Odmiki od ustaljenega in predpisanega so eno glavnih programskih vodil

Domen Marinčič je diplomiral iz čembala pri Carstnu Lohffu v Nürnbergu in nato končal podiplomski študij generalnega basa pri Albertu Rinaldiju na Visoki šoli za glasbo Trossingen. Končal je tudi študij viole da gamba pri Hartwigu Grothu in Philippu Pierlotu. Je soustanovitelj slovenskega ansambla za staro glasbo musica cubicularis, ki redno nastopa na koncertnem ciklu Harmonia Concertans – Stara glasba na Novem trgu. Zadnjih enajst let je umetniški vodja Festivala Radovljica, ki letos beleži že 35. izvedbo. 

Tudi letos bodo koncerti Festivala Radovljica potekali na dveh lokacijah: deset večerov bo v baročni dvorani radovljiške graščine, eden pa v eni najlepših baročnih cerkva na Slovenskem, v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem (Adergas). Prvič po 17. stoletju bo zazvenela poznorenesančna polifonija iz rokopisov, povezanih z ljubljansko stolnico in gornjegrajsko sostolnico. S Slovenijo so povezane tudi Tartinijeve sonate, ki jih je virtuozni violinist izvajal v duu z violončelom in bodo v tem sestavu zazvenele na festivalu. Nadaljuje se tudi tradicionalno predstavljanje projektov, ki poudarjajo nekoč neločljivo povezavo med besedo in glasbo. Letos so to nove glasbene rekonstrukcije pesmi iz staroislandskega epa Edda, ki so ga zapisali v 13. stoletju, večer Monteverdijevih madrigalov in Schubertov cikel samospevov Lepa mlinarica. Ob letošnjih obletnicah sta na sporedu koncerta, posvečena glasbi Claudia Monteverdija (ob 450. obletnici rojstva) in Georga Philippa Telemanna (ob 250. obletnici smrti). S čembalskimi partitami Johanna Sebastiana Bacha, ki bodo zazvenele na dveh zaporednih večerih, se nadaljuje cikel Bachovih objavljenih zbirk, ki ga je predlani začela Umetnost fuge. Bogat, raznovrsten in tematsko domišljen program, ki ga v polovičnem deležu sestavljajo premierne festivalske produkcije, bosta zaokrožila delavnica za pevce nizozemskega basista Harrya van der Kampa in tečaj za kljunasto flavto z Matejo Bajt. 

Domen Marinčič je luciden sogovornik o glasbi. Beseda je tekla o programskih vizijah, na podlagi katerih sestavlja drzne festivalske programe, ter o statusu, s katerim se ponaša stara glasba danes. In sodeč po programu Festivala Radovljica, se stara glasba predvsem ne trudi več biti stara.

Kako »stara« je stara glasba danes? 

Mnogi, ki se s starejšo glasbo ukvarjamo že več desetletij, smo se že kar nekoliko naveličali standardnega repertoarja stare glasbe, ki ga vedno znova odkrivajo študenti glasbe, ansambli, slavni solisti in mediji po vsem svetu. Baročna glasba je že dolgo zelo priljubljena, vedno več jo izvajajo tudi pri nas, in včasih se bojim, da je med razlogi za njen uspeh dejstvo, da je poslušljiva, všečna, izvajalsko pogosto manj zahtevna in hkrati razmeroma poceni. Sicer sploh nisem prepričan, ali vem, kakšna je razlika med staro glasbo in klasično glasbo oziroma ali je stara glasba pravi izraz, saj vsi, ki niso specializirani za novo glasbo, igrajo predvsem staro glasbo in historično glasbo. A hkrati še zdaleč nismo slišali vsega. Izvajalski prijemi so si večinoma precej podobni in že primerjava s starimi posnetki pokaže, da bi bilo mogoče še vse kaj drugega. Tudi arhivi so pogosto še neraziskani, predvsem pa je v njih veliko neizvedene glasbe. Naj se za primer omejim na Slovenijo. Pred mnogimi leti sem bil prepričan, da je naša glasbena dediščina omejena na peščico skladateljev in virov, zdaj pa vem, da nikoli ne bo zmanjkalo dela. Z ansamblom musica cubicularis smo v zadnjih letih prvi v sodobnem času izvajali nove rekonstrukcije Poschevih motetov, koncerte iz ptujske zbirke, operne arije, kantate in instrumentalno glasbo iz novoodkritega arhiva družine Attems iz Slovenske Bistrice, duhovne arije iz Novega mesta pa tudi dialoge iz arhiva koprske stolnice. Takoj bi lahko sestavil vsaj še deset zanimivih tematskih sporedov s starejšim repertoarjem, ki je povezan s Slovenijo, a ga še nihče ni izvajal. S pripravo takšnih sporedov je veliko dela, zato ni mogoče narediti vsega naenkrat. Na Festivalu Radovljica seveda nismo omejeni na naš prostor, na sporedu je še vse kaj drugega, od Grčije do Islandije, od 13. do 20. stoletja.

