Posipanje z zvezdnim prahom

Zvezdni prah, zvočni prah, sploh vsi praški, vse drobno, pudrasto, ki voljno pluje z vetrom, kozmičnim ali medzvezdnim, mrzlim ali južnim, ni pomembno, tu je, prah od vsepovsod, prah kot bozon ali antični element, ki tvori vesolje. Zvočnega prahu v nobeni zgodbi nikoli ne manjka, niti na CD-ju, ki ga jemljemo v pretres. Muzika, ki hrepeni po kozmičnem, jaz, ki se dviguje nad telo. Napovednik plošče je konkretističen, naslovi pa vsebinsko položeni v poslušanje, programsko. Nova plošča je vrhunsko delo in upam si trditi, da ima za avtorja prelomni pomen. Čeprav črpa iz znanih pojavov, čeprav je feedback že predelanih tematik in iskanj, ne moremo spregledati, da oživlja krasne teme in osvetljuje krasno noč. Potrebno je ohranjati in obujati ta praspomin modernizma, mogoč(n)e svobode, ki je glasbi na splošno odprla vrata v svet neomejene širine, enakopravnosti vseh slišnih in neslišnih pojavov.

Glasbena kreacija, ki opazi obskurni pojav zaprašenosti, je priložnost, da se vsem prahcem da smisel in mesto v prostoru. Mitja Reichenberg se je tega resno lotil na svojem zadnjem CD-ju, ki nosi naslov Invisible Spaces Of Stardust. Skladatelj, ki v svoj opus vrhunsko vključuje vse mogoče zvočne pojave, je tokrat naredil korak v neznano, nekam v obrobje zvočnih pojavov, skoraj bi človek pomislil, da je malo pokukal v zvočni smetnjak, kjer se v bistvu vse začenja. To je svojevrstna reciklaža prvih zvokov, obuditev praspomina, zaradi katerega je glasba skozi čas postala sistem in red, melos in tanatos, človekov najosebnejši izraz. A kje se sploh vse začne? Pri šumu, pisku ali hrupu? Pri organiziranju in čiščenju? Pri emocijah ali sistemih? Reichenberg nas opozarja, da se je vse začelo v niču, ko je zvok generiral samega sebe in sploh še ni bilo ušesa, ki bi ga lahko dojel in klasificiral. Kozmos, ko zmes snovi, energije, časov in prostora sam v sebi oblikuje fizično-zvočni svet. Tu nekje raziskuje, tu nekje tipa in se poigrava s človeškimi vatli, iščoč pomen in obliko.

Ne preseneča, da prva skladba napove dogajanje s človeško množico in njenim vrvenjem, nekako sredi urbane pokrajine z avtomobili, mestnim šumom in streljanjem, vojno. Človek je v tem mojster, v tem ustvarjanju hrupa, nesmiselnih napetosti, šundra, bi lahko rekli, hkrati pa je genij in zna ustvariti pravo katarzo, ko se odloči hrup zamesiti v glasbeni rogljiček. Vse, kar je ostalo od »klasičnega« na tem CD-ju, so ritmični vzorci, ki jih je za ščepec, pa nekaj nežnih melodičnih motivov (Solaris, Sirius) brez izpeljave in nadgradnje, samo kot pika na hrup. Preostanek se suče med zvezdami, čisto prostodušno in meditativno. Ob poslušanju se potopimo med zvezde, povleče nas nekam gor ali na dno, v temo, samoto, praznino. Lebdimo v prostoru in času kot kozmični prah, kot čista utelešena večnost, ki sliši, zaznava in se zaveda svoje prašnosti. Ni naključje, da se vse začne s Severnico (Polaris), ki je človekov najzvestejši orientir v prostoru, se nadaljuje s Siriusom, najsvetlejšo zvezdo našega pogleda v nebo, ki je tudi simbol plodnosti, imenovali so jo drugo Sonce in vzdrževala in krojila naj bi naš duhovni svet. Sledi Alfa Centauri, trozvezdje, ki je tudi lepo vidno na nočnem nebu, nato se zvezdno gradivo nadaljuje vse do zadnje skladbe, kjer se pred nas postavi Antares. Najbolj atraktivne lučke na nebu so seveda naslovi in zvočni koraki na plošči. 

Reichenberg je vključil same zelo svetle zvezde, ki so vplivale na človeštvo s svojo vidnostjo in večno prisotnostjo. Človek je vedno gledal gor, v nebo, v onstranstvo, v svet, ki ga presega in mu obenem daje upanje. Zdi se, da je Reichenberg zvočno osmislil nastanek vseh verstev, nekako v smislu, da česar tu ni (večnosti, nesmrtnosti, popolne svobode, sreče ...), je mogoče konzumirati med zvezdami, v galaktičnem objemu tistega, kar je in ni hotelo ne biti. Um nam sugerira absurdno dilemo: zakaj vse, kar je, je in ni raje nič? Glasba to demantira in ponuja svetle, fotonsko »hrupne« dele vesolja, tiste pike na nebu, ki človeka opominjajo na groteskno zmožnost uvida v vse, kar je. Na tej točki se upravičeno posipa z zvezdnim prahom. Antaresu je ob sklepu popotovanja skladatelj nadel že skoraj obredno zvočnost, nekaj, kar se bliža religiji in molitvi. Če kje, potem se tu začne onstranstvo, božanska pokrajina, tisto, kar nas presega tudi v pomenskem smislu. Zelo sugestiven in prepričljiv pristop, popolna meditacija in zdrs v brezčasje. In potem zvokovje to izriše kot nekakšno magijo, čarni utrip srca, moč teme, duh praznine, rjovenje samega sebe v samem sebi, prapočelo. Tudi v glasbi, ki je tako in tako samo del vsega, kar je. Nonsens ponavljanja je kozmična resničnost.

Muzika nas potegne na eksperimentalna in brezmejna polja, v čase zvočnega raziskovanja. Malo že lahko pomislimo tudi na Pierra Schaefferja, ki je med prvimi konstruiral elektro-akustične pojave. Pod pojmom konkretne glasbe seveda lahko zberemo vse, kar ni strogo abstraktno in poustvarjeno z umetniško intenco ter se poigrava tudi z naključjem in nepredvidljivostjo. Dotična plošča se naslanja prav na to. Išče znotraj organiziranega in že znanega ter kleše v novo skalo nekje med asteroidi, v golo praznino kozmosa, v zvezdni čar. Nova plošča je vrhunsko delo in upam si trditi, da ima za avtorja prelomni pomen. Čeprav črpa iz znanih pojavov, čeprav je feedback že predelanih tematik in iskanj, ne moremo spregledati, da oživlja krasne teme in osvetljuje krasno noč. Potrebno je ohranjati in obujati ta praspomin modernizma, mogoč(n)e svobode, ki je glasbi na splošno odprla vrata v svet neomejene širine, enakopravnosti vseh slišnih in neslišnih pojavov. Tja nekam, kjer je John Cage dal smisel tišini in ji nadel zvočni pomen.