Skladbe, ki ne zmehčajo ušesnega masla

Zgoščenka Festival slovenskega šansona 2012, ki jo je izdala ZKP RTV SLO, vsebuje enajst skladb s tekočega tekmovanja plus zmagovalno skladbo Na poti domov iz leta 2011 z interpretko Katjo Šulc. Tokratni enajsterec je precej raznolik tako vsebinsko kot slogovno, še najbolj poenotena se zdi studijska postprodukcija, ki je čista in profesionalno narejena.

Najprej bi bilo treba omeniti razvodenelost termina šanson, ki se je »razlezel« tako rekoč na vse vrste skladb, od songa do prav navadne popevke, če je le nekaj več pozornosti namenjene tekstu. Šanson je, kot vemo iz žlahtne zgodovine francoskih (in tudi naših) vzornikov, vedno popolno sožitje vsebine in izraza ter s tem nekako bliže klasičnemu samospevu kot popevki. Toda slovenski šanson se je očitno slogovno precej liberaliziral, mogoče tudi po sili razmer, saj pravih šansonjerjev nimamo prav veliko, pa še ti na festivalu le redko sodelujejo.

Če preletimo repertoar, postane zgornja trditev popolnoma jasna. Dogodek je bolj promocijske narave ter namenjen zlasti manj znanim avtorjem (seveda ne v vseh primerih), je torej izhodišče za prodor na sceno, ki je v tem segmentu dokaj nasičena, če ne kar zasičena. Bolj izvirne skladbe si sledijo v tem redosledu: Barve ljubezni (avtor teksta Matjaž Turek) prijazno izpoje Ajda Stina Turek. Z všečnim vokalom iz ekspresivnega teksta izvleče več, kot besedilo ponuja: »Kot voda v pesku odtekal je čas, / še zadnjič peljala skoz' tisto sva vas. / Na rtu, kjer stari svetilnik sameva, / do konca izpila ostanke sva dneva.« Precej šabloniziranemu ljubezenskemu vzorcu se podredi tudi spremljava, ki tekst solidarno podpira, a brez presežka.

V podobnem primežu se je znašla skladba Belo črno, za katero je besedilo napisala Neža Trobec, ki se predstavlja tudi kot vokalistka. Sicer prijazna zgodba o hrepenenju in »sanjarjenju, iz praznine v neskončnost« se zmehča v neinventivnem zvočnem okolju, ki nas pusti prej hladne kot mlačne. Novo vsebinsko in izrazno dimenzijo srečamo šele v tretji skladbi, Feministka (Tomaž Letnar), s pevko Ani Frece. Gre za luciden tekst, ki šegavo in z nonšalantno lahkoto pripoveduje štorijo o razkroju spontanosti in naravnosti, ter pesem potegne iz povprečja. Osrednje sporočilo se nekako skriva v naslednjih verzih: »Vse bolj smo androgeni, vse bolj je / brez pomena genotip, / vse tipi so le stereotipi, enaki ali isti na / pogled in na otip. / Nič ni moško, nič ni žensko, vse je S in / M in L in UNISEX. / Potonile so ljubezni ladje, Costa / Concordia, Titanic in Rex.« Torej plastificirani jazi, naštancani značaji, potrošniške biti, unificirane duše, brezoblične spolne kreature …, katerih jutra so »puščava mrzlih čistih rjuh, / brezkofeinska kava, džus in jogurt / in bio kruh«. Feministična Sneguljčica se potem nenadoma prebudi v drugačno jutro, ki boli: »Danes je drugačno jutro, danes se mi vse / tako prazno zdi, / pogrešam vonj po vročem moškem potu, / načrte brez pomena, / prazne obljube in laži in tehtam, koliko še / jajčec v sebi nosim, / in čeprav ne verjamem v boga, / pokleknem in tiho, tiho prosim …« Kot rečeno, song z izvirnim tekstom, a s precej klišejsko zvočno podlago.

V nadaljevanju se nato zvrsti še nekaj skladb, ki ne pustijo nobenega trajnejšega vtisa. Iz letargije nas zdrami šele Andrej Rozman – Roza s svojo krasno priliko z naslovom Naramnici, ki jo je zapel Lado Leskovar. Roza je stopil v korak (v korakanje) z Ježkom. Tekst je dobesedno Ježkova reinkarnacija na rozast način, kratek, monotematski, ljudski, preprost, duhovit, izviren in globok v isti sapi. Huda sapa, ni kaj. Vsa pohvala sicer Leskovarju za vokalizacijo, a naj mi bo oproščeno – pesem bi moral zapeti Frane Milčinski Ježek. Škoda, ker jo je zamudil. Da ne govorimo, kako je besedilce moderno in politično frišno, tako rekoč ponucno za poulično rogoviljenje.

Nekaj več veselja za poslušanje nam ponovno prebudi Življenje v filmu (Sara Špelec), ki jo izvaja Trio Karaul. Pesem o samoti človeka na ulici, ki se mu svet in življenje dogajata kakor film, varljiv in lažniv: »Kako sem sama … Nič zato! / S to družbo se ne trudi. / V ta njihov svet / kot mignil bi, / bo trčila / reklama.« Kratko in jedrnato, po svoje celo izvirno.

Do konca potem lahko slišimo še tri pesmi: Poni (Anja Ivakič) z ležerno prispodobo o življenjskih nadlogah prometne konice v izvedbi Uglašene ribe, skladbo Zadet (Denis Horvat, Damjana Kenda Hussu) je zapela Tadeja Fatur, Na poti domov, ki je dvanajsta skladba na plošči, pa je v vseh pogledih, od teksta do uglasbitve, delo Nina de Glerie, zapela pa jo je Katja Šulc.

Če strnemo v pomislek, da smo pravzaprav preposlušali »festivalsko produkcijo slovenske popevke«, ne bomo daleč od resnice, bomo pa precej daleč od šansona in njegovega izrazitejšega umetniškega naboja. Pravzaprav se je, kot smo napisali že uvodoma, pojem šansona tako razpotegnil na podzvrsti in med sorodstvo, da smo nekako izgubili stik z njim. Na pričujoči plošči je vsega po malem, še največ pa zelo lepo in žlahtno oblikovanih popevk, ki sedejo v uho, ne zmehčajo pa masla in ne prodrejo globlje kot do bobničev.