Ritmično psihadelični roji žuželk

Tolkalec in producent Andrej Hrvatin (intervju, objavljen v lanskem letu, najdete TUKAJ) pod umetniškim imenom Nimetu s svojim novim projektom Vroju nadaljuje raziskovanje povezav med glasbo in spremenjenimi stanji zavesti. Vroju je zvočno bogat album, ki spretno gradi zvočni prostor. S prepletanjem terenskih posnetkov žuželk in inštrumentov nas popelje v eno izmed spremenjenih stanj zavesti. Avtor je v spremnem tekstu k albumu Vroju zapisal, da je bilo v procesu snemanja ključno zajemanje čistih stanj inspiracije. Iz mnoštva posnetega materiala je vzel samo tisto, kar je res izšlo iz stanj razširjene zavesti in lahko to s svojim zvokom ter strukturo tudi sproža. V primeru albuma Vroju lahko rečemo, da gre za glasbeno raziskovanje, ki je podano brez ambicij za vzbujanje pozornosti v kakšni youtube objavi, kjer bi nabirala všečke in oglede. Andreju je uspelo izdelati album, ki prinaša njegovo izkušnjo razširjene zavesti prevedeno v glasbeni jezi in ki ga zaradi njegove razgibanosti, dobre uporabe terenskih posnetkov žužkov, dobrih poliritmičnih tolkalskih delov ter produkcije lahko poslušamo tudi v stanju vsakdanje zavesti, kakršnakoli ta že je.

V album vstopimo z zvoki roja žuželk, čebel, ki se mu kmalu pridružijo valujoče repetitivni zvoki glasbil in mantrajočih vokalov. Dobrih 13 minut dolga kompozicija z naslovom Enter the hive hitro preide v psihedelično dronovsko zvočnost, kjer se glasnost žuželk in avtorjevih inštrumentov menjata in tako učinkovito posrkata v glasbo. Album se nadaljuje z najdaljšo kompozicijo The Breath of Immortality, ki je kakor ostale po avtorjevih besedah ritmično navdahnjena s poliritmijo pigmejskega plemena Baka. Kompozicija se mestoma umiri z umikom tolkal in izpostavitvijo piščali. Vse skupaj deluje tekoče, hipnotično in zaradi načina igranja ter zvočnih vzorcev popelje v zvočna polja Indije. 

Osrednji kompoziciji plošče po dobrih 25 minutah sledi tretja, enako dolga kot prva, Swarms in the Dome. Tukaj se Andrej lepo poigra s prostorom, ki ga ustvarja z zvokom. Kupolasto reverbrajoča tolkala, plazeči zvoki sintetizatorjev zvoka in piščali se nalagajo v plasti ter ustvarjajo ogromen prostor. Zavest se v njem lahko poigrava z usmerjanjem pozornosti na različne zvoke in melodije ter njihove kombinacije. Glasbena izkušnja ponuja potovanje po neznanem svetu, ki se sproti prav filmsko razprostira. Muzike se znotraj kompozicije valijo z različnimi hitrostmi in s tem ustvarjajo napetost in vzbujajo vrsto različnih čustev. Zvoki žužkov pridejo še bolj do izraza, saj nas izmenjava čričkov in škržatov vodi med dnevnimi in nočnimi občutji.

Četrta skladba, Void, je namenjena počitku in očiščenju. Plivkanje vode lepo ritmično zapolni odsotnost tolkal in poslušalcu omogoči, da se prepusti toku. Zadnja, Return to the garden, je še najbolj klasična kompozicija v smislu, recimo temu, duhovno meditativne glasbe, ki je lahko veliko najdemo na različnih youtube kanalih za meditacijo ali sproščanje. Postavljena je kot zaključek albuma, a zaradi svoje strukture, načina igranja, čistosti zvokov deluje bolj kot dodatek. Sam bi raje videl konec v praznini in brez razlage oziroma rešitve, ki jo ponuja avtor. Kot v filmih, kjer na koncu ne pokažejo razpleta, a si ga lahko vsak ustvari sam. 

Andrej Hrvatin v spremnem tekstu poziva k poslušanju albuma v stanju spremenjene zavesti, kot pripomoček za spremljavo raznih dihalnih in meditativnih tehnik ter ritualov ter eksperimentov s psihotropnimi rastlinami. Zapisano izhaja iz avtorjeve izkušnje v spremenjenem stanju zavesti in njegovega poskusa prenosa izkušnje ter sporočila »ne-zemeljske« inteligence v zvočni obliki z albumom Vroju. In to je moč glasbe: da nas prestavi v drugo stanje, razpoloženje. Zato jo človek od svojega zavedanja naprej za različne namene tudi uporablja. V primeru albuma Vroju lahko rečemo, da gre za glasbeno raziskovanje, ki je podano brez ambicij za vzbujanje pozornosti v kakšni youtube objavi, kjer bi nabirala všečke in oglede. Andreju je uspelo izdelati album, ki prinaša njegovo izkušnjo razširjene zavesti prevedeno v glasbeni jezi in ki ga zaradi njegove razgibanosti, dobre uporabe terenskih posnetkov žužkov, dobrih poliritmičnih tolkalskih delov ter produkcije lahko poslušamo tudi v stanju vsakdanje zavesti, kakršnakoli ta že je. 

Na tem mestu naj še pohvalimo Urad za kulturo Mestne občine Maribor, ki je Andreju Hrvatinu namenil umetniško štipendijo. Andrej je lahko zaradi nje v teh časih, ko so glasbeniki brez možnosti zaslužka iz živega nastopanja, brez razmišljanja o osnovnih eksistenčnih potrebah nemoteno ustvarjal. To je ena izmed osnovnih nalog družbe: da – ne samo v teh težkih časih – umetnosti omogoči ustvarjanje in raziskovanje meja človeškega, njihovo prevpraševanje in zastavljanje vprašanj, ki življenje osvetlijo še z novih, drugačnih plati.