Dva koncerta sta z vidika raziskovanja arhivov še posebej zanimiva: koncert z naslovom Poznorenesančna polifonija iz Hrenov kodeksov, ki se navezuje na korne knjige, ki so bile v lasti škofa Tomaža Hrena, in Iz beležnice beneškega trobentača Zorzija. Kdo je to gradivo odkril?

Glasbo iz arhivov ljubljanskega škofa Tomaža Hrena je že v sedemdesetih opisoval Janez Höfler, Edo Škulj pa je pred kakšnimi petnajstimi leti izdal monografijo o Hrenovih kornih knjigah. Obe knjigi poznam že dolgo in že vsaj deset let govorim, da bi bilo treba to glasbo tudi izvajati. Zadnja leta se s tem repertoarjem ukvarja muzikolog Klemen Grabnar, ki je med pisanjem doktorske disertacije transkribiral veliko maš iz omenjenih rokopisov. Med pregledovanjem njegovih še neizdanih transkripcij sem se odločil, da bom organiziral izvedbe, saj so bile končno na voljo note. Letos sem dokončno izgubil potrpljenje in angažiral ustrezno zasedbo z devetimi pevci in petimi renesančnimi pozavnami. Ansambelsko polifonijo bodo dopolnjevale orgelske medigre in druga glasba iz Hrenovih kodeksov. Izbral sem najambicioznejši skladbi iz zbirke, mašo Lamberta de Sayve za dva sedemglasna zbora in magnificat za deset glasov Orlanda di Lassa. Obe sta se ohranili samo v Ljubljani in Sayvove maše niso izvajali že več stoletij. Na sporedu bo tudi Gallusov motet Salve Regina, ki se je pri nas ohranil le kot fragment in sem ga transkribiral iz rokopisa v Regensburgu. Tudi ta skladba bo 13. avgusta doživela prvo sodobno izvedbo. Ingenium Ensemble in ansambel renesančnih pozavn bo vodil legendarni nizozemski basist Harry van der Kamp.

Trobentača Zorzija poznajo predvsem tisti, ki jih zanima zgodovina pozavne. Sprva je bil zaposlen na beneški galeji, leta 1458 pa je bil med ustanovnimi člani ansambla pihal in trobil beneškega doža. Bil je prvi poklicni trobilec, ki je zapustil glasbene zapise, in v njegovi beležnici najdemo tudi prvo znano risbo pozavne. Njegovo glasbo je rekonstruiral Ian Harrison, vodja ansambla Les haulz et les bas. Pred leti so jo izvajali na festivalu v Utrechtu, a so za Radovljico pripravili novo različico. Zasedba šestčlanskega ansambla ustreza omenjenemu beneškemu ansamblu s konca 15. stoletja. Zorzi je kot ladijski trobentač potoval tudi po Jadranskem morju, igral je na neki poroki v Črni Gori in prodajal vino na postankih v Grčiji.

Zgodovinski razpon programa je zelo širok. Kako se v programu festivala stare glasbe znajdejo francoski skladatelji 20. stoletja in Schubert?

Za Festival Radovljica sam ne uporabljam izraza »festival stare glasbe«. V programu bi se lahko že zdavnaj znašlo še marsikaj drugega, na primer Max Raabe ali Postmodern Jukebox, le da se temu še nisem imel časa posvetiti. Že pred enajstimi leti sem svojo prvo sezono sklenil z jazzovskim koncertom, pred leti je v radovljiški graščini nastopil slavni angleški saksofonist John Surman, imeli smo koncerte sodobne glasbe, glasbo 20. stoletja, Ysaÿeja, Regerja, Marteauja, Brittna, Vaughana Williamsa, lani tudi glasbo s preloma 19. stoletja, ki jo je poslušal Sherlock Holmes. Pogosto iščem povezave z zgodovino ali literaturo, in takšen je tudi spored francoske glasbe za kvintet s flavto, harfo in godali, ki ga je sestavila flavtistka Jerica Pavli. Prva skladba, kvintet Potovanje v Deželo čustev Gabriela Piernéja, je nastala po literarnem motivu iz 17. stoletja. Rad imam manj znani repertoar in pomembno se mi zdi, da so sporedi tematsko zaokroženi. Jerčin novoustanovljeni kvintet Noumenon bo tako izvajal le glasbo, ki je nastajala med letoma 1928 in 1947 za ansambel Quintette Instrumental de Paris. S Schubertom je drugače. Njegov cikel samospevov Lepa mlinarica smiselno nadaljuje koncerte z Zimskim popotovanjem in Schumannovo Pesnikovo ljubeznijo, ki smo jih slišali na festivalu. Pomemben je tudi instrument; Wolfgang Brunner bo spremljal Aca Aleksandra Bišćevića na kopiji zgodovinskega klavirja s konca 18. stoletja.

»Monteverdi in Bach sta hrup glede na kod polifonije,« je zapisal Jacques Attali v znamenitem delu Hrup. Meril je na to, da so ravno odmiki od ustaljenih in predpisanih vzorcev glasbenega ustvarjanja temeljno gibalo glasbenega razvoja skozi čas. Kako »hrupna« je v tem oziru letošnja edicija festivala?

Ha. Otvoritveni koncert je v celoti posvečen Monteverdijevim madrigalom ob letošnji obletnici njegovega rojstva, proti koncu festivala pa bodo na dveh zaporednih večerih zazvenele čembalske partite iz Bachove prve objavljene zbirke, Clavier-Übung. S tem nadaljujemo cikel Bachove glasbe, ki smo ga začeli predlani z Umetnostjo fuge. Odmiki od ustaljenega in predpisanega so sicer že vsa leta eno glavnih programskih vodil. Nekaj časa sem trdil, da prirejam samo koncerte, za katere ne pričakujem, da jih bo organiziral kdo drug v Sloveniji. Letos to ni povsem res, a med takšne odmike bi gotovo uvrstil nove glasbene rekonstrukcije spevov iz staroislandskega epa Edda, renesančno polifonijo iz Hrenovih kodeksov in koncert francoske glasbe za baročno strunsko lajno. Tudi Zorzija seveda.

Je stara glasbe potemtakem nekaj, kar bi moralo zanimati poslušalce nove glasbe, ki se v temelju zanimajo za glasbene odmike od ustaljenega in predpisanega?

V Radovljici je bilo nekaj časa na sporedu veliko nove glasbe, po naročilu festivala so nastajala nova dela, zdaj pa je nekoliko drugače. Novi glasbi so najbliže nove rekonstrukcije zelo stare glasbe, tiste, za katero vemo, da so jo izvajali, a je niso zapisali, ker to še ni bilo v navadi. V zadnjih letih se je na festivalu zvrstilo veliko takšnih sporedov, od anglosaškega epa Beowulf, stare glasbe iz Bosne in Hercegovine, pesmi za Karla Velikega in renesančnih recitacij ob violi da braccio do starogrške glasbe in zgodbe o Orfeju iz Ovidijevih Metamorfoz. Poslušalci se verjetno sprašujejo, kdaj bodo na vrsti zvoki starega Egipta. Morda se zdi to početje komu vprašljivo ali celo nesmiselno, a na podoben način je pred dobrimi štirimi stoletji nastala opera. Sam najbolj cenim tiste, ki izvajajo lastno glasbo. To je najbolj edinstveno.

Posebno mesto v programu zasedajo festivalske produkcije. Kakšen je njihov namen? Se zvrstijo tudi ponovitve po drugih sorodnih festivalih?

Lastna produkcija bi morala biti smisel poletnih festivalov. Le tako nastane nekaj novega in edinstvenega, sicer bi ansambli z enim ali dvema sporedoma krožili po Evropi in povsod izvajali isti repertoar. Poletni festivali so nastali iz neformalnih druženj glasbenikov zunaj obdobij napornih mednarodnih turnej, danes pa se veliko izvajalcev pripelje z najhitrejšimi vlaki in letali, odigra koncert in takoj odleti drugam. Lani je kar šest sporedov ali zasedb doživelo svetovne premiere na Festivalu Radovljica. Trije so odtlej gostovali drugod po Evropi, Glasbeni svet Sherlocka Holmesa, ki je bil najboj ambiciozen in tudi najuspešnejši, pa bo septembra mogoče slišati na Festivalu Maribor. Žiga Brank in Petar Milić, ki sta lani prvič nastopala skupaj, imata zdaj še razne druge načrte. Dva lanska sporeda bodo kmalu posneli za zgoščenko, francoski duo z orglami in tolkali pa se je po koncertu v Velesovem odločil, da bo namesto v dogovorjeni cerkvi v Parizu snemal raje na orglah Tomaža Močnika. Nekateri novi sporedi so povezani z repertoarjem, s slovensko glasbeno dediščino, ki jo na splošno veliko premalo izvajamo. Sam sem pred leti pomagal sestavljal zasedbo za spored Gorzanisove glasbe s Pinom De Vittoriom, v Radovljici smo izvajali tudi duhovne dialoge iz arhiva koprske stolnice, letos pa je nastal spored glasbe ljubljanske stolnice in gornjegrajske sostolnice. Premier je tokrat pet, torej polovica koncertov, kar je organizacijsko še ravno nekako izvedljivo. Novi sporedi so za prireditelja zahtevni, a dajejo festivalu drugačno težo in svežino, ki je ni mogoče doseči na drugačen način.