Premočrtno

Za razliko od prvenca Nova normala, ki po izidu v samozaložbi leta 2022 ni segel dosti dlje kot čez Krško polje, je novemu, drugemu albumu Propaganda tlakovana nekoliko drugačna usoda. Ali pač? Še pred njegovim izidom se je bend znašel v Bonbonieri založbe Dallas Records (skupaj z drugimi varovanci Dallasa, Juretom Lesarjem, Miho Peskarjem, Romanom Vukino in skupinama Bogunov in Imperij), kar mu odpira nekoliko več vrat naše shirane glasbeno-medijske domačije. Najave velikega koncerta zasedbe Krshkopoljac v ljubljanskem Kinu Šiška ob izidu novega albuma so zadnje tedne naraščale, vendar je vseeno zbodla v oči odsotnost napovedi korakov za dan kasneje, saj se po nizu novih spotov in sprotnih vročičnih napovednikov na družabnih omrežjih po ljubljanskem špilu ne napoveduje ničesar. Pustoš, praznina. Ali je to odraz brezizhodnega tihožitja domače koncertne in glasbene scene nasploh ali strateški del medijske kampanje?

Zasedbo Krshkopoljac sta skupaj zbrala stara znanca slovenskih rockovskih kuloarjev, bobnar Frenk Les in kitarist Tomi Gregel. Slednjega poznamo kot basista rockerjev Holder, pomlajene Demolition Group in blues-rockerjev Grizl, v Krshkopoljacu pa je želel vzeti kitaro v roke in si dati duška z ostrimi rifi. Frenk Les se po koncertnih odrih vlači še dlje, že trideset let, od sredine devetdesetih, ko je bil kitarist neopunkovske brežiške zasedbe A je to!; še pomnite tedaj ponarodelo Jožico? Nato smo ga srečali v Spiritual Pyrotechnics s hardkorovskima staroborcema Milošem Radosavljevićem iz Ujetnikov svobode in It's Not For Sale in Giannijem Kovačem s Polske malce ter bobnarjem Ivom Rimcem; se še kdo spomni svetlega in vznesenega albuma The Material Empire Is Dying? Nato je Frenk Les sedel za bobne skupine Shyam, ki je v prvi dekadi tega stoletja izdala tri albume in po letu 2012 poniknila, tako da sodi med nesrečno podcenjene in skorajda pozabljene glasbene bisere naše popularne glasbe. Ob Lesu in Greglu sta v zasedbi Krshkopoljac še nekoliko mlajša pevec in tekstopisec Domen Majcen – Dodo in našpičeni basist Ante Tokalič – TOX, ki je nadomestil Maria Martinoviča po objavi prvenca. Nabrušeni kitarski rifi z industrial prizvokom ženejo premočrtni punk rock, ki je bolj kot s hardkorovskimi elementi oplemeniten z občasnimi trdorokovskimi uleti in kakšnim metalsko napadalnim prijemom. Propaganda je utečen in premočrten album, na katerem ob vsem izraženem in z razlogom izlitem gnevu in jezi manjka predrznost, pa četudi ena sama kletvica. Ves čas ostaja v preveč varnem drncu, ki nas v dokaj enakomernem tempu pripelje do konca plošče.

Če je prvenec z naslovom Nova normala primerno ujel zoprni čas koronavirusa in prisilne izolacije, v katerem je skupina nastala in posnela debi ploščo, bi za naslov drugega albuma lahko rekli, da se loteva večne in kar zlajnane teme, namreč propagande, ki še stopnjuje manipulacije, medijske dimne bombice in druga zavajanja ter gre v take skrajnosti, da še opazimo ne, kako nam sproti po svoji potrebi prekroji poglede in zamegljuje (raz)um. V Krshkopoljacu se z zdravo kmečko pametjo lotijo sveta okoli sebe in tudi na novem albumu ohranjajo na začetku tako rekoč programsko izoblikovano udarno punkrockovsko vibro izbruha besa, srda, gneva, predvsem pa odpora proti stanju in sranju okoli nas. Bend ne skriva želje po tem, da bi nagovoril, prebudil in potegnil iz zatohlosti laži domačo gmajno. V sodelovanju s producentom Petrom Penkom je nastal zvočno izpiljeni album, s katerim se je bend premaknil iz garaže. Nabrušeni kitarski rifi z industrial prizvokom ženejo premočrtni punk rock, ki je bolj kot s hardkorovskimi elementi oplemeniten z občasnimi trdorokovskimi uleti in kakšnim metalsko napadalnim prijemom. 

Ploščo odpre emblematična himna Krshkopoljac, posvečena rojstnemu Krškemu polju, ki bi znala s svojim hedonističnim nabojem in sporočilom zdramiti kakšne moraliste in druge varuhe politične korektnosti. Četudi malce koketira z Mariborčani iz Alo!Stari, lokalpatriotski naboj vendarle bolj grmi kot gangovski odgovor prleškim Odpisanim in njihovemu Lotmerk Undergoundu ali Panksom iz Lublane Limu smradu in žili. Naslednji komad, Berlin, z uvodno nažigancijo, ko suvereno udari z neomajno rock špico, privleče na dan še ene Prleke, Dežurne krivce, a jo žal v nadaljevanju skazi s presladkim pripevom za tako odločno zamišljeni projektil. Tudi naslovna skladba Propaganda je še en direkten šus, ki mu potenco diktira frontmanovska dikcija Domna Majcna – Doda, ki je kot napadalni križanec med Goranom Jarnevičem iz Indust-bag in Damjanom Cilenškom – Vinijem iz zasedbe Pink Panker. Odlikuje ga čisti in jasni pripovedni tok, k čemur veliko pripomore dejstvo, da je sam tekstopisec in si sam polaga besede v usta, ki mu gredo gladko z jezika. Prav zato bi si kot pevec in tekstopisec lahko dovolil več poguma in domišljije ter s tem razbil preveč utečeno podajanje. V naslovni pesmi se mu v refrenu z zlogovanjem besede »pro – pa – « / »pro – pa – ganda« kar sama od sebe ponuja variacija v nadaljevanju drugega zloga v »propad«, kar bi okrepilo moč sporočila, a potencial ostaja neizkoriščen. Podobno kot kitarist Tomi Gregel rad zabeli punk rock z rockovskimi ali metalskimi izleti, tako frontalni Majcen rad zabrede v bolj hardrockovske intonacije, ki odgriznejo komadom silovitost, sporočilom pa gnev. Najbolj ponesrečen komad na plošči je Depresija, saj ne z dinamiko ne z zaletavostjo ne ponazori potrtega in bolezenskega duševnega stanja, ampak prej izpade kot floskula. Najbolj obstojni komadi na plošči so tisti, ki neposredno in brez večjega zapletanja izpeljejo udarec. Sredi plošče sledi takšna serija s S.Z.O., ki z izlito jezo na poslovenjeno kratico Svetovne zdravstvene organizacije bolj sodi na prejšnji album, in protivojnim Junakom, ki posrečeno preskoči v Pogrešani. V slednjem se Dodo izmuzne šablonskemu fraziranju, kar naredi komad močnejši in bolj razgiban. Do konca se zvrstijo še Zombi, Hej hej in Generacija, v katerih se fantje lotevajo težav naših dni, ki nas tarejo iz dneva v dan, kar pridoda k razpršitvi same potence. 

Propaganda je utečen in premočrten album, na katerem ob vsem izraženem in z razlogom izlitem gnevu in jezi manjka predrznost, pa četudi ena sama kletvica. Ves čas ostaja v preveč varnem drncu, ki nas v dokaj enakomernem tempu pripelje do konca plošče.