Siddharta večine alternativne publike ni pritegnila

Gornji naslov namerno zavaja. Minuli petek v ljubljanskih Križankah ni bilo benda Siddharta, bil pa je festival Novi rock 3.0, ki je obeležil tridesetletnico delovanja. Zbrani smo zapolnili tako preddverje kot avditorij; z odra slednjega nas je pozno v noč s svojo glasbo poneslo deset glasbenih zasedb. Festival ni uspel, a dogodek je očaral.

Malo pred zapovedano večerno osmo uro s prijateljico vstopiva v preddverje, kjer je sejmišče fonogramov že od osemnajste ure ponujalo slovensko novejšo alternativno glasbo. Odbrziva mimo stojnic z glasbo do prve stojnice s pivom. Med pogovorom stopiva proti vhodu v avditorij, ko pozdravi znanec. V razširjeni zasedbi nadaljujemo pogovor, v katerem poskušamo napovedati razvoj dogodka. Tik pred začetkom je bilo skromno število obiskovalcev razpršeno med stojnicami, ki ponujajo glasbo, in drugimi, ki vabijo z osvežilnimi ter omamnimi pijačami. Ne preveč obetaven začetek festivala naš pogovor zapelje v razmišljanje o prvem Novem rocku, v leto 1981. Sogovornika sta bila oba tam. On je dal glas idrijski ska punk rock zasedbi Šund, ki je takrat z drugimi novorockovskimi prvaki postavila temelje festivalu. Ta je v naslednjih devetnajstih letih vsakega septembra postavil na oder in v javnost nove izvirne slovenske izvajalce ter prodorne goste iz tujine.

Ob naslednjem srečanju sem bil prepozen za vprašanje, ali se je tudi prijateljica kdaj postavila na oder Novega rocka. Iz smeri avditorija je prikorakal sošolec iz srednje šole, ki bi ga v času, ko sva skupaj gulila šolske klopi, težko povezal z glasbeno alternativo. Ne hodim na popularna srečanja, ki obeležujejo prelomnice v izobraževanju, a vse je postajalo bolj in bolj podobno praznovanju obletnice. Tudi ljudstvo v preddverju se je pomnožilo. Točno ob osmih so se zaslišali prvi zvoki. Na oder Križank so se kot prvi zavihteli Zircus. Matematični rock, katerega zvok dodobra določa uporaba elektronskih bobnov in dodajanje zvokov iz prenosnika. Močna in natančno odigrana glasba, ki klasično trdo rockovsko držo križa z elektronsko. Sprehodiva se po avditoriju, strinjava se, da je bend dober, da ozvočevalci opravljajo delo korektno, da je luči ob pravem trenutku dovolj, na kratko: zvok in slika, kot se šika!

Novi rock 3.0 se je začel! Ups! Le kje se je zataknila publika? Sošolca sem izgubil, ko sem šel nazaj v preddverje iskat publiko. Tam se je prostor že lepo popolnil in kazal povsem drugačno sliko. Pripisal jo bom presenetljivi točnosti začetka dogodka in prepovedi vnašanja pijače v avditorij. Tudi sam sem se vrnil k mizi, kjer sem pustil pivo, in našel znatno spremenjeno zasedbo. A poglej! Sami stari znanci! Čeprav si z večino namenimo nekaj kratkih stavkov ali zgolj pozdravnih gest, ponovno zamudim prihod benda na oder. Kot drugi so Križanke zasedli Aktivna propaganda. V popolnem nasprotju z otvoritveno godbo se iz ozvočenja zdaj vali, zdaj drvi surov zvok, ki se je začel v osemdesetih kaliti po zasedenih zapuščenih stavbah tovarn in opustelih soseskah. Če bi Dürer Apokaliptične jezdece postavil na filmsko platno, bi zvočna kulisa prav gotovo pripadala temu ljubljanskemu anarhističnemu kolektivu. Prostor pod nastopajočimi se je počasi, a vztrajno polnil, ko je Križanke popadlo pasje krdelo z imenom Buldogi. Nastopili so že na prvem Novem rocku pred tridesetimi leti; letos so izdali nov album. Njihov nastop sem s kolegico iz Vala 202 delno opazoval na televizijskem monitorju. (Nacionalna televizija vabi k ogledu posnetka jubilejnega festivala, ki bo na sporedu 17. septembra.)

No, Buldogov ni zmedlo brnenje kamer, ker so jih seveda preglasili. Med premori so lajali drug na drugega in s skladbami z novega albuma občinstvo pripravili do prvega skupnega odziva z odobravanjem. Sledili so KvinTon – mariborski blues rockerji so za razliko od predhodne energične in intenzivne pasje rockovske godbe ozračje umirili s tišjim in pol akustičnim pristopom. Temperaturo in energetske vrednosti je zopet dvignil »Bosanski psiho« ali »Diplomatz hardcore škole«, kot se v svoji poeziji poimenuje Damir Avdić. On in njegova distorzirana kitara Les Paul. Za hardcore kantavtorjem se je na oder dvignil še en nedavno obujeni novorockovski veteran: Otroci socializma so nastopili na Novem rocku leta 1982. Značilno in še vedno s hrbtom proti publiki obrnjen frontman. Tudi to je način, s katerim se izraža drugačna možnost, alternativa, upor proti političnemu sistemu, upor proti zakoreninjenim predstavam tako v družbi kot v glasbi. Plesnim koračnicam Otrok socializma se nikdar ni dalo upreti, ne v nogah ne v glavah. Tudi tokrat so nas razgibali in nekateri smo z glasovi pritegnili Branetu in ostalim.

Naslednji solistični nastop je prinesel angažirani rap iz Novega mesta. N'toko – eden najhitrejših rimoklepačev – je ponovno dokazal, da se da razumeti besedilo, povedano s hitrostjo, ki je v primerjavi z nami, povprečnimi jezikavci, kot tekma med polžem in zajcem. Z elektro podlago so nadaljevali Melodrom, ki so upočasnili dotedanji rastoči tempo festivala in prenesli glasbeno težo na subtilnejše in intimnejše zvočno okolje. Niet so prav tako novorockovski veterani, ki so letos izdali nov album. Petdeset minut je bilo namenjenih zasedbi, ki ima korenine v drugem valu slovenskega punka in hardcora. Niet so z nastopom opravičili več kot še enkrat daljšo minutažo od tiste, ki je bila namenjena ostalim nastopajočim. Slišali smo skladbe iz vseh obdobij njihovega ustvarjanja.

Zadnja zvezda večera je bil Dani Kavaš, ki je v spremstvu kitarskega akustičnega dueta izvedel skladbe iz obdobja pred nesrečo, ki ga je priklenila na invalidski voziček. Večina obiskovalcev je ob nastopu tria iz Prekmurja že zapustila prizorišče.

Novi rock 3.0 je ponovno napolnil Križanke in obiskovalcem festivala ponudil mešanico glasbene retrospektive in pregled različnih trendov v slovenski popularni glasbi.