Planinska roža

V zgodovini slovenske glasbene ustvarjalnosti najdemo nekaj skladateljev, ki so se lotili komponiranja operet v duhu svojega časa in s pridihom slovenske ljudske melodike. Te operete občasno srečamo na slovenskih odrih, bodisi v produkciji amaterskih kulturnih društev ali pod okriljem poklicnih gledaliških institucij, recimo Rodoljuba iz Amerike Rudolfa Doboviška, Hmeljsko princeso in Planinsko rožo Radovana Gobca, Tičnika Benjamina Ipavca, Melodije srca Janka Gregorca … Uprizoritev Planinske rože nazorno kaže, da lahko tudi v današnjem času uspešno podoživimo vsebine, ki so zanimale in bile dobro sprejete pri občinstvu v nedavni preteklosti. Dokazuje tudi, da lahkotnost vsebine in glasbena enostavnost ne pomenita nujno umetniškega primanjkljaja in da vrednost umetniškemu delu dajejo predvsem ustvarjalci predstave in interpretacija orkestra in drugih nastopajočih.

Čas po drugi svetovni vojni ni bil naklonjen ničemur, kar je prihajalo z Zahoda, in tako je v imenu izgradnje socializma tudi opereta padla v nemilost tedanjih jugoslovanskih kulturnikov, in to zlasti v Sloveniji, ki je sicer veljala za najbolj »prozahodno« republiko tedanje Jugoslavije. Takšen odnos je posebej viden na primeru Planinske rože. Premierno izvedbo je doživela v sezoni 1951/1952 v Ljubljani, druga postavitev v Mariboru v sezoni 1962/ 1963 pa je izzvala ostro strokovno polemiko o operetah in njihovi umetniški kakovosti. Po prevladujočem mnenju je bila ta prenizka, da bi upravičila izvedbo v javni kulturni ustanovi, kakršno je gledališče, kar naj bi še posebej veljalo za Planinsko rožo.

V današnjem času pa je na uprizoritev Planinske rože moč gledati iz zornega kota negovanja kulturne (operetne) dediščine in hkrati kot na razvedrilo, saj lahkotna zgodba, obarvana z ikonografijo slovenske alpske »eksotike«, prijetni napevi in obilica humornih situacij zabavajo tudi sodobnega človeka. Na tem mestu se ne bomo poglabljali v že preseženo debato o tem, kaj sodi v umetnost in kaj ne, prav tako ne o poslanstvu gledališča kot kulturne ustanove, ampak bomo sprejeli za dano dejstvo, da gre pač za opereto. V tem kontekstu bomo torej pogledali na mariborsko izvedbo Planinske rože, ki je premiero doživela 20. junija. Pri tej uprizoritvi izstopa predvsem pedagoški vidik. V sodelovanju SNG-ja Maribor in Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru se je porodila ideja njunih ravnateljev, Simona Krečiča in Helene Meško, da bi ustanovi, ena kulturna in druga pedagoška, skupaj obeležili stoletnico slovenske opere ter stoletnico rojstva skladatelja Radovana Gobca. Tako bi dijakinje in dijaki dobili priložnost, da v praksi preizkusijo znanja, ki jih pridobivajo v procesu izobraževanja, ob pomoči profesionalne ekipe glasbenikov Simfoničnega orkestra ter solistov in zboristov mariborske Opere. V tem duhu je opereta Planinska roža premišljeno izbrano glasbeno delo; po svoji glasbeni strukturi je primerna za mlade glasbenike, po drugi strani pa dovolj zahtevna, da predstavlja izziv tako za dijake in pedagoge kot tudi za dirigenta. Mariborska izvedba Planinske rože sloni na recenziji partiture Janija Goloba ter glasbi in libretu Radovana Gobca. Dirigent Slavko Magdič je s svojim strokovnim glasbenim in pedagoškim pristopom duhovni vodja celotnega projekta, Matjaž Latin, ki se je podpisal pod režijo, pa je s pravo mero humorja in komičnih situacij poskrbel za to, da si je opereta zaslužila izvedbo tudi v Talijinem hramu. Scenograf in oblikovalec luči Rok Predin je ujel vizualno ravnotežje med naivnim realizmom in domiselnimi kolaži v projekcijah, ki izkoriščajo sodobne tehnične zmogljivosti. Kostumi so oživili zamisli Miri Strnad, tudi v rekombinaciji tradicionalnih oblačil in sodobnih poudarkov, kot so na primer kostumi plesalk – balerin. Za dramaturgijo in koreografijo je poskrbela Maja Pihler Stermecki, za koreografijo baletnega sola pa Galina Čajka. Koreografiji umetnic sta bili dorečeni in sta ustrezno podpirali dramaturško nit predstave. Nastop celotne ekipe je bil profesionalen, s pravim občutkom za mero glasbene interpretacije, igre, besede in giba, vključenega v odrsko vizualizacijo, ki je klasični realistični ambient oplemenitila s sodobnimi asociacijami na duh časa, v katerem se odvija zgodba.

Vse našteto je bilo odlična iztočnica za odrsko dogajanje, podprto z muziciranjem orkestra, ki je tokrat zaživel v harmoniji dijakov konservatorija in profesionalnih glasbenikov. Posebnost orkestralne zasedbe je bila v tem, da je vsako sekcijo inštrumentov vodil poklicni glasbenik, medtem ko so bili preostali člani dijaki. Koncertna mojstrica Oksana Pečeny Dolenc, Andjelko Ilčić, Levente Gidro, Nikolaj Sajko, Božidar Kovačič, Mateja Kremljak Hotko, Tomaž Žganec, Andrej Žgank in Lovro Turin so člani Simfoničnega orkestra Maribor, ki so skupaj s Simonom Stelcerjem omogočili mladim glasbenikom pomembno izkušnjo nastopanja v orkestru. Ni nazornejšega primera za učinkoviti proces vajeništva, kot smo ga imeli priložnost doživeti ob tej predstavi. Izvajanje Gobčeve partiture in pedagoško podporo dijakom je prevzel dirigent in pedagog Slavko Magdič, ki je spretno prepletel vokalne numere z orkestralno spremljavo. Protagonisti predstave so bili solisti in zbor Opere in baleta mariborskega gledališča. Valentina Čuden in Dada Kladnik, interpretki nosilnih ženskih likov v zgodbi, sta polni energije in predani svoji vlogi suvereno narekovali tempo dogajanja. Četverica solistov, ki upodabljajo gledališke like v zgodbi (Martin Sušnik, Marko Škofič, Jernej Luketič in Dušan Topolovec) so bili igralsko uigrani, spontani v dialogih in glasbeno korektni. Ostale vloge so prav tako profesionalno interpretirali Mihael Mikuš, Sebastijan Čelofiga in Bojan Hinteregger. Slednji je s svojo pojavo in odrsko karizmo dal zgodbi poseben pečat. Člani zbora so povezovali in dopolnjevali odrsko dogajanje in interpretirali različne vloge ter tako pokazali svojo igralsko izkušenost. Baletne vložke so plesale dijakinje Konservatorija ter izžarevale veselje do nastopanja, sodelovanja s solisti in opernim zborom, ki jim je bil v veliko oporo v raznih scenskih situacijah. Dijakoma Jakobu Ivačiču in Lucasu Caraboni Kopšetu sta bili zaupani govorjeni vlogi. Skratka, kakor v orkestru smo bili tudi na odru priče plodnemu sodelovanju članov dveh institucij: konservatorija, ki skrbi za izobraževanje, in gledališča, ki omogoča realizacijo pridobljenega znanja.  

Uprizoritev Planinske rože nazorno kaže, da lahko tudi v današnjem času uspešno podoživimo vsebine, ki so zanimale in bile dobro sprejete pri občinstvu v nedavni preteklosti. Dokazuje tudi, da lahkotnost vsebine in glasbena enostavnost ne pomenita nujno umetniškega primanjkljaja in da vrednost umetniškemu delu dajejo predvsem ustvarjalci predstave in interpretacija orkestra in drugih nastopajočih. Ključnega pomena pri uprizarjanju operet pa je občutek za pravo mero, in v primeru uprizoritve Planinske rože je bilo temu merilu vsekakor zadoščeno.