vendar paradoksno prav na koncu odreši poslušalca iskanja. Česarkoli. Deluje kot nagrada za labirint, v katerega se sploh nismo želeli podati, smo pa ga, če smo vztrajali, razrešili. »Ko veter obstane / zaklenjen v tihi korak / se veje spustijo, le ptice še režejo zrak / le dež je ostal za nočjo / stisni se k meni bliže, saj bo« – hibridno kantavtorstvo. Lahko verjamemo Lajlarju, ko pravi, da gre za sklepni del trilogije, pa vendar deluje kot prepozna misel, izvedba in odrešitev.  

Vse namreč deluje tako, kot da bi bend lahko nizal in nizal te balade, ko »zgodba je stara / pa kaj«, a se za to odloči šele na koncu. Edenon v tem smislu pokaže, da osnove več kot obvlada. Z ustno harmoniko vred. To je klasični rock, naj bi to želeli ali ne. In ravno za to gre: če vse skupaj podpiše postdylanovska skladba ..., v redu, potem je Izdih res, hm, izdih. Česa? V vprašanju se tokrat skriva ne ravno odgovor, kot dejansko izdih, ki pride s koncem plošče.