Preživetvene strategije Janija Kovačiča ob soočenju z Agencijo za človeške vire

Janija Kovačiča in njegov štiri desetletja težak opus je težko predstaviti z wikipedijskim naštevanjem vsega, kaj vse je že počel, kaj dela in kam ga nese. Je eden od najbolj prolifičnih kantavtorjev v Podalpju, čeprav nikoli ni bil profesionalen glasbeni prekarec. Ali pa prav zato. Je prvi protestnik med pevci in prvi pevec med protestniki, skovan iz nerjavečega jekla poezije in uglašen na vse še tako disharmonične akorde časov in prostorov, ki jih živi, motri, opazuje, razglašuje ali uglašuje (percepcija slednjega je seveda odvisna tudi od bralčeve oziroma poslušalčeve perspektive). Jani Kovačič je pronicljiv motrilec sveta, poet in puntar, večni iskalec ekvilibriuma med besedo in glasbo, ki ga navadno najde na najbolj nenavadnih mestih – tam, kamor ne pogleda nihče drug. Je zvedav in svetovljanski glas(be)ni vandrovec s štimungo, ki se vedno lucidno zagrize v vsakokratno bivanjsko pozicijo človeka s takšnega ali drugačnega roba. 

Iz takšne snovi je tudi njegova četrta pesniška zbirka (prvo, z naslovom Jazz, je izdal leta 1989, drugo, Tretje oko: kratka zgodovina Slovencev 1977–1993 v songih, leta 1994, Sociale in štorijale pa pred štirimi leti), v kateri trpko, sarkastično, zbadljivo, pridigarsko, včasih resignirano, spet drugič z upanjem in optimistično, vedno pa brezkompromisno vihti svoj pesniško-kantavtorski credo (svojo pesniško kredo?). 

Jani Kovačič v pričujočih pesmih navadno ne ponuja (od)rešitve, kar mu niti ni treba, saj ni ne politik ne prerok. Ni mu treba reševati sveta. Njegova moč je v kritični refleksiji dogodkov iz sveta, ki ga obdaja. V bolečini, uporu, pikrosti in humorju, ki jih nosijo njegove rime.

Na tem mestu kratek intermezzo. Jani Kovačič je sicer poleg številnih albumov in štirih zbirk poezije izdal tudi dve drami in dva romana. Zakaj? Zato, ker Boljš je knjigo izdat – kot pa narod!, kot pravi v komadu Trubarrep, ki ga najdemo v najnovejši zbirki pesmi in songov z naslovom Agencija za človeške vire. 

S traktatom o Agenciji za človeške vire in resurse, nekakšni orwellovski Živalski farmi, v kateri se malega človeka prodaja kos za kosom, del po delu, saj zloglasnemu, brezimnemu, korporativnemu mastodontu Agencije na ta način človeška bitja prinašajo več dobička, se prične sprehod po Kovačičevem razlastninjenem, pohojenem človeku, ki nima več ne vere v boga ne v politika. Človek je več kot sam. Človeka ni. »Bog je mrtev, a človeka ni,« zahrešči v kultnem komadu Disko Karamazovi (tudi uvrščen v zbirko). Od tod ni več poti.

Pravzaprav nas že takoj na začetku sooči s postpolitično apokaliptično realnostjo. »… na desni ni sociale, na levi ni politike – sredina zaudarja, vlada Agencija za človeške vire in resurse!« Sledi prerez družbeno kritičnih, politično angažiranih, protestniških, vstajniških, puntarskih in narodnobuditeljskih songov, ki jih je Kovačič vsa ta leta objavljal in pisal bodisi za redne albumske izdaje ali za priložnostne dogodke, predstave in performanse. Premnoge njegove verze bi bilo treba po luthrovsko pribijati na razna vrata, lepiti na kandelabre in pretopiti v grafite. Tako bi jih morda celo kdo slišal. Preveč jih je, da bi jih obelodanjila na tem mestu, a naj jih vseeno naštejem nekaj za pokušino.

Vsak člouk ima na svetu svojo ceno,
dostojanstvo pa ponos pa kaj jez vem …
Usak člouk ma na svetu svojo ceno,
tolk je to mav in tko je to pocen. (Cestarja bluz, 1997)

En pulitik – ena kača,
sto pulitkov, tisoč kač,
t’m ‘zza ogla pa prhaja
resnica slepa in brez hlač. (Zdravniki božji so krpači, 1991)

… zunaj smo na mrazu stal,
brez besed, brez teksta v pročelje smo zijal:

kako noter so kvartali
pa z orožjem barantali 
in otroke odprodali;
kako babe so mečkali,
z mamili trgovali,
v kleti imigrante skrili;
o njih ceni se menili
in kadili in kadili
vse požrli, vse popili,
vse oddali, vse prodali, 
vse oddali, vse prodali …
        Mi pa od mraza smo plesali, 
        in zijali in zijali in zijali … (Grand Hotel Slovenija, 1995)

Pa na primer tale črtica, ki se dotika tudi dela in lika pišoče:

Ni za nas kreditov ne limitov, 
brez dostojanstva, izvotleni,
tam na robu – honorarni sužnji,
živimo samozaposleni … (Hevi metal prekariat, 2015)

Da preroškosti njegovega Predsednika ZDA (z letnico 1981), s katerim se knjiga začne, sploh ne omenjam.

Naveličal se bom in razbil ta svet
Sej včas zgleda kr nekam lep
A je čist navaden skret
Dolgcajt je, udaru bom dol ta svet.

Njegovo poezijo glasbeni kritik Gregor Bauman, ki je izbral pesmi in spisal njih zagovor (»za-govor«, kot beseda na koncu knjige, ne pred njo, sicer bi se imenovala »pred-govor«), označuje kot »pojezijo«, kot »ljudske evangelije na urban način«, žal pa ne pojasni ne tega, po katerem ključu je pesmi izbiral, ne tega, zakaj jih ni razvrstil v časovnem sosledju. Pesmi si torej ne sledijo kronološko, ampak se njihovo zaporedje, čeprav skrbno izbrano, dozdeva skorajda naključno (nedvomno je imel urednik-kompilant v mislih svojo zgodbo). Sopostavljene so pesmi, med katerimi je tudi trideset in več let časovne distance. Verjetno zato, da bralec lahko dojame brezčasnost sporočilnosti novih in starih komadov: vsi so enako stari in vsi so enako novi. Leto 1978, iz katerega je prva objavljena pesem, in leto 2015, ko se zapiše zadnja, sta le nepomembni številki na premici človeškega predikamenta. Med njimi so tudi že napol ponarodele, kot so Delam in Otroci samohranilk pa Revolucija oziroma njena verzija iz protestov leta 2013, 2014. Zanimivo bi jo bilo soočiti z izvirno verzijo z albuma Ljudje iz leta 1984, kot bi bilo zanimivo uvrstiti v zbirko še kakšno iz zgodnejšega obdobja ustvarjanja, ki se zaradi specifične družbenopolitične situacije, ki jo orisuje (ali kakega drugega razloga), danes morda ne zdi več aktualna, je pa svojevrstna kronika časa, v katerem je nastala.

Jani Kovačič v pričujočih pesmih navadno ne ponuja (od)rešitve, kar mu niti ni treba, saj ni ne politik ne prerok. Ni mu treba reševati sveta. Njegova moč je v kritični refleksiji dogodkov iz sveta, ki ga obdaja. V bolečini, uporu, pikrosti in humorju, ki jih nosijo njegove rime. V njegovem žlahtnem hrupu, ki skuša vedno znova preglasiti ljudi-stroje iz Agencije za človeške vire in resurse.