Partikularnost erozije

S kopico majhnih, v jakosti, gostoti in masi razvijajočih se lokaliziranih zvočnih objektov je letošnjo pomlad pri založbi Nature Scene vzbrstel Olenc. Za aliasom stoji Matevž Kolenc, v domačo sceno že čvrsto zasidran kot del zasedb Melodrom, Laibach in Kreda. Kratkometražec Particles v petindvajsetih minutah zajame šest kompozicij, nastalih v letih 2018–2020, ki so bile izvorno podporni steber treh umetniških projektov. Povsem suvereno skladbe sicer delujejo tudi zunaj tridimenzionalnega, vizualnega, performativnega konteksta – prav te elemente namreč nosijo že same. Olenc s sodelovanji z raznovrstnimi umetniki uspešno prenaša njihova sporočila, a vendarle posrečeno razvije in uveljavi svoj jezik. Zgradi prepoznaven slog razdajanja in odvzemanja, razčlenjevanja drobnih delcev zvočnega univerzuma po zgodovinskem vzoru minimalistov in komponiranja, pa naj gre za fizičnost godal ali neoprijemljivost spektralnih manipulacij. Četudi se delci morda gibljejo prosto, Olenc njihovo pot premišljeno osmisli in jih s tem ukrade rokam usode.

V zvočno eskapado nas uvede konec z The End / Blackholes iz predstave Metamorfoze 4°: Črne luknje Bare Kolenc. Pogled v točko čiste singularnosti razprejo razvlečene godalne linije izpod loka violončelistke Eme Kobal, ki občasnim srhljivim izzvenom navkljub pričajo prej o čisti kreaciji kot pa totalni destrukciji, kot bi morda sklepali po naslovu. Zatem zapraši Dust, udaren utrip istoimenskega VR triptiha, kjer skupaj z Michaelom Saupom, ki živi v Berlinu, raziskujeta nevidni svet urbanih drobcev. Partikularna tvar – neformalno prah – se vpenja tako v fizično kot virtualno resničnost, in ko se sprehajamo med zvoki kompozicije, se zdi tako verodostojen, da bi ga lahko razpihali. Še eno produktivno sodelovanje se nakaže za gledališko predstavo Demian Jane Menger. Zgodba o odraščanju v ekstremnih pogojih, ki jo Herman Hesse kleše v romanu, po katerem je osnovana predstava, se udobno umesti v sredico EP-ja, v kompoziciji Sinclair I in II ter s preostalimi skladbami vzpostavlja močno vsebinsko presečno množico: erozija (trans)humanizma, zumiranje v zvočno snov, kontrastiranje krhkosti in upogljivosti.

Brez dvoma celostni izdelek zaokroža zaprašena naslovnica, fotografije Klemna Ilovarja, ki je skupaj s svojim Ansamblom zasnoval vizualno podobo z jasnim vsebinskim prevodom glasbe. Na prvi pogled nadvse preprosta oblikovalska rešitev z glasbo krepko resonira v navideznih prazninah in nagnetenostih izbranih punktov. Zadnje pomembno sodelovanje pri tem ploščku je z nosilcem založbe Nature Scene Alastairom McNeillom, ki lastno glasbeno udejstvovanje združuje pod vzdevkom Yila in s svojimi značilno neobičajnimi prijemi vskoči z dodatno produkcijo in miksanjem pri nekaterih delih na EP-ju Particles.

Olenc s sodelovanji z raznovrstnimi umetniki uspešno prenaša njihova sporočila, a vendarle posrečeno razvije in uveljavi svoj jezik. Zgradi prepoznaven slog razdajanja in odvzemanja, razčlenjevanja drobnih delcev zvočnega univerzuma po zgodovinskem vzoru minimalistov in komponiranja, pa naj gre za fizičnost godal ali neoprijemljivost spektralnih manipulacij. Zdi se (morda neupravičeno), da se umetniška dela v zadnjih časih bolj kot kadarkoli prej vrtijo okrog podobnih, če ne istih tematik, kar Kolencu še dodatno pomaga pri ustvarjanju vtisa koherentnosti šopka kompozicij. V nekem vzporednem svetu bi stvari lahko pripisali naključju, tu pa se to ne zdi prava izbira. Četudi se delci morda gibljejo prosto, Olenc njihovo pot premišljeno osmisli in jih s tem ukrade rokam usode.