Razodetje mističnega drona

ARBA, DÂK ARBA Frederica D. Oberlanda in Irene Z. Tomažin je v albumski obliki poustvaritev zvočnega spoja z drugim umetniškim delom. Izdaja je bila ob koncu leta 2019 ustvarjena kot zvočna kulisa za istoimensko fotografsko inštalacijo francoske umetnice Fanny Béguély, junija letos pa je izšla pri vse pomembnejši švicarski založbi za eksperimentalno glasbo Hallow Ground. Tako je triinštiridesetminutni posnetek odsev, nadaljevanje in približek vizualni izkušnji, hkrati pa na ravni slišnega in v strukturi zvočnosti obstaja sam zase. Za zvočnost je običajno, da lahko o njej govorimo skozi koncept materialnosti, četudi te ne moremo prikazati v materialni obliki. Od sodelovanja med soustanoviteljem zasedbe Oiseaux-Tempête in svetovno priznano vokalistko nihče ni pričakoval nekvalitetnega dela, z ARBA, DÂK ARBA pa sta nam ponudila redko videno raven resonance med dvema glasbenikoma.

Vizualni del ARBA, DÂK ARBA sestavljajo petnajstmetrski fotografski zvitki, na katerih je Fanny Béguély razgradila »pravilen« proces ustvarjanja fotografij v temnici. Srečanje kemijskih preparatov in na svetlobo občutljivega papirja je turbulentno, na videz brez kakršnegakoli redu. Ko umetnica iz prakse odstrani rigidno strukturo, ponudi rezultat, dolžan upoštevati interpretacijo naključij, a tudi za nas skrajno težko sprejemljivo višjo instanco, prerokbo usode. Duo Oberlanda in Tomažinove prevaja ne le podobe usod, ki jih vidimo oziroma si jih zamišljamo, temveč tudi občutja inherentnega strahu pred izgubljenostjo. Orodji, s katerimi oblikujeta zvočni svet, sta Oberlandov močno manipuliran hurdy gurdy in glas Irene Tomažin, pri čemer se izraza obeh osvobodita omejitev forme. To je možno spričo mojstrstva njunih inštrumentov, s katerimi se vračata v čas pred pravili ter s tem aludirata na intuicijo in magijo. 

Prvinskost ustvarjanja amplificira presek s človeškim izvorom zvoka. Zvočni jezik je dekonstruiran, vrača se nazaj v preprostejše izraze, ki si jih lažje kot z modernejšimi spiritualnimi tradicijami predstavljamo v povezavi s prazgodovinskim človekom, ki mu je bližje čaščenje narave. Album, tako kot mnogi drugi dromljajoči in ambientalni izdelki, resonira z željo po religioznosti, razodetjem skozi zvok, kar je ob grajenju zvočnega vesolja znotraj neke izdaje enostavno razumeti. Glasbenik in glasbenica kot bogova tako v svoji kot tudi v ARBA, DÂK ARBA podobi ustvarjata slikovito prezenco, še toliko markantnejšo, če upoštevamo, da za gradnike sveta uporabljata raztelešeno, porozno spreminjanje. Tako v uvodnem komadu Grotta postavita oder žrtvovanja, in če nas ta navdaja z občutkom nemoči, potem nas drugod, v komadu Amena, Tomažinova z mirno roko vodi, medtem ko Oberlandov hurdy gurdy nakazuje na še pridušen, a bridek vihar. 

ARBA, DÂK ARBA je prevodnik in amplifikator energije, najdene v stiku z nenaravnim. Okličemo ga lahko za glasbeni ekvivalent Kubrickovega monolita iz filma 2001: A Space Odyssey. Interakcija z njim povzroča konflikte, a ponudi tudi njihovo razrešitev. V zvočnem smislu potisne minimalističen okvir čez rob znanega vesolja, da se v njem fluidno razgrajuje in sestavlja. Od sodelovanja med soustanoviteljem zasedbe Oiseaux-Tempête in svetovno priznano vokalistko nihče ni pričakoval nekvalitetnega dela, z ARBA, DÂK ARBA pa sta nam ponudila redko videno raven resonance med dvema glasbenikoma.