Pop plesna melanholija v dežju 80-ih

Vse se je poklopilo: pogoji, okoliščine, trenutek. Vse je bilo pravzaprav idealno. Ali pa vsaj ne bi moglo biti boljše. Cel dan je namreč lilo. Lilo, dež – regen. Kjerkoli v Sloveniji ste že bili, je lilo. V času, ko naj bi se počasi vse odprlo in ko se že prepeva z balkonov, če je seveda sončno, toplo vreme. Ko imamo že res dovolj, da na koncerte hodimo na kavč. Potem pa pride nastop skupine Regen v Kinu Šiška. Kot zadnji koncert dnevne sobe za dnevno sobo, četudi je bil v Kinu Šiška in ne v sobi Gaje Kuščer in sobah preostale četverice: Maksa Rozmana, Gašperja Sedeja, Jana Morija in Andraža Dražumeriča. Skoraj kot slovo od lockdowna. Koncert, ki je bil velika priložnost in bo to za skupino, ki še nima prvenca, gotovo ostal. Nesporno je namreč nekaj: Gaja Kuščer s projektom Regen deluje kot zvezda v nastajanju. Regen ima skrbno dodelano, premišljeno in izpiljeno podobo. Tako zvočno kot vizualno. Je projekt, ki nekje po polovici koncerta deluje kot več kot le projekt. Je bend. Mlad, kar je nujno dobrodošlo. Gaja Kuščer ima izjemen potencial. Pritegne, zaziba, nagovori. Kar skupina potrebuje, je precizen, sporočilen in vešč album. Še kakšen udaren singel. In predvsem koncerte. Nujno. Sploh za vrstnike. Kajti tole je še vedno mladostni petkov večer, kakršni so bili in, upamo, spet bodo.

Na roko jim je šla že iskreno legitimna marčevska popevka tedna na Valu 202, kjer je  skladba Wine uspešno tekmovala z radijskimi izkušnjami Tretjega kanuja in prepoznavnostjo Aleksandre Ilijevski. Regen ima namreč zvok, idealen za te neidealne čase. Sploh ko gre za nežnejšo, akustično, klavirsko plat. Mešanica melanholije in plesa. Neke vrste hoja v spanju, retro budnost v spanju sedanjosti. In tako je bilo tudi v petek v Kinu Šiška, zlasti na sredini koncerta, ko je zasedba posedla v temnih odtenkih in prinesla melanholijo pop dežja, kakršen je v pisanih odtenkih padal zlasti v tujini v osemdesetih. Gaja Kuščer je v trenutku, ko jo je prvič ujela kamera od blizu in se od nje do konca nastopa ni zares ločila, delovala ne le nezgrešljivo, delovala je kot zvezda. Videti je bila kot zvezda, narejena za nastopanje. V škrlatno podloženem suknjiču, visokih karirastih hlačah, temni, razprostrti majici. Z razmršenimi svetlimi lasmi, v katere si je redno šla s prstmi, je pomladila osemdeseta. 

Režija koncerta je bila precej intimna in osredotočena. Kadri so bili večinoma od blizu, bend poredkoma zajet v celoti. Mestoma je spominjalo bolj na videospot, kar pa je za ta čas in tak bend prava izbira. Igra luči, zaves in ozadja je iz enega koncerta naredila vsaj dva: svetlejšega, z belim ozadjem in modrimi lučmi, v osrednji, hitrejši verziji, ter temnejšega, domala črnega v akustični, počasnejši, intimnejši izvedbi. Tako je Regen, ki premore plesno koncertno in intimno sobno verzijo, ne pa še albuma, pokazal večplastnost. Morda še večji kontrast kot v svoji glasbi. Kar pa ne pomeni, da je vsaka dnevna soba ali (post)najstniška soba primerna za premik v Katedralo ali Komuno, večjo ali manjšo dvorano Kina Šiška. V Regen so skrbno premislili in res dodelali koncept, še precej daleč stran od njihove črno-bele karantenske seanse (Quarantine Sessions). Povedano drugače, izkoristili so možnost, ki jo ponudi večji prostor ob precej večji potencialni pozornosti. 

Regen ima hipno prepoznaven zvok, viskozno nezgrešljiv. Klaviatursko izraziti motivi, ki bi lahko bili še izrazitejši, ob stabilnem basu in preudarni kitari, ki se polna zamika rada zlije ob klavir, se podložijo pod vokal Kuščerjeve. To je osnovna podoba, zdaj hitrejša, zdaj počasnejša. Bend nato stoji in pade z vokalom. Gaja Kuščer nastopa kot zvezda in po svoje to tudi je. Čas pa bo še, da tako tudi zapoje. Njen vokalni register je namreč relativno nizek in tako linija ostaja relativno tanka, besedila težko razumljiva. Kar je vsaj za singel ali dva po svoje lahko prednost. Za Wine gotovo je. Za Val 202 tudi. Za celotni koncert, ki traja kako uro, pa to postane rahlo monotono. Pustimo ob strani, da je izbira angleščine povsem legitimna. Čeprav bi najbrž s prenosom v slovenščino, kakor so to v drugem žanru poskusili v Fed Horses in kar ni tuje niti zasedbi Koala Voice, imeli svojo generacijo pod nogami. Kajti začetek je bil tako prikupno sproščen, še ko se je na zaslonu odštevalo tistih deset minut pred začetkom. Posnetki iz zaodrja pa pica pa izbira repertoarja pa mini intervju. Mojstrsko izkoriščeno. 

Ko je zadonela uvodna California, je glasba takoj zagrabila. V tem oziru ni nobenega dvoma, da Regen prekleto dobro ve, kaj počne, kljub mladosti. To je glasba, ki kliče po dežju in plesu, naj zveni še tako klišejsko. Da je Regen bend in ne le projekt, je ponazoril izstopajoči bas, skupina je trdna celota, dasiravno so vloge jasno porazdeljene. Ona spredaj, oni zadaj. Kljub premorom med skladbami je Gaja le redko spregovorila in je večinoma pela zaprtih oči. To je bilo izrazito prepričljivo, zgodbeno, skoraj filmsko, zlasti ko je v The Fire sintesajzer znova podložil čas. To so in niso osemdeseta. Kajti kar Regen morda najbolj potrebuje iz osemdesetih, je morda še večji prebojni hit. Mine ima velik potencial, vendar mu v živo zaradi nizke linije ne uspeva širok nagovor. Komad resda zraste, ampak občasno preveč terja od pevke. Enako velja za migetavi Gasoline, ko je bobnarju od vzhičenosti padla paličica iz rok, breaki v komadu pa so nakazali, kje bi se dalo najti izdatnejšo spevnost. Kajti prvi del koncerta, bolj razgiban in svetel, je kar klical h generacijskemu žuru. Koncert, ki, kot ugibam, presune vrstnike, premakne jih in pritegne, da bi še sami zaprli oči. Zelo dobrodošli so bili tudi podvojeni spremljevalni vokali v skladbi Technicolor.

Morda bi bendu, ki zaradi aktualne situacije izvedene koncerte še prešteva na prste, celo škodila dvoplastna koncerta izvedba. Toda ko so se fantje z dekletom preselili iz svetle na temno stran, je Amsterdam kontrastno prinesel akustično in klavirsko svetlobo. Drzna poteza, zlasti ob freetless bas ukuleleju. Velik potencial ima takšna zvočna slika, ko se sintesajzer umakne in naprej stopi klasični klavir. Spomni nas, denimo, na začetne turneje Lane Del Rey, ko je v dunajskem Gasometru s priredbo Heart-Shaped Box (Nirvana) povozila, vsaj mene. Podobno jim je uspelo v Regen, manj je bilo več, vokal je bil naenkrat razumljivejši, odločitve benda, od zamolklega bobna do akustičnega brenkanja, pa dobrodošlo organske. Bolje se je dalo razumeti besede in misli o »pošastih v moji glavi«. Gaji Kuščer akustika resda odvzame možnost markantnejše odrske prezence, ampak ji zato ponudi precej več možnosti za predajanje občutkov, sporočil in bistva dream popa. Srednji del koncerta je bil zato prepričljivejši. Če bo v ospredju skupine vožnja take sorte, potem bo zvozila. Če bi skupina rada poslala sporočilo, pa bo Kuščerjeva morala v živo izpopolniti izgovarjavo, da ovinki ne bodo tako trdi. Ali pa zamenjati jezik, v katerem poje. Morda je uvodoma svoje naredila tudi trema? No, ko pa je spregovorila, je bila dodatno prepričljiva, suverena, samozavestna, kar pozabil si, da gledaš dvajsetletnike. »Lepo pozdravljeni. Upam, da ste vsi noter in na varnem pred dežjem, ki se je danes naredil. Dež je nekaj, kar sem hotela ovekovečiti tudi s tem projektom. To je bil intimen del koncerta, zdaj pa spet na hard, v upbeat komade. Upam, da se imate fajn.« 

Tako se je Regen vrnil na svetlo stran večera in razgibal koncert. Dramaturgija je bila v tem oziru zelo uspešna, sploh za skupino z enim samim singlom. Za skriti hit koncerta so se izkazale luči, ki so vstavljale pridevnike v komade, tja, kjer se ni dalo najbolje razumeti besedila. Vokala Gaje Kuščer skoraj ni mogoče določno opisati, a ga obenem hitro prepoznaš. Nekje vmes je, ampak nikdar zares odkrit. Se je pa po drugi strani proti koncu odkrila Gaja, ko je prišel na vrsto paket gibkih komadov Tequila, Wine in High Top. Združila je dnevne sobe. Naredila žur. Pokazala, da nekje spet je možnost, da se pleše. Kolektivno. Kajti takšna ta glasba tudi je. Ni za ples, a je. »Naš čas se bliža koncu, ampak za vas imamo točko večera, spektakel, ne bom vas preveč nahajpala, ampak tole je z dušo. Odložite računalnike in malo zadensite.«

Najboljše je tako res prišlo na koncu. V High Top. Tako se konec očitno tudi lahko naredi. Se ga odseka. Že vsaj dvakrat poprej je Gaja štela 1, 2, 3, 4. In tako se je tudi končalo. One, two, three, four. In tema, konec. Nenadoma, sunkovito. Tako nepričakovano, da bi si skoraj želel še. Konec je bil torej čista petka koncerta, ki bi lahko bil krajši, a sploh ni bil predolg. 

Regen ima skrbno dodelano, premišljeno in izpiljeno podobo. Tako zvočno kot vizualno. Je projekt, ki nekje po polovici koncerta deluje kot več kot le projekt. Je bend. Mlad, kar je nujno dobrodošlo. Gaja Kuščer ima izjemen potencial. Pritegne, zaziba, nagovori. Kar skupina potrebuje, je precizen, sporočilen in vešč album. Še kakšen udaren singel. In predvsem koncerte. Nujno. Sploh za vrstnike. Kajti tole je še vedno mladostni petkov večer, kakršni so bili in, upamo, spet bodo